Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Pasja radost

Kmalu bo minilo leto od kar smo pri hiši posvojili mladega psička iz zavetišča. Imenovali smo ga Ron.  Stvari so se v tem času nekako poravnale in  postavile na svoje mesto, misli pa zbistrile po vsem tem, ko je v naša življenja vnesel povsem nove razsežnosti bivanja.Otroci so sprejeli dobršen del odgovornosti in dokazali, da znajo k stvarem, bolje rečeno živemu bitju pristopiti resno in odgovorno. Dobro se zavedajo, da izhoda iz situacije ni. Zlata ribica je uslišala naše želje. Pri svojih željah pa moramo biti še kako pazljivi. Včasih se uresničijo še preden se uspemo dobro zavedati ali si nekaj zares globoko želimo ali samo mislimo, da si želimo. In ko smo pri željah, izpolnili smo si jo, vendar pa pri njeni uresničitvi nismo računali, da bomo imeli opraviti s »hiperaktivno« energijsko tempirano bombo, kot jo redko najdeš.

Seveda po genih sodeč to tudi pritiče našemu (z)mešancu. Tako vsaj pravi literatura in dolga vrsta pogovorov z lastniki našemu  podobnih psov. Bitje je z lepimi besedami opisano formula ena ali »ne vodeni izstrelek« v premagovanju hitrosti. V svoji spretnosti in okretnosti pa sodi med vrhunski atlete in gimnastike, ki nas iz dneva v dan osuplja s svojo energijo, nabritostjo, duhovitostjo, vitalnostjo in seveda bistrostjo. Posledično in temu primerno smo nekako primorani slediti njegovemu divjemu tempu in energiji, ki jo poseduje, sicer imamo doma opraviti z znatnim neustavljivim pribitkom energije, kateri posledično sledijo neumnost za neumnostjo, tej pa bi po vsej verjetnosti ob neizživetosti sledila še škodljivost.

To seveda ravno z veliko aktivnostjo in angažiranostjo vse počez preprečujemo.
Tako imamo v minulem letu v naši družini  vsi po vrsti za seboj prehojenih nadpovprečno veliko število kilometrov, izletov in sprehodov, ur v naravi in na svežem zraku. S tem povezanih pa tudi vseh vrst novih srečanj z lastniki drugih psov. Včasih naletiš na prav zanimive, drugič čudaške, introvertirane, komunikativne, plahe prestrašene, skoraj agresivne, miroljubne, igrive, veseljaške ….pse. Prav vedno tudi ugibam, se poigravam  in sprašujem ali so takšni tudi njihovi lastniki. Čedalje bolj pa se mi zdi, da so nekateri lastniki psov zelo nesproščeni in pretirano zaščitniški do svojih ljubljenčkov, katerim ne znajo izkazati zaupanja v njihove lastne sposobnosti in nekako s težavo sprejemajo pasje nagone in  naravo. Sama resnično nisem ekspert za vzgojo psov, pri učenju ravnam bolj po načelu intuicije, lastnega instinkta in zdrave pameti, pa vendar je naš kuža dokaj poslušen, predvsem pa zelo navezan na nas. Seveda bo kar na mestu izjava mojega najmlajšega sina: »Vsak lastnik psa meni, da je njegov pes najboljši na svetu in vsi imajo prav«. Podobnosti v vedenju psov in lastnikov po mojem prepričanju niso močno naključne.

Če poskušam potegniti črto, mi je leto s psom poleg velike aktivnosti prineslo ponovno povezanost, sožitje, zavedanje  in združitev z naravo, opazovanje spreminjajočih se letnih časov in vremenskih pojavov v danem prostoru in tudi boljšo povezanost s sabo, poslušanje svojih notranjih glasov in duševno pomiritev skozi ure zabave s hišnim klovnom na prostem. Kulise in scene, ki jih vsakodnevno narava pričara na prav svoj veličasten in izjemen način so nenadomestljivi trenutki življenja, ki me spominjajo, da je čas izjemen in pozlačen mozaik drobnih  neponovljivih trenutkov v minevanju, ki se ne vrnejo nikdar več. Zato pa so še toliko bolj dragoceni in čarobni. In za najti jih ne potrebujem dragih  oddaljenih potovanj v še tako oddaljene kraje temveč se moja življenjska energija napaja sproti in vsakodnevno s pomočjo našega malega štirinožca. Ko te utrujenih nog po še  tako napornem dnevu v službi proseče, pričakujoče oči zvlečejo na sprehod, po nekaj kilometrih hitre hoje v naravi kaj kmalu pozabiš na tegobe minulega dne, utrujenost pa skoraj čudežno izpuhti.

Nikogar in ničesar ne bi bilo, kar bi me sicer prisililo v hudem nalivu iz toplega kavča na sprehod čez luže in blato. Pasje bitje pa to stori povsem samoumevno, čeprav se včasih zdi skoraj nemogoče. Ko se zbrcaš in odkotališ na mokri  zrak, pa vse kar samo steče. Vremenske neprilike niti ne igrajo več prevelike vloge. Revni smo ljudje, katerih  dobro duševno  počutje je odvisno vremenskih pojavov. Živali nas učijo o nasprotnem.
In ja, navsezadnje lahko sedaj tudi sama pritrdim: imeti psa je odlična sprostitev in rekreacija!

 

';