Intervju: Matko Mioč, član tekaške ekipe Volkswagen Polet O2

Matko je imel pred začetkom projekta ekipe Volkswagen Polet za sabo največ kilometrov.

Že aprila je želel teči maraton na Obali, pa sem ga nekako prepričal, naj počaka na jesen. Mislim, da mu ne bo žal. S svojo odločnostjo bo zagotovo nadomestil vsak izgubljeni kilometer na treningu. Pa ne da bi mu bilo težko teči; včasih njegova služba ne dopušča redne vadbe.

Preberite, kaj pravi o svojem tekaškem treningu.

Matko, profesionalno se ukvarjaš s potapljanjem. Kako ta šport/službo kombiniraš s tekom in kje so omejitve?

To je kar naporna kombinacija. Največ težav mi dela tek po potapljanju. Imam »trde noge«. V povprečju na potop porabiš v zimskih mesecih 600 kilokalorij, v poletnih 300, kar pomeni, da če se potopim tri- do štirikrat na dan in grem potem še teč, me to malo sesuje. Kombinacija je kar naporna, ampak kjer je volja, se najde tudi pot.

Tečeš razmeroma veliko, vendar si do zdaj tekel na razmeroma »nizkih obratih«; kako je zdaj, ko smo povečali intenzivnost treningov?

Povečanja intenzivnosti nisem čutil. Avgusta sem tekel skupaj največ zgolj 24 km, ker sem padel na barki in si poškodoval rebra. To je zdaj sanirano in počasi se spet privajam na dolge teke. Občutki so dobri, zelo hitro napredujem. Če bi bilo to pred enim letom, bi potreboval mesece, da se spet spravim v pogon. Zdaj pa se v enem tednu že počasi vračam na stare tirnice. Mišice so že »ta prave«, ni problem teči (imajo dober spomin), glava je že »ta prava« (tudi tu je dober spomin na delu), samo še kondicija manjka, ampak tudi to se bo uredilo.

Pred nami je še 7 tednov treninga do Volkswagen 20. Ljubljanskega maratona, intenzivnost se bo še povečala. Kaj pričakuješ?

Ne pričakujem veliko, ker vem, da moram veliko nadomestiti. Ampak kot rečeno, cilji so zastavljeni in gremo naprej.

Bi upal napovedati svoj rezultat na Volkswagen 20. Ljubljanskem maratonu?

Upam, da mi uspe preteči maratonsko razdaljo v manj kot štirih urah. Po pravici povedano, pomembno je, da grem, da te občutke končno doživim. Zdi se mi, da me že dolgo ni nič tako veselilo in skrbelo, kot je Volkswagen 20. Ljubljanski maraton. Po eni strani si živčen, ker ne veš, kaj točno te čaka, po drugi strani zaupaš treningom in veš, da načeloma, tudi če greš peš, prideš do cilja. V bistvu poln pričakovanj.

Kje meniš, da imaš še rezerve v treningu?

Po mojem mnenju imam še veliko rezerve. Moti me to, da ne znam preceniti, do katere meje lahko grem. Vedno se držim varne razdalje, nikoli ne stisnem do konca. Če bi znal to mejo določiti, bi po mojem mnenju spoznal tudi druge dimenzije telesnega napora.