Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Kolesarjevo obnašanje na cesti

Tako kot trening moči in vzdržljivosti je za kolesarja zelo pomemben trening skupinske vožnje. Vožnja v skupini ni uporabna zgolj zaradi izogibanja dolgčasa, ampak je zelo pomembna prvina v cestnem kolesarstvu. Z vožnjo v skupini se srečate prejkoslej, če ne dirkate ali ne hodite na maratone, boste šli pa na kak "sindikalni izlet" s sodelavci.

Vožnja v skupini je bistveno hitrejša kot vožnja posameznika, poglaviten razlog za to je zaveterje, saj kolesar, ki vozi tik za kolesarjem pred njim ali v zaveterju porabi do trideset odstotkov manj moči, kot kolesar, ki je na čelu kolone in reže zrak.

Taka vožnja pa ni le prijetnejša in hitrejša, ampak tudi bistveno nevarnejša, saj kolesarji vozijo zelo blizu drug drugega in zato so za to kolesarsko prvino potrebna pravila ali kolesarski bonton. Da bo vožnja varna in da vas bodo izkušeni kolesarji spoštovali, je pomembno, da ga poznate in če se le da, da ga prakticirate.

Prvi skupni treningi
Navada je, da ima skupina kolesarjev vodjo, ta je največkrat tisti, ki je skupino zbral skupaj. Če ni to že prej določeno, vodja na zbornem mestu predlaga turo in sprejme morebitne dodatne predloge. Nato na kratko opiše turo. Posebno pozornost je treba posvetiti vsem glavnim križiščem, vzponom, spustom, odsekom z več prometa in postankom.

 

Formacija skupine je odvisna od števila udeležencev. Do šest kolesarjev se organizira gosji red, več kolesarjev pa dvojni gosji red ali vožnja v parih. Ta je zahtevnejša za začetnike in primerna zgolj na manj prometnih cestah. Tu moram dopisati, da dvojnega gosjega reda ne prakticiramo več. Če boste na cesti videli tako formacijo kolesarjev, gre najverjetneje za kolesarski klub z licenciranimi tekmovalci, za katerimi vozi spremljevalno vozilo z lučko na krovu. Tudi brez lučke se vozijo, kajti domači policaji klubom »radi pogledajo skozi prste«, ker dobro vedo, da imajo spremstvo in da se taki kolesarji znajo »obnašati« na cesti. V prevodu, to pomeni, da kljub temu, da se vozijo v parih, ne zavzamejo cele ceste… ali vsaj polovico voznega pasu. Praksa na cesti veleva drugače, ampak… Ravno zaradi tega, mi prakticiramo samo še gosji red skupine v kateri je največ šest kolesarjev. Lahko jih je manj, več pa nikakor ne. Če se nas zbirnem mestu zbere več, organiziramo več skupinic in startamo v razmaku parih minut. 


Fotografije so simbolične. Septembrski Juriš na Vršič.

 

Vožnjo v gosjem redu navadno začne vodja skupine, hitrost vožnje prilagodi pričakovani povprečni hitrosti, to lahko kontrolirate s kolesarskim računalnikom vsekakor pa naj bo vožnja, s čim bolj enakomerno močjo. Po nekaj kilometrih se bo vodilni kolesar umaknil in prepustil vodenje naslednjemu v gosjem redu. To bo storil tako, da bo najprej preveril ali koloni sledi kak avto, ki se pripravlja ali pa že prehiteva kolono, če tega ni, potem rahlo pospeši in se umakne levo ali desno.

To je odvisno od smeri vetra. Če veter piha z leve strani, se vodilni kolesar umakne v levo ali leva izmena, če pa veter piha z desne pa se kolesar umakne na desno ali desna izmena. Potem, ko se vodilni kolesar umakne vstran, le ta rahlo zmanjša hitrost in pusti, da ga ostali prehitevajo in ko je nekako vzporedno z zadnjim kolesarjem v koloni spet povečuje hitrost in nato zapelje nazaj v zaveterje zadnjega kolesarja. Ko novi kolesar prevzame mesto vodilnega mora paziti, da ohranja isti tempo, v nasprotnem primeru se v koloni dogaja efekt »elastike«, kar je za kolesarje za njim zelo moteče ali celo nevarno.

Če se posamezni kolesar čuti močnejšega, naj le to pokaže z daljšo vožnjo na čelu kolone, saj je to najtežje in najodgovornejše opravilo v skupini. Naloge vodilnega poleg tega, da reže zrak ostalim kolesarjem in s tem opravlja do 30 odstotkov več dela so še: budno spremljati promet in razmere na cestišču, saj kot prvi v koloni bistveno bolje vidi, kaj se dogaja na cesti in na to mora opozoriti tudi kolesarje za njim, bodisi z iztegnjeno roko ali glasom.

Primer: Približujemo se križišču in mogoče bo treba ustaviti ali bistveno zmanjšati hitrost. Vodilni kolesar bo začel zavirati, na to opozoril kolege za njim in bo z iztegnjeno roko v zrak in glasom: Pazi križišče! S tem bo preprečil morebitni nalet kolesarjev za njim. Morebitno oviro ali udarno jamo na cestišču, bo pokazal z iztegnjeno levo roko uperjeno v oviro, če se te izognemo po desni strani. Če pa se bomo ovire izognili po levi strani pa bomo uporabili desno roko.

 

V križiščih bo poskrbel, da bo pravilno nakazal smer z roko in da bo dovolj prostora, ne le zanj, ampak za vse kolesarje za njim.

Spremljal bo, s katere strani piha veter, to je najlažje oceniti z opazovanjem trave in listja na drevesih in upoštevajoč to prilagodil svojo vožnjo in način izmene. Pri vetru z leve strani, se bo vodilni pomaknil bolj proti sredini cestišča in v tem primeru uporabljal desno izmenjavo. Kadar pa veter piha z desne pa se vodilni pomakne povsem na rob in uporablja desno izmeno, ker v tem primeru ne moti tistih, ki ga prehitevajo. Vodilni mora poleg vsega naštetega paziti še, da kadar vstane iz sedeža v stoječo vožnjo na pedalih, da ne sune s kolesom nazaj, saj s tem prav tako lahko povzroči nalet kolesarja za njim.

In še preden mu začnejo pohajati moči se odloči, da bo mesto vodilnega prepustil naslednjemu v koloni, sam pa se bo varno na zadnjem mestu malo pretegnil, se odžejal in nekaj pojedel in se pripravil na nadaljevanje vožnje v skupini.

 

';