Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

dr. Nada Kozjek Rotovnik, dr. med.

V svetu prehranskih šarlatanov

V letih so se nabrale številne zgodbe »prehranskih« svetovanj in pogosto se mi kot filmski trak  vrtijo skozi možgane. Celoten spekter jih je. Od pogumne nutricionistke, ki svetuje v enem od osrednjih slovenskih časnikov in suvereno trdi, kaj bolnica z rakom lahko je in česa ne. Do kolegice, ki z osnovnim znanjem športne prehrane preprodaja proteinske in podobne ploščice kot odlično prehrano. Tudi otrokom. Ta film pogosto popestrijo športno-prehranski guruji, ki ob besedi sladkor hitro sprožijo spletne napade, ker maže ugled njegovi maščobi. Pa do drugih, ki se gredo »čistilno-zdravstvene« akcije z načinom prehranjevanja, pa še klistirjem povrh.  Zelo priljubljene so spomladi, še zlasti okoli verskega časa postenja. Za honorar, seveda. Pri tem ti guruji ne poznajo osnov fiziologije, presnove, celo tega ne, kakšen je normalen delež telesne vode. Pa iz prakse vsi precej dobro vemo, da pogosta hoja na stranišče človeka dehidrira in se mu lahko začne tako vrteti, da celo pade, če na hitro vstane. Ali pa še prej. Slej ko prej se mi film neslavno odvrti pri bolniški postelji naših bolnikov, ki jih življenje ni udarilo samo z rakom, svoje so prispevali še prehranski vrači, ki se nikakor ne morejo dogovoriti med sabo, ali naj rakastim celicam odtegnejo cuker ali proteine ali pa vse. Ker vse to odtegnejo tudi telesu, se to ne more več zoperstaviti bolezni in ni sposobno za zdravljenje. Ob tem bolnike še prepričujejo, da so oni sami vir rakaste bolezni, in le njihova prehrana in žavbe ter še kateri drugi manevri, ki jih prodajajo, jih bodo rešili. Seveda ponovno za honorar. Bolnik, ki je v življenjski stiski, se tako umika manj karizmatičnim pristopom, ki so bolj realni in ne sadijo rožic. Verjetno se zdi povprečnemu bolniku nekaj, kar mu plača zavarovalnica, manj vredno. Paradoksno pa ravno ta svet z malo rožicami ponuja znanstveno preverjeno zdravljenje, ki je bolnikova dobra možnost za ozdravitev. V Sloveniji imamo odlično onkologijo in zdravnike, ki se z njo ukvarjajo.

Na onkologiji se mi film ponavadi ustavi. Prekruto je. Še posebej ker se ravno pri najhuje bolnih najbolj brutalno odzrcali vprašanje odgovornosti. Kdo pravzaprav v Sloveniji nosi odgovornost za vse »prehranske« in nemalokrat tudi številne »telovadne« nasvete, ki so tako kot hrana pomembni za zdravje? Verjetno stroka, ki se ukvarja z zdravjem ljudi, takrat ko so še zdravi in takrat ko so že zboleli. Njeno široko ime za to je medicina. Kako je torej mogoče, da nasvete, ki se tičejo zdravja, neodgovorno in kar tako delijo številni nemedicinski strokovnjaki, brez ustreznega znanja o medicinski plati prehrane. Ker pa mora medicina, če hoče tudi na področju prehrane, res prevzeti skrb za zdravje ljudi, mora najprej pomesti pred svojim pragom in uvesti znanje prehrane na skoraj vsa svoja področja. V zadnjih letih se je znanje klinične prehrane tudi s pomočjo sodobnih tehnologij silovito razvilo in to znanje je poleg specialističnega znanja potrebno skoraj na vseh področjih medicine. Kar vprašajte osebnega zdravnika, kako pogosto se srečuje s prehranskimi zadregami ali bolje rečemo dietami? Nenehno, in ker nima dobrega znanja, si pomaga z ostanki preteklosti, ki so razne »diete«. Sodobno znanje o prehrani pa je zdaj že krepko drugje. Znanje o javnem zdravju se na popolnoma drug način zliva z zdravjem posameznika, kot se je v preteklosti, in zdravstveno-prehranski nasveti so vedno bolj individualno naravnani. Na primer, eden glavnih javno-zdravstvenih problemov je preprosto povedano boj za mišice pri starostnikih. Za to je potrebna primerna prehrana in gibalna aktivnost že davno prej v življenju, za kakovostno in čim manj bolno in šibko starost pa jih je treba nadgraditi.

Priporočila za posamezne populacije tako prefinjeno prehajajo raven posameznika in njemu najbolj primerno na prehrano. Tu pa se nehajo skoraj vse diete in čudežna živila. Sol ni vedno samo bela smrt, za dehidriranega bolnika in tekača na maratonu je lahko bela rešiteljica. Nalašč nisem omenila sladkorja, a tudi za njegovo uporabo ali neuporabo je treba kar nekaj znanja. Zgodba o prehrani ni samo bela ali črna. Je pa zato zagnano ukvarjanje s prehrano mnogokrat odraz čustvenih motenj, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane in hranjenja. Kadar zaposlenost s hrano preraste v prezaposlenost, po psihološki opredelitvi to kaže na občutek nezadovoljstva s samim sabo. Tega nato rešujejo s kontrolo prehrane. Osebe, ki so zadovoljne s svojim življenjem in imajo trdno identiteto in ustrezno samopodobo, precej manj nasedajo vplivu medijev in prehranske industrije.

Zadnji psihološko-antropološki pogled močno razloži tudi odgovornost. Tiste, ki se gurujsko ukvarjajo s prehrano, zdravje drugih pravzaprav ne zanima. V resnici. Ko sem ob ponovnem srečanju z zdravstvenim prob­lemom športnika, povzročenim z določeno prehransko modo, vprašala njenega pobudnika, kdo odgovarja za posledice njegovih prehranskih nasvetov, mi je gladko odvrnil: »To ni moj problem.«

Upajmo da bo svoje, v dobro ljudi, naredila tudi država. Z novo platformo prehranske in gibalne resolucije drži škarje strokovnih politik v svojih rokah.

';