Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Kotalkanje je (spet) hit!

Kotalkanje je zopet zanimivo. No, ne smemo pozabiti, da je rolanje še vedno živo, le kotalke so nekako bolj moderne. Zakaj? Najbrž zaradi mladinske televizijske serije Jaz Luna, ki je obnorela mladenke po celem svetu. Pred kratkim je ta priljubljena deklina imela dva razprodana koncerta v ljubljanskih Stožicah. Da bi zveeli kaj več o kotalkanju kot športu smo k pogovoru povabili predsednika Zveze Kotalkarskih športov Slovenije Draga Ozebka. Povedal nam je vse in ko boste prebrali pogovor, boste ugotovili, da ni samo Luna ta, ki je zaslužna, da je kotalkanje znova tako zanimivo.
 

Kakšna je zgodovini kotalkanja v Sloveniji?
Začetki kotalkanja segajo v leta okoli 1760, ko je Joseph Merlin v Londonu izdelal prvi par lesenih kotalk z majhnimi kolesci. Ker se z njimi ni dalo zavijati in ustavljati so utonile v pozabo.
Okoli leta 1863 je James Plimpton izumil kotalke, s katerimi so lahko kotalkarji spreminjali smer. V naslednjih dvajsetih letih je kotalkanje postalo med ljudmi priljubljena rekreacija oz. šport. Pomenila je zabavo tako za moške kot ženske. Bogati moški so na kotalkah igrali celo »roller polo«. Leta 1924 so v Montereux-u v Švici ustanovili prvo mednarodno kotalkarsko zvezo (Federation internationale de patinage a roulettes – FIPR), ki se je leta 1947 preimenovala v Federation internationale de roller skating (FIRS), ki se je v letu 2017 preimenovala v World Skate.  Kotalkanje se je razvilo predvsem v zahodnih in južnih državah, ki niso imele toliko možnosti za drsanje.

Severne države so se usmerile predvsem v drsanje, ki je za razliko od kotalkanja tudi olimpijski šport.

Začetki kotalkanja v Sloveniji segajo v leto 1949/50, ko je kotalkanje predstavljalo predvsem nadomestilo za kratko zimsko drsalno sezono. Na začetku so kotalkali na plesni plošči pod »Švicarijo« v Tivoliju ter v »Jami« za Bežigradom. Kotalke in kotalkarska ploščad so bile v slabem stanju, kar je bil tudi vzrok, da kotalkanje večino drsalcev ni tako pritegnilo, da bi se resneje pričeli udejstvovati v tej športni panogi. Le nekaj drsalcev se je resno udejstvovalo tudi v kotalkanju. Za kotalkanje v Sloveniji je pomemben tudi  Stanko Bloudek, ki je tudi skonstruiral svoje kotalke. Izdelovali so jih v tovarni Elan, kotalkarji pa so jih poimenovali kar »Elanke«. Inženir Stanko Bloudek je pomembno prispeval tudi k izgradnji prve betonske kotalkarske plošče, ki je bila zgrajena v Ljubljani in odprta leta 1951. Leta 1992 so se v Ljubljani na izredni skupščini iz Zveze drsalno kotalkarskih organizacij Slovenije izdvojile kotalkarske organizacije in ustanovile samostojno Zvezo kotalkarskih športov Slovenije (ZKŠS).Tega leta je bilo organizirano tudi prvo državno prvenstvo v umetnostnem kotalkanju.

 


Lucijo Mlinarič je + na prireditvi ob zaključku kotalkarske kariere v Renčah podprl tudi predsednik republike Borut Pahor. Foto: Leo Caharija

 

 

Kakšne morajo kotalke sploh biti, da lahko rečemo, da so dobre?

Tako kot pri ostalih športih je tudi pri kotalkanju potrebno najprej izbrati opremo, ki jo prilagajamo glede na sposobnosti ter znanje kotalkanja vsakega posameznika.
Izbira opreme je na začetku zelo preprosta. Za začetek so primerne praktično vse vrste kotalk, res pa je, da se je z boljšimi lahko prej in boljše naučimo kotalkati. S pridobljenim znanjem in osvojitvijo zahtevnejših likov in morebiti tekmovalnimi ambicijami pa postane izbira veliko bolj zahtevna. Tako kot pri drsanju je tudi pri kotalkanju za različne discipline in podlage na voljo več tipov in modelov čevljev in podvozij.

Tudi po tem, ko so kotalke že izbrane ter kupljene, jih je potrebno redno pregledovati. Osredotočiti se moramo predvsem na velikost ter obrabo čevlja, površino kolesc, ki mora biti dovolj gladka in ne preveč obrabljena, ležaje v kolescih, ki se morajo tekoče in dobro vrteti ter na obrabo zavor. Redno je potrebno preverjati tudi stanje podvozja in njegovo trdoto ter obrabo vezalk in notranjih vložkov.
Kakšne kotalke bo uporabljal tekmovalec, je odvisno tudi od njegovega znanja. Tekmovalne kotalke so sestavljene iz čevlja, podvozja, zavor in kolesc.
Čevlji se razlikujejo po materialu iz katerega so narejeni in po trdoti čevlja. Težje elemente kot tekmovalec izvaja trši je čevelj, ki pa mora biti še vedno udoben, lahek, prožen, ...
Podvozja se razlikujejo po materialu iz katerega so izdelana (železo, aluminij, titanij,..) zaradi česar se razlikujejo po teži, trdoti, prožnosti…
Kolesca se razlikujejo glede na to na kakšni podlagi se bodo uporabljala.
S kotalkami, ki so namenjeni rekreativnemu kotalkanju in kotalkanju na trdih zunanjih podlagah ni dovoljeno kotalkati v dvoranah zaradi poškodovanja talne površine (parket, plastika, …) zato je potrebno prilagajati tudi izvedbo tečajev kotalkanja.

Kje kupiti dobre tekmovalne kotalke?
Dobrih kotalk, s katerimi bi se lahko tudi uspešno tekmovalo, se na žalost v Sloveniji ne da kupiti. Kotalke, ki jih prodajajo v naših trgovinah so primerne zgolj za rekreativno in osnovno kotalkanje saj ne nudijo dobre in pravilne opore nogi v čevlju in se ne odzivajo pravilno ob izvajanju likov in skokov. Dobre tekmovalne kotalke naši tekmovalci večinoma kupujejo v Italiji, kjer so za to specializirane trgovine z vso potrebno opremo.

Cena kotalk je glede na kvaliteto zelo različna. Za par dobrih tekmovalnih kotalk, torej čevelj, podvozje, kolesca, gumijaste podložke, ležaji je potrebno odšteti tudi več kot 1000 eur. Tekmovalec, ki tekmuje v obveznih likih in prostem programu pa potrebuje vsaj tri pare različnih kotalk, vsak par za svojo disciplino.

Kako pa z rolanjem? Sodeč po naših opažanjih, se je s pojavom rolerjev pojavil pri nas nov šport in sicer hitrostno rolanje. To pomeni, da smo takrat dobili novo panogo?
Kotalkanje se je tako kot drsanje že od začetka razvijalo predvsem v dveh smereh, umetnostno kotalkanje in hitrostno kotalkanje. S pojavom rolerjev so dotedanji hitrostni kotalkarji pričeli uporabljati rolerje, zato lahko rečemo, da se je hitrostno rolanje razvilo iz hitrostnega kotalkanja.

 


Lucija Mlinarič, je najuspešnejša slovenska kotalkarica. Foto: Leon Vidic

Zdi se, da so kotalke zamenjali rolerji, so res ogrozili ta šport?
Rolerji praktično nikoli niso ogrozili umetnostnega kotalkanja kot športa. Ob pojavu rekreacijskih rolerjev, so se kmalu pojavile in-line kotalke, ki pa nikoli niso zasenčile klasičnih kotalk, saj je bilo in je še vedno na tekmovanjih prisotnih več tekmovalcev, ki uporabljajo klasične kot in-line kotalke.

Kakšne aktivnosti za popularizacijo kotalkanja se izvajajo, mogoče hodite od osnovne šole do šole in ta šport predstavljate?
Umetnostno kotalkanje se predstavlja na različne načine. Večino aktivnosti izvajajo kotalkarski klubi in društva po Sloveniji, Zveza kot združenje te njihove aktivnosti podpira in jim v primeru potrebe nudi ustrezno podporo in koordinacijo. Športno panogo člani društev in klubov največkrat predstavljajo v vrtcih in osnovnih šolah. Organizirajo se začetni in nadaljevalni tečaji, različne zaključne prireditve in velikokrat tudi tako imenovane revije ob zaključku leta na katerih potem tečajniki v sodelovanju z rednimi člani klubov in društev uprizorijo predstave na različne teme. Prav tako sodelujejo tudi na različnih prireditvah in predstavitvah v lokalnih skupnostih.


Park Tivoli, leta 1961

Kako motivirate mlade, da se začnejo ukvarjati s kotalkanjem?
Mlade motiviramo predvsem tako, da se jih na srečanjih seznani s prednostmi ukvarjanja s športom nasploh. Otroci se skozi šport seznanijo z vrednotami, ki jim v življenju zelo koristijo. Med drugim se naučijo sodelovanja, spoštovanja, pridobivajo samozavest, vztrajnost, disciplino. Pomembno je tudi, da se naučijo pravilno prenašati tako uspehe kot poraze.
Z umetnostnim kotalkanjem otrok povezuje umetnost s športom, s plesnimi gibi med seboj povezuje skoke, piruete in druge elemente, pridobi tudi na motoriki, splošni gibljivosti, ravnotežju. Otroci spoznavajo nove prijatelje, predvsem deklice pa so vedno navdušene tudi nad bleščečimi dresi, ki jih kotalkarice uporabljajo na tekmovanjih.

Kdaj naj bi začeli s treniranjem?
O tem kdaj naj bi se otroci pričeli ukvarjati s športom in seveda tudi s kotalkanjem je več različnih mnenj. Za kotalkanje je značilno, da se je z njim, če hočemo, da bo otrok dobro obvladal prvine in elemente ter dosegal dobre tekmovalne rezultate, potrebno začeti že zelo zgodaj to je nekje med 3 in 6 letom starosti. Otrok se na ta način preko igre spoznava najprej z osnovnimi elementi kotalkanja, kasneje pa z vedno težjimi. Kasneje, ko otrok začne trenirati, več mora v krajšem času nadoknaditi. Otroci sicer lahko začnejo trenirati tudi kasneje, vendar morajo zamujene treninge nadoknaditi, kar pa velikokrat ni lahko, če ne celo nemogoče. V kolikor pa cilji niso kotalkanje kot tekmovalni šport in se otrok v kotalkanje želi vključiti na rekreativni ravni leta začetka udejstvovanja s tem športom niso pomembna in lahko začne kadarkoli.

Kje vse je možna včlanitev v klub?
Klubi in društva, ki delujejo na področju umetnostnega kotalkanja so trenutno najbolj razširjeni v Ljubljani in okolici (Ljubljana, Domžale) in Nove Gorice (Nova Gorica, Solkan, Renče, Šempeter pri Gorici). V ostalih krajih se je o kotalkanju pričelo govoriti in se zanj zanimati šele v lanskem letu.
V kolikor se otrok želi včlaniti v klub, kjer bo tudi tekmoval, je zaenkrat to možno storiti v Solkanu, Domžalah, Šempetru pri Gorici, Renčah in v Novi Gorici. V kolikor pa si otrok želi le rekreativnega kotalkanja, je to možno tudi v Ljubljani, Kranju in Piranu, kjer se organizirajo tečaji kotalkanja.

 


Niki Arčon  Foto: Igor Mušič

 

Kateri so največji slovenski uspehi?
Slovenski tekmovalci se, poleg tekmovanj v Sloveniji, redno udeležujejo mednarodnih tekmovanj med katerimi so poleg evropskih in svetovnih prvenstev tudi različna druga tekmovanja (Pokal Evrope, Pokal Nemčije, Pokal Italije, Pokal Interland, …).
Slovenski tekmovalci in tekmovalke so na vseh tekmovanjih v umetnostnem kotalkanju že dosegli največje uspehe in najvišje uvrstitve v vseh kategorijah in domov prinesli večje število odličji. Med vsemi našimi tekmovalkami, čeprav so tudi druge dosegle lepe uspehe, pa je vseeno potrebno izpostaviti Lucijo Mlinarič, evropsko prvakinjo in svetovno podprvakinjo v kategoriji članic.

Gre priznati Luni, da je veliko naredila za kotalkanje?
Mladinska serija Luna je ogromna naredila za popularnost kotalkanja. Z začetkom predvajanja te serije se je zanimanje za kotalkanje zelo povečalo. Sedaj zopet lahko vidimo veliko otrok na kotalkah, zunaj na cesti, pred blokom, na raznih ploščadih. Veliko večje je tudi zanimanje za včlanitev v klube in društva.
Deklice in dečki, ki so zainteresirani, da bi poizkusili z umetnostnim kotalkanjem so različnih starosti, od 8 do 16 let. Organizatorji tečajev se trudijo in storijo vse, da bi otrokom omogočili, da se naučijo pravilno kotalkati in bodo potem lahko to znanje uporabili za uspešno rekreacijo ali igro. Organizacija tečajev in vključitev v delo v klubih in društvih je zelo pomembno in vsem pomeni veliko. Tako lahko zainteresiranim predstavimo umetnostno kotalkanje tudi kot šport pri katerem ne gre le za rekreacijo ampak je možno tudi trenirati. Marsikateri tekmovalec na kotalkarski plošči preživlja ure in ure, da izpili kotalkarske elemente. 

Kakšna je prihodnost tega športa?
Menim, da je prihodnost našega športa obetavna, saj se za umetnostno kotalkanje zanima vedno več otrok.

Kaj so vaše glavne naloge kot predsednika zveze?
Osnovne aktivnosti in dejavnosti se izvajajo v klubih in društvih. Naloge Zveze in predsednika Zveze kotalkarskih športov Slovenije so, tako kot naloge vseh ostalih predsednikov športnih zvez predvsem v tem, da poskuša združiti in pravilno usmeriti interese in potrebe različnih društev in klubov, ki so združena v Zvezi, skrbi za ustrezno delovanje organov Zveze in za ustrezno finančno stanje s katerim se zagotavlja ustrezno strokovno delo in sodelovanje z drugim organizacijami. Zagotavlja da se pravilno in strokovno izobražuje tako strokovni kader kot tudi tekmovalci, koordinira delo pri organizaciji priprav tekmovalcev, organizaciji tekmovanj, prijav in potovanj tekmovalcev na tekmovanja, zagotovi udeležba na seminarjih in kongresih, pripravijo ustrezni načrti dela, usposabljanj, pripravijo prijave na razpise, … Skratka nalog, če se hoče zagotoviti ustrezno strokovno uspešno delo Zveze, ki je vsem v korist je veliko.

Naslovka: Tanita Kaja Černe, Foto: Mateja Jordovič Potočnik

';