Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Zdrav za umret

Zadnje čase se z različnimi ljudmi, ki so v svoje življenje vtkali tudi športno rekreacijo, precej pogovarjamo o tem, kaj je rekreacija, koliko naj je bo, in kakšne so pasti pretreniranja, slabe prehrane in slabe hidracije. Vsi ti pogovori niso vedno prijetni –kdo se počuti užaljenega, češ, kaj se mešaš v moje življenje, sem tak, kot sem, in vadim toliko, kot želim. Jasno, da je tako. Vsak je svojega življenja kipar. Tudi preznojenega.

Omenjeni pogovori nastajajo zaradi vprašanja, ki že dolgo tli med poznavalci rekreacije, a se nihče skoraj ne upa spregovoriti o tem:  kdaj začne športanje po rekreativno načenjati zdravje (o tem, kdaj zaradi športa postanemo sociopati, kdaj drugič).

Lepo definicijo je zadnjič med pogovorom podal dr. Branko Škof, ki je nekaj let pisal o teku v Poletu, vodil tekaške Poletove skupine in si izmislil tekaške kampe po Sloveniji, kjer je bil pionir.

»Danes športna rekreacija ni več rekreacija, temveč je amaterski šport za starejše,« je dejal. Kar pomeni, da gre za tekmovanja. In za tekmovanja je treba trenirati. In da bi bil dober, je treba trenirati čim več.

Marsikdo trdo trenira vsak dan.

Dr. Škof je dovolj dober poznavalec rekreacije, seveda pa tudi velik strokovnjak za tek in šport otrok, tako daje kakovosten sogovornik. In, za razliko od mnogih športnih strokovnjakov, ni »fohidiot.« Zna pogledati za rob.

Najin pogovor je torej prinesel spoznanje, da poznamo poleg vrhunskega športa, ki se verjetno deli v poklicnega in onega drugega, tudi vrhunskega, kjer morajo športniki delati oz. hoditi v službo, saj jim šport ne prinaša zaslužka, da imamo tudi dve vrsti rekreacije. In da tista zahtevnejša, ki smo jo poimenovali amaterski šport za starejše, marsikje izpodriva tisto, kar smo si predstavljali pod terminom športna rekreacija. Se pravi miganje za zdravo delovanje telesa in iskrivost duha.

Ja, to je dejstvo.

Vsi, ki smo radi in še radi tekmujemo in zato redno in celo strokovno vadimo, smo amaterski športniki. Sicer večinoma bolj slabi, a vseeno. Oni, ki migajo iz veselja do gibanja in dobrega počutja in do utapljanja telesa in duha v naravo, so pravi rekreativci.

Jap, ni kaj: kdor vadi v tekaški skupini ali kolesarski ali kje drugje, torej tam, kjer se reče, da se vadi po načrtu, je nekakšen amaterski športnik.

S tem se je treba sprijazniti. Tak amaterski šport je lahko prima. Človeka dolgo časa drži v dobri telesni in mentalni pripravljenosti.

Vendar pa - zdaj pa k začetku zgodbe -  če se ti v zrelih letih tako odpelje, da je tvoja prva misel, kakšen trening te čaka danes in kaj vse moraš postoriti, in če to počneš zelo pogosto, je lahko to nekoliko vprašljivo početje…

Izpustil bom sociopatijo in se posvetil telesu… Preveč vadbe in premalo počitka je še kar dober recept, da bomo zboleli. Lahko tudi resneje.

Dobro pa je, da bomo hudo zboleli odlično telesno pripravljeni in z vidnimi mišicami.

Bizarno? Ja, zelo. Zato pa na tej strani in v Poletu pišemo (pravijo: težite) o pravi prehrani, izgorelosti in pretreniranosti, o nevarnosti diet, s katerimi bi amaterski športniki radi prelisičili telo, naravo in »kronološki« čas, o prehranskih dodatkih, ki jih (ne) rabimo, o škodljivosti topilcev maščob, kar postaja še kar problem, tudi z resnimi poledicami. Noro je, kaj vse resni spletni mediji objavljajo kot reklame. Kako koristni so fat-burnerji!

Koristni, da te kap.

Jap, dokler bodo zvezde spletnih strani in fejsbuka samooklicani trenerji in nutricionisti, bodo imeli zdravniki veliko dela, morda še celo kakšen grobar lahko odpre popoldansko obrt pokopavanja odlično pripravljenih amaterjev.

Žal je razvoj amaterskega športa za starejše poleg veliko dobrega prinesel tudi, da so na površje priplavali šarlatani, ki tistim, kateri jim sledijo, lahko precej skrajšajo življenje. Ne samo športnega, temveč na sploh.

Pa lep dan. Grem na trening. Razmišljati, koliko sem tega, kar sem opisal, in onega, kar še kmalu bom. Sociopat kot posledica amaterskega športa za odrasle.

Foto: Špela Prelc

';