Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Selina Ambrož

Kolumna bralke: »Lupčki moji, imate smuči in zunaj je sneg.«

Kot pribito drži, da so se gospodarske razmere in z njimi blaginja ljudi tako poslabšale, da starši takoj in na glas povedo, da se njihovi otroci pač ne bodo naučili smučati, kaj šele, da bi se kasneje resneje ukvarjali s smučanjem. Si bodo pač morali izbrati športno dejavnost, ki jo povprečni družinski proračun še zmore podpirati. Kot pribito tudi drži, da bodo vedno obstajale izjeme. V vseh pogledih.

Če prav dobro pomislite, drži tudi,  da so največji strokovnjaki, ki so kdajkoli prispevali k uspehu slovenske smučarije, že davno srečali Abrahama.  Teža let s seboj prinaša marsikaj. Vsi smo bili najprej smučarji stare šole. Smučali smo z razbremenjevanjem  'dolgordol', prestopali, se obračali od brega in predvsem, vsi smo na začetku plužili. Prisegali smo na zgornjo smučko krmarico, in najboljši med nami so divjali po strmini, kot bi si noge zlepili skupaj in z rokami široko narazen. Obvladali smo teorijo in prakso. In ko smo bili skoraj prepričani, da smo največji smučarski stručkoti na svetu, se je zgodil preobrat. Rodila se je nova smučka in vse, kar smo kdajkoli znali in prisegali, bi bilo najbolje čez noč pozabiti. A za našo generacijo, kar priznajte si, je to bila, in razen nekaj svetlih izjem, še vedno je, misija nemogoče. Imamo carving smuči, smučamo se pa po ta starem. Le tu in tam, če se zares zelo zelo potrudimo, speljemo zavoje v novi zarezni tehniki.

A mogoče je tudi obratno. Lep primer je moja najmlajša hči. Po bregu se je prvič sama spustila nekje pri štirih letih v Podkorenu.  Pa ne, da prej ni znala, le dalo se ji najbrž še ni. Potem smo si vsako leto lahko skupaj privoščili vsaj en teden smučanja v tujini. Nobene strmine je ni bilo strah, na vrhu se je trmoglavo postavila v neko samosvojo držo, smučke in kolena narazen, naslonila se je na pancarje in že je ni bilo več. Kot tank je šla. Bolj ko sva z možem, podkovana v stari šoli smučanja,  kričala za njo, da naj da noge skupaj, bolj je smučke držala v širini ramen. In za njo sta se risali dve zarezani neoddrsani vzporedni črti. Deklič nama je že nekje v prvem razredu trmasto nakazoval, kam bo šla tehnika smučanja. Pa niti smučk še ni imela 'ta pravih'.

V četrtem razredu so imeli športni dan na Krvavcu. Hči je že zjutraj vstala z 'levo nogo' in tako je šlo skozi ves dan. Zavoji ji niso uspevali in padci so se vrstili en za drugim. Na koncu je v solzah obsedela na hribu in učitelju se je res v dno srca zasmilila. Zadnji njegov poizkus, kako otroku vrniti voljo do smuke, se je glasil nekako takole: »Veš, saj nisi ti kriva, da ti danes ne gre. Na Krvavcu je zapadel carving sneg, ti pa še nimaš carving smuči.«

Seveda je potem jokala do doma. Naslednji dan smo šli v trgovino in ji kupili nove carving smuči. Lej ga zlomka, njenim težavam je bilo takoj konec.

Zakaj sploh to pišem? Pravzaprav niti sama ne vem.

Z veliko težavo poslušam vse izjave in mnenja, ki se krešejo te dni okoli naše smučarije. Kdo je kriv, kje so ga polomili, trenirajo naši smučarji preveč ali premalo, kdo so njihovi trenerji, so dovolj usposobljeni, so prestari, sploh vedo, kaj naj od tekmovalca zahtevajo, mu znajo povedati in pokazati, kje ga lomi, jih preveč crkljajo, so premalo predani, vidijo vse le skozi denar, je kriva zavist, morda nesposobnost? Kdo bo letos koga nadomestil, kdo bo tu direktor, oni tam vodja, kdo zasluži več, in kdo naj bo raje kar tiho, ker je tako ali tako le prisklednik. Človek bi bruhal.

Pa ste morda kdaj pomislili, da se je nova mlada generacija smučarskih učiteljev in trenerjev formirala medtem, ko smo si 'ta stari' med seboj razkazovali mišice? Sploh jih niste opazili, mar ne?  Če bi jih doma spustili h koritu, jim, neobremenjenim s staro tehniko smučanja in s polpreteklo zgodovino, ne bi bilo treba po svetu iskati prostora pod soncem.  Veliko bivših perspektivnih smučarjev se je, ko je družinam dokončno zmanjkalo denarja za njihove treninge, podalo v učiteljske vrste. Sama vem za tri, ki so vso letošnjo zimsko sezono v najvišje ležečem evropskem mestu predajali svoje znanje tujcem. Eden od njih je celo takoj postal član njihove elitne demo vrste!  V Avstriji so, v Italiji, v Čilu, v Kazahstanu. Tujci pač znajo oceniti, kdo zna in kdo le blefira. 

Tudi to poletje jih bo vsaj deset spet odšlo s trebuhom za kruhom v daljno Avstralijo. Trenirali bodo avstralske tekmovalce, delovali v njihovih klubih, pa Kitajce, Korejce, Japonce, Malezijce…

Še kamen bi se zjokal.

';