Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Vsak dan znova

Bilo je na polovici Poletovega življenja, pisalo se je leto 2009. Mario Ponjavič, junak naslednjih dveh strani, pravi, da je bila takrat v Poletu natisnjena njegova zgodba. Od kome do maratona.
Devet let kasneje je Mario napisal knjigo z istim naslovom.
Zdi se nam, da je njegova zgodba primerno božično darilo za naše bralce. Kdor pri božiču raje manjka, jo lahko prejme za novo leto in naj mu jo prinese dedek Mraz.
V teh dneh se staro leto lomi, tudi naše, v celulozo vpeto, ki prihaja med vas malček manj kot za polnoletnost dolgo.
Včasih, ko ne le da sem sam, ampak imam tudi razkošje vsega miru tega sveta, najdem na spletu svoj najljubši blues, ki se steče v rimah, kako hitro so minila leta. Blues ni žalosten, kot pravijo nekateri; tak je, kakršno je življenje.
Škoda bi bilo, če bi Marijeva zgodba živela v nas le toliko časa, kolikor potrebujemo, da jo preberemo. Morda si kdo vzame čas in pomisli, kaj vse se je Mariu zgodilo od kome do danes. Vsak dan znova.
Vsak dan znova. Slišite zven teh besed, ponavljajočih se v času?
Mario pravi, da ga tek osvobaja. Tako kot druge kakšno drugo športno početje ali knjiga ali glasba ali umetnost ali znanost ali ezoterika, skratka, premišljanje.
Sam sem tek vedno razumel kot čas, posvečen samemu sebi, a vsaj toliko športnemu dnevu misli v glavi kot teku kot fizičnemu početju. Ko je tek umanjkal, sem to preselil drugam. Na kolo, tekaške smuči, v veter na vodi, vsekakor pa vedno v naravo.

Ta se res, vselej znova, kaže kot velika učiteljica. Nekateri pravijo, da je narava mogočna nasprotnica, bojijo se je, kot se bojijo teme in gozda ponoči – sam jo spoštujem in je ne jezim po nepotrebnem, ker vem, da bebcev ne mara. Teme in nočnega gozda se navadiš, ko se za to odločiš, pri naravi pa se lahko oborožiš z vsemi miselnimi triki sveta, pa boš pred njo vedno ostal majhen.
In prav zato zato velik. Ker veš, kam spadaš, kaj si in kaj nisi.
Človek sam po sebi je narava in hkrati še vesolje čudežev, ki so mnogokrat nerazumljivi ne le njegovi okolici, ampak tudi njemu samemu.
V Poletovem času se nam je v zapisanem napaberkovalo kar nekaj teh čudežev. Mnogi od njih so povezani s tistim, kar počnemo s svojim telesom, da bi umirili misli in se spravili z naravo.
Zgodbo Maria Ponjaviča bi lahko zapisali zdaj, pred božičem, tudi kot zgodbe, ki jih poznamo zaradi težko opisljivega privilegija, da smo bili deležniki časa Mateje Svet, Irene Avbelj, Iztoka Čopa, Primoža Kozmusa, Uroša Velepca, Janija Klemenčiča, Pavleta Kozjeka, Andreja Hauptmana. Tudi Nade Rotovnik Kozjek kot sopotnice naštetih v času in v Poletu.

Te zgodbe nikoli ne bodo videle papirja. Ker so bile pripovedovane kot del narave, kot se ta med ljudmi v zaupanju postavlja na svoje mesto, bi jih belina papirja potemnila.
Zaupanje je nekaj, kar si med ljudmi težko pridobimo z leti in leti dokazovanja, lahko pa izgubimo samo zaradi sekunde neumnosti, ki jo uspešno zapišemo v mozaik svojih trenutkov.
Tudi če ne tečemo več, bržkone za vedno ostajamo tekači. Glava vedno teče. Vedno išče odgovore. Kdor misli, zmaguje.

Prihodnje leto bi radi v Poletu zmagovali skupaj z vami. Odprli se bomo teku s Primožem Kobetom, kolesarjenju z Andrejem Hauptmanom, triatlonu s Triatlonsko zvezo Slovenije, judu z Marjanom Fabjanom, šahu s Šahovsko zvezo Slovenije. Ja, šahu. Povezovali se bomo s tistimi, s katerimi smo v teh letih oblikovali delčke v naravo ujetih trenutkov po naših športnih videnjih: z Malim kraškim maratonom, Franjo, Ljubljanskim maratonom. Iskreno si želimo izpeljati zadane cilje, ki bi na ceste prinesli več varnosti za kolesarje, in želeli bi storiti nekaj dobrega za one, ki jih je življenje prikrajšalo – upamo, srčno, da bomo zmogli toliko moči, da to tudi uresničimo; včasih si želimo več, kot v resnici zmoremo.
Družili se bomo z ljudmi, ki ne mislijo le nase, ki vidijo kaj več kot le lastno korist in podobo v javnosti in ki niso pijavke, ki se napajajo z našo energijo. Te ljudi imamo lahko radi in jih lahko skušamo razumeti, a smo se v Poletovem času naučili tudi tega, da imajo vse stvari svojo mejo. Bil je potreben takšen čas, da smo odrasli.
Ko bo Polet naslednjič izšel, bo imel osemnajst let. Ta leta so vaša. Kot so Marijeva tudi malo naša in za to smo mu hvaležni.

';