Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Lora Klinc

Primož Roglič. Za šraufat pa glih nisi!

KOLUMNA DEKLETA PRIMOŽA ROGLIČA

Misli na počitnice ob svetem nikoli  in ogled prizorišča svetovnega prvenstva pri skakalnicah v Innsbrucku

Zaključna novinarska konferenca na dirki po Romandiji. Za pičlih 8 sekund jo je dobil meni poznan lik, vztrajno trkajoč na vrata velikih. Dolgo časa sem igrala odbojko, in od sodnikovega žvižga imaš na voljo 8 sekund, slaba dva odboja žoge ob parket, torej hudičevo malo. Hkrati več kot dovolj in drugim nedosegljivo. Čeprav vztrajno brskam po spominu, kateri izmed omenjenih je tako impozantno odprl leto, z dvema generalnima zmagama, morda Alejandro, el Imbatido? Alejandro, nepremagljivi.

Baskovska baretka je pozabljena, ne mara se ustavljati in občudovati že dobljenih bitk, in pred odhodom na Romandijo sva modrovala, kaj mu je moč storiti in kaj mora, treniral je malo, vse skupaj je bilo bolj lizanje ran in strganje gnoja iz baskovske vojne, a odhod je pospremil neopredeljivi – »en more zmagat« stavek.

Torej, sklepno francoziciranje v švicarskem stilu, vsak dan kak drug novinar postavi že vprašano isto vprašanje:  »Logična posledica je napredek. Torej zmagi na enotedenski dirki sledi zmaga na tritedenski?«

»Zmagi na enotedenski dirki sledijo počitnice,« v svojem slogu odvrne rumenjaček.

Čeprav mi je, priznam, ko sem preko »nikakvega« računalniškega prenosa slišala počitnice, čisto za malce poskočilo srce, s prgiščem upanja, in potem je moja presoja privlekla na dan staro ljudsko modrost, ki pravi, da gre osel, ali v tem primeru oslica, samo enkrat na led. Malo novejša, custom made, personalizirana izpeljanka pa – da drugič na ledu že veselo drsa! Jasno, da znam drsat. In če je potrebno, če situacija zahteva, kljub temu da sem po naravi bolj hlod, v kakem trenutku premorem toliko miline in elegance, da bi se človek razjokal, ko bi me videl v dvojni pirueti, ha!

Pa pusti zdaj drsanje, s prvovrstno blefersko predstavo sem se ognila že ogledu etap na dirki po Romandiji, lani sem se med švicarskim skalovjem s pogledom na Mont Blanc vlačila skoraj 10 dni, veličastni Aigle, kjer je sedež UCI-ja, s pravljičnim gradičkom sredi vinogradov, ki se občasno vpenjajo tudi v steno, in tudi Ženeva, in ne samo njeno jezero, ampak tudi eureki, ki so splavali po vodi. Zgodilo se je tudi to, da sem se z več kot očitno ne posodobljenim navigacijskim sistemom v švicarskem avtomatiku, za katerega še danes ne bom priznala, da se ni hotel premakniti z mesta, ker sem na zavoro  in gas tiščala z obema nogama naenkrat, pri čemer sem skozi okno strumno odkimavala, da noge nimam na zavori in zraven kričala »Ca marche pas,« češ, nekaj je narobe – zapeljala na za avtomobile zaprto cesto in v istem trenutku sem v vzvratnem ogledalu zagledala policijske luči.

»What are you doing?« je bilo vse kar je z dvignjenimi obrvmi gospod Švicar policist izustil in odkimaval z glavo še nekaj časa, ko se je karavan skorajda vratolomno zataknil v drevored na jezerski promenadi.

Spomnim se tudi tega, da sva po logističnih peripetijahh, ki jih prinaša potovanje z vlakom, s kufri in kufrom v katerem je kolo, priredila pravcato gledališko dramo. Moja vloga je bila sicer bolj statična, sedela sem na postelji v hotelu, medtem ko se gospod kolesar tipično odloči, da bo sestavil kolo danes in zdaj – čeprav ga potrebuje šele jutri. Medtem ko opazujem srdit boj Primoža s pedali in maticami in poslušam bogokletje petstosedemintridesetega izgubljenega kompleta imbusov, omenjeni ipičar iztakne sedežno oporo, čemur bi jaz rekla –da je spipal zic oziroma štango od zica – in ob vztrajnem buljenju v rov, ki se pod zicem nadaljuje, z Einsteinovsko bistroumnostjo ugotovi, da tole pa ni dobr.

Bejž no bejž, iztaknil se je kabel  menjalnika in kljub skoraj profesionalnim mehaničnim naporom, kar zame sicer pomeni, da vstanem iz postelje in grem bližje, na skrivaj zavijam z očmi in stojim zraven kot lipov bog, ter se delam, da me zanima, nama menjalnika ni uspelo pripeti nazaj v okvir. Dan se sicer zaključi s popolnim razčlenjevanjem kolesa, bolj raztrganjem, ob spremljavi večih »naj gre vse v k*«, pri čemer si sama predrzno dovolim izreči : »Za šraufat pa glih nisi,« od smeha, ki ga zadržujem v sebi se bom sicer razpočila, nameni mi pogled stekle lisice, ki ga prevedem kot nekaj v stilu »drži lape«.

Nazaj k Romandiji 2018. Isti dan pozno zvečer, ko se je dirka končala, smo ga pobrali na münchenskem letališču. Debelih 12,5 evrov za pol ure parkiranja je, vsaj zame, odtehtala neprecenljiva misel v obliki šopka švicarskega cvetja iz končnega podiuma, hvala dragi. Na nemških tleh, z avstrijskim zvenom besed, obeta se nama kratko sozvočje, kot da ima moje življenje stikalo, on in off, sad te ima, sad te nema. Prespimo na letališču, naslednji dan pa Innsbruck, dokončno se razblini moja misel o zlati kupoli, ki je očitno ni, visoko stražari Bergisel mesto, za iztekom je britof, ne morem vedeti, kako se počuti, ko stopa po svojih prejšnjih stopinjah. Jaz premorem dovolj nostalgije za oba, a ko se z dvigalom vzpenjamo proti zaletišču, se ta spreminja v nelagodje.

Blazno pogumno prenašanje višine ni moja vrlina, in na skakalnici se znova spomnim – da, ja, tudi to nekaj pojasni o karakteristikah, ki ga paket poimenovan Primož nima na etiketi. Dež vztrajno moči špuro, rahel nasmešek preseka obraz, ko ga želijo s kolesom fotografirati na rampi, medtem, ko jaz za ograjo doživljam čustveni koktajl, poimenovan največji paničar vzhodne Slovenije, pa-pa panika. Da se prostovoljno spustiš tu dol, mislim, da ti nobeden ne nasloni pištole na čelo pa vseeno greš, pri brzini, ki proti mizi narašča v zvok zobozdravniškega svedra, in se potem hop, zalučaš v grapo, češ, pa saj me bo zrak držal, moraš biti zelo poseben, razmišljam malce kasneje, ko se skorajda po vseh štirih, a vseeno ponosna, priplazim malo nižje k rampi. Kot da sem ugotovila kaj novega. Velikokrat je skakal na Bergislu, seveda, kako tega ne veš?

Tudi igralski talent ne ostane prezrt, in ob vznožju skakalnice vso to pretirano poziranje v slogu snemanja koledarja za vroči koledar gasilcev v povezavi – skispringer – radfahrer – Romandie zieger – brali smo o tebi v Tirol cajtngu – poskrbijo za štamperli šnopsa, v slogu hiša časti v nemščini – od kelnarja, ki sicer ni želel priznati, da je naš.  Po ogledu trase, kjer bo posamični kronometer, nas je čakala še cestna dirka.

In ker se jaz vztrajno upiram kolesarski kulturi, čeprav sem vanjo neizogibno vpeta, in jo občasno obožujem zgolj zaradi določenega subjekta – bodisi brskam za imbus ključem, v bog ve kateri pozabljeni, a zagotovo s šmirom zamazani luknji, bodisi z zabetoniranimi koleni stojim med, nad ali pod kamenjem, ki ga cepi cesta, ali pa v nekem grmičevju in s kakim trnom v riti čakam kot Čakovec in pogledujem na uro, kdaj bo manj kot tri ure, ko se bo grupa na dirki pripeljala mimo in bom lahko za približno 4,2 sekunde navijala – torej sem hkrati bolj ali manj navdušeno sprejela, da je, jbg, to pač del mojega življenja – no, sem si rekla, da moram končnih 25 procentov, kolikor ga nagne zadnji klanec, pošpijonirati peš. Pa sva šli, sopihali v klanec, ena na ena s kupolo skakalnice, ista linija, profija seveda pogledata s kolesom in enkrat ni noben krat, kako so sploh take številke videti na cesti?

Ne rabim več dolgo čakati, pa kaj te to je, kot da grem v nebesa, vsak ovinek rečeva, da to je pa zagotovo 25, ker sem naklonoskop, ki ga sicer, kot zaprisežena biciklistična obsedenka vedno nosim s seboj v čudežnem žaklju brez dna- in potem glej ga zlomka, naju hudič, avstrijski berg ali breg, preseneti in še bolj poštajga!

Na vrhu klanca, kot večni simboliki kolesarstva tudi pripada, se ta zgodba zaključuje in se začenja nova. Po počitnicah, ki so to skoraj bile – skakalnice in ostale navpične strmine izvzete – smo mojega kolesarja peljali nazaj na letališče v München, od tam bo šel v Bruselj in naprej v Lille in naprej na velodrom v Roubaix. Oranžni pušlc izpod Mont Blanca se je posušil, občudujem predanost in voljo, da se odreka tudi odrekanju, čeprav je ne razumem popolnoma, pa saj tudi skakalnice ne razumem, in do takrat ko se bo vrnil domov, bo klancev pod nogo že nešteto – v Alpe za Tour, v Pireneje za Tour, in pod Pico Veleta na Sierro Nevado na višinske priprave – kdo bi si mislil – za Tour.
Jaz bom medtem črtala tedne na koledarju, in vedno znova ugotavljala, da bi raje čepela na kakšni skali v pustinji ali pa s šmirastimi parklji asistirala pri menjavi kolesa, ker pač sva in vztrajno pozabljala na to, da bom zaresne počitnice očitno čakala do naslednjega forever.

';