Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Maratonski spomini in nasvet obstreljene race

Tole pišem zato, ker ne morem več teči, lahko samo - občasno, ko Bog teka za nekaj časa umakne bolečino iz gležnja in hrbta - počasi džogam. Džogam. Se pravi, počnem nekaj, kar je med hitro tekom in počasnim tekom. Zakaj je tako? Ker sem v času, ko sem veliko tekel, med tem delal velike bedarije, tudi takrat, ko sem se pripravljal na katerega izmed kakšnih svojih desetih, petnajstih malih maratonov in mojega edinega velikega. Rad sem tekel, dober tekač pa nisem bil nikoli. Stil obstreljene race je bil moj zaščitni znak. Stopala s prsti na ven in milimetrsko dviganje nožic. Okoli štiridesetih, ko sem precej vadil, sem potoval na 21 kilometrov uro in 26 minut (deseti kilometer 40.08) in kakšno leto kasneje, že precej načet, in zgolj na kolesarsko vzdržljivost, sem svoj edini maraton preracal v treh urah in 25 minutah. Sem pa šel drugo polovico pet minut hitreje kot prvo, kar je dobra podlaga za pogovore o teku - za šankom.

Se pravi, da sem bil tisto, kar je lahko vsak, ki se spopade s tekom. Ljubitelj teka. In še danes, še vedno, se imam za nekakšnega tekača - čeprav lahko samo kolesarim.

Zadnjič sem tekel pred kakšnimi dobrimi petimi leti, ko se mi je zdelo, da moram nekaj sporočiti, nekaj, česar mediji takrat nismo bili sposobni dovolj jasno razgaliti.

Majica z napisom "Bosanci, oprostite, nismo vsi Slovenci Hilde", še vedno počiva v moji zapuščeni in v za mano nekako žalujoči tekaški opremi. Pokopališče copat in švica za večno.

Ampak, nostalgija je za starčke, no ja, saj malo že sem, tekaška pamet pa je za normalne, ki vas čaka maraton!

Zato, z lastnimi in tujimi izkušnjami, par stavkov o tem, katere dele tekaške vadbe lahko izpustimo, pa bomo še vedno pretekli maraton. Ali pol maraton. Zase, seveda, ne za rezultat.

Aksiom: če se pripravljate na maraton, je zagotovo pomembno, da se držite načrta vadbe, pravijo trenerji. Jaz se ga nisem preveč, delal sem po občutku in zapuščinah prežuriranih večerov. Ja, včasih nam ne ge vse po načrtih in se moramo kakšnemu delu vadbe odreči, ker enostavno nimamo časa ali možnosti opraviti vadbo, ki je na vrsti.

Tisti del, ki ga nikakor ne smete preskočiti, pravijo,  so dolgi tedenski teki, ki so najboljši približek tistemu, kar vas bo čakalo na 42 kilometrih.

Velja si zapomniti napotek izkušenih: če so vaši najdaljši teki dolgi 16 ali 18 kilometrov, potem niste pripravljeni za sanjsko razdaljo, željo vsakega resnega tekača. Postopno povečevanje razdalj je pomembno, in če temu posvetimo dovolj časa, lahko maraton preteče vsakdo. Pred prvim maratonom, ki sem si ga želel preteči (pa sem moral odnehati z vadbo zaradi poškodbe kolena) smo s prijatelji tekli po Barju, pod Krimom,  dobrih 30 kilometrov. Bilo je super - le še tistih dodatnih 12, oziroma dobra dodatna ura, kar pride v realnosti, nas je skrbelo.

Čaka nas 42 kilometrov. Čeprav se mnogi povsem običajni smrtniki, ki so si za svoj šport izbrali početja s tekom, udeležujejo recimo ultramaratonov in ironman triatlonov, pomeni  opraviti z maratonom velik napor. Te razdalje ni mogoče preleteti, tudi če se pišete Golob, Orel ali Vrabec, treba jo je preteči ne glede na pomen priimka. Polž ali Lazar ali podobno  so enakovredni katerikoli priimkovni ptici. To tako je, basen gor ali dol.

Poleg nujnih dolgih tekov, največkrat ob koncih tedna, so zelo pomembni teki med tednom, lažje pa se je odreči dopolnilnim športnim dejavnostim, s katerimi si ohranjamo zdravje in jasne misli. Torej kardio vadbi na nekaterih eliptičnih trenažerjih in kolesih v fitnesu ali doma, in plavanju. Naštetega se lahko izognemo, ker to ni specifična tekaška vadba, nikakor pa ne smemo zanemariti specifične vadbe moči za tekače, saj je ta nujna za preprečitev tekaških poškodb.

Sicer pa tisti strokovnjaki, ki razumejo maratonski tek kot premagovanje samega sebe in ne časa, pravijo, da ne bo nič hudega, če bo vadeči izpustil treninge hitrosti in se posvetil nabiranju kilometrine.

Tisto, česar pa nihče ne bi smel zanemariti, je - spanec. Za dober maratonski nastop potrebujete več spanca in več počitka.

Seks ped treningom je lep, ženskam pomaga pri vadbi, moškim razen za trenutno napihovanje ega pa ne preveč, nikamor ne bo šlo. Fantički s tički, počakajte na večer in če vaš partner ni tiste sorte, da ga je že davno pičila ce-ce muha in da mu je do spanja več, kot do vas, se boste imeli lepo. Z ljubljeno osebo še bolj kot če ta to ni.

Seveda si je pri vadbi, za, denimo, maraton v Ljubljani, mogočem pomagati tudi tako, da v naprej podoživite tisto, kar se vam bo verjetno dogajalo na tekmovanju. Torej, da se v mislih  pripravite na tiste dele maratona, kjer vam bo šlo za nohte. Če je proga otežena z vzponi, vadite tek navkreber; če je verjetno, da boste tekli v vročini, vadite v vročini (z vsemi priporočili o dehidraciji, seveda); če ima proga daljše spuste, poskusite teci dalj časa po rahlo spuščajočem se terenu. Zelo pomembno pa je tudi, da med dolgimi pripravljalnimi teki preskusite hrano, ki jo boste pokurili med tekom. Če ne bo tako, bo pa morda tako, kot sem leta nazaj videl v Radencih: madžarsko maratonko je zvilo, skočila je za cesto, meter od roba, v naglici snela tekaške hlačke, za milimeter počepnila,  in se potem na očeh vseh spopadla s svojo prebavno motnjo. Čeprav se mi zdi žensko telo najlepša stvaritev narave, sem ga po tistem kar nekaj časa gledal nekoliko drugače .

Ne ga srat' zaradi napačne prehrane, dobesedno, bi lahko zapisal.

Naj tole povem naravnost: tisti ljubiteljski tekači, ki mali ali veliki maraton pretečejo brez dodatne hrane ali z minimalnim vnosom energije, nimajo pojma ne o teku in ne o zdravju in jim je malo mar zase. Povsem mogoče je, da bodo - če gledamo čas - celo dobro opravili s preskušnjo, a ostal bo skriti del, velika škoda za telo, za zdravje. Povsem isto velja za hidracijo, se pravi vnašanje tekočin. Vse te napake se seštevajo, ko jih je dovolj, telo poči.

Na koncu pa še nekaj: vadite v podobni obutvi, v kateri boste nastopili na teku, za katerega se pripravljate, za utekanje copat za maraton je dobro imeti na voljo dva tedna. In ne pozabite na prave nogavice. Ne tecite brez njih.

Ko sem tekel svoj najhitrejši pol maraton ob Gardskem jezeru, je pred menoj tekla tudi moja najboljša prijateljica Nada Kozjek, zdravnica - brez nogavic. Morda je ženskam včasih res treba spustiti nekaj krvi, da se žlehtnoba odteče, a tisto je šlo čez vse meje in mere. Pa še prehitela me je, packa!

Veliko nasvetov, ni res? Od nekoga, ki je general po bitki, ki jo je izgubil. Ampak: ne skrbite, zdaj pride odrešitev: če sicer sledite tekaškemu načrtu vadbe, a ne povsem, se ne sekirajte. Tako kot v življenju ne moremo vedno doseči tistega, kar smo si zastavili - pa vseeno povsem lepo živimo, ni res -  je tako tudi pri maratonu. Bolje je doživeti približek vadbe in se dobro počutiti kot pa se držati začrtanega kot Erjavec penzionistov, pa čeprav smo utrujeni, slabe volje, bolni ali celo malo poškodovani ali pa nam bolečina kaže, da nekaj ni v redu in da se bržkone rojeva poškodba, mi pa se slepimo, da ni tako

Pravzaprav je tako, da je optimalen tekaški plan tisti, ki se najbolj približa zastavljenemu. Tako kot je to menda v življenju - če se trudimo čim bolj približati ciljem, ki smo si jih zastavili, smo že ogromno storili. Morda celo največ, kot je bilo mogoče. Morda celo več, kot bi nam prisodil kdo, ki nas opazuje s strani.

Najboljši tekač je tisti, ki ob teku ne pozabi na najbližje, na družino in prijatelje, in ki zaradi teka ne zanemarja službe in družabnega življenja.

Če to, da se zaradi bistvenejših stvari v življenju, kot je tek, ne bomo zmogli držati tekaškega trening, ponotranjimo, nam bo maraton zagotovo uspel, veliko manj pa bo tudi možnosti, da bi se poškodovali ali zboleli.

Poškodbe in bolezni pridejo takrat, ko nekaj delamo na silo, v resnici proti sebi.

Proti temu pa se borimo vse življenje, ni res?

Prihaja Ljubljanski maraton, veselim se ga, že desetletja. Desetko za dvajset let bom pač skušal prehoditi.

';