Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Eva Mrhar

Umetnost umetnosti

Po dolgem času sem med prazniki v roke zopet vzela knjigo. Takšno ta pravo, z debelimi in trdimi platnicami ter zdelanimi listi. Na moji polici je osamljeno sedela že skoraj kak mesec, ko sem se ob pogledu nanjo odločila, da gre za »zdaj ali nikoli« moment. Dva prosta dneva sta dovolj, da si vzamem čas in jo preberem, če gre priložnost mimo, bo ob poplavi dela verjetno romala nazaj v knjižnico. In sem jo.

Spomnim se, da smo včasih z mami in starejšim bratom domov vlačili cele kupe knjig. Obisk knjižnice je bil svojevrsten izlet, pot domov pa vedno s polnimi rokami novega materiala. Spomnim se, da sem bila v četrtem razredu osnovne šole, ko je svet skupaj z mano zajela mrzlica Harryja Potterja. Prvi trije deli priljubljene čarovniške zbirke so bili tudi moj doprinos k bralni znački. Nikoli ne bom pozabila še ene zanimive prigode iz osnovnošolskih časov. Bilo je to poleti na Hrvaškem, ko me je začudeni prijatelj po kosilu našel na ležalniku s knjigo v roki. Po začetnem vprašanju, kaj vendar počnem, ga moj preprost odgovor, da berem knjigo, še zdaleč ni zadovoljil. »So te prisilili? Si kaznovana?« me je poln sočutja vprašal. Ni si namreč mogel predstavljati, da bi nekdo sam od sebe želel brati knjigo. Zanj je bila to nočna mora in prisila, zame pač svojevrsten užitek.

A tudi za užitek si je potrebno vzeti čas, tega pa je vedno manj. Zadnja leta se torej moj bralni korpus omejuje predvsem na akademske knjige, učbenike, članke, skripte … skratka študijsko literaturo. In ker je te vedno dovolj in še preveč, leposlovje načeloma izvisi. Priznam, ko se v totalni norišnici faksa, službe in treningov najde prosti čas, se je pač lažje vreči pred televizor.

Tudi omenjena knjiga, ki je tako pridno čakala, se je v moji sobi znašla pravzaprav dokaj slučajno. Ko se je nekega dne iz knjižnice vrnila mami, sedaj z mlajšim bratom, ki je prevzel vlogo bralnega navdušenca, je prinesla tudi to srečnico. Ne vem zakaj, ampak vprašala sem jo, če ima kaj primernega zame, in v roko mi je potisnila knjigo Tolmač tegob.

Že platnice so veliko obetale. Avtorica indijskega porekla Jhumpa Lahiri je s knjigo leta 2000 postala najmlajša prejemnica Pulitzerjeve nagrade. »Njen talent je tiste vrste, za katerega bi večina pisateljev ubijala,« so zapisali pri Guardianu.

Gre za zbirko devetih kratkih zgodb, v vsaki izmed njih pa je opisano čustveno potovanje oseb, zanimivi odnosi ali življenjska iskanja. Lahirijeva težke in žalostne zgodbe svojih junakov opisuje brez pretirane sentimentalnosti, na način, da bi ji sama kot bralka včasih rekla: »Pa kako hudiča lahko zgodbo tukaj zaključiš?« Saj ne, da ne maram takšnega pisanja, pravzaprav ga obožujem. Obožujem, ko me avtor razjezi, ko mi da misliti, ko bi z njim šla debatirat ali se kregat.

Prav tako kot knjige so mi všeč filmi, za katere nisi prepričan, če veš, kaj želijo povedati, nimajo absolutno dobrih in slabih karakterjev, nimajo srečnega konca, imajo dvoumen zaključek ali pa pravega zaključka sploh nimajo. Skratka, ti dajo misliti in te vsaj nekaj časa potihoma žrejo. Pri dobri knjigi je prednost še ta, da si junake, kraje in dogodke ustvarjaš sam. Še tako precizni opisi namreč v vsakem bralcu pustijo drugačno sliko in ravno to je pri knjigi najbolj čudovito.

Lahko torej rečem, da je moj bralni premor presekala prava knjiga. Takšna, ob kateri morda ne razmišljaš najbolj romantično, pocukrano, v smislu življenje je čudovito in sreča me čaka za vsakim ovinkom. Da pa se vseeno zamisliš nad tem, da je življenje, v vsej svoji lepoti in trpljenju, izjemno. Čar umetnosti konec koncev ni ta, da je lepa, čar umetnosti je, da ob njej nekaj začutiš.

';