Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

Fundamentalisti

Hoja je danes primarna, tek pa sekundarna oblika človekovega premikanja. Res je, s tekom si hitrejši, a s hojo gotovo prideš dlje. Zato je hoja prispodoba, že skoraj metafora zmernosti, treznosti, premišljenosti. Tudi odločnosti, zvestobe cilju. Hoja je zenovsko početje. Tek nekaj teh elementov ima, v svojem izhodišču pa nima tega, kar ima hoja – tek je končen, hoja je neskončna. Tekač hiti, hodec hodi. Tek je boj s časom, hoja je sprava s časom. Zato tek nikoli ne bo mogel zamenjati hoje ali postati njen nadomestek, njen logični razvoj. Inercija evolucije je že pred precej leti skrenila drugam. V smeri vrtenja.

V smeri vrtenja pedalov. Nadgradnja, evolucija hoje, je v smeri kolesarjenja. Kolo omogoča premike z manj vložene energije. Vožnja s kolesom je lažja, daljša, manj obremenjuje telo kakor tek, tudi kakor hoja. Ne o športnem kolesarjenju, da ne bo pomote, govorimo o vsakdanjem kolesarjenju, s katerim si krajšamo čas (ali pač podaljšujemo, odvisno od gledišča). Kolo za vsakdanjo rabo, torej mestno kolo, so naše dodatne, nove, boljše, ugodnejše ... učinkovitejše »noge«.

Slovenci so narod pohodnikov. Ne nazadnje, v grbu je Triglav, enako je na zastavi. Gorništvo ima dolgo in uspešno tradicijo. Alpinisti, ki jih ravno ta pohodniška tradicija omogoča, so prav tako vrhunski. Razvita gorniška infrastruktura in visoka obiskanost slovenskega gorovja sta dokaz o priljubljenosti pohodništva. Druge oblike pohodništva, organizirani pohodi ob posebnih priložnostih, nedeljski izleti v naravo, družinska sprehajanja, so potrditev, da smo narod, ki rad hodi. In pri tem ne gre zgolj za domeno določenih generacij. Pohodništvo je nadgeneracijska stvar.
Kolesarjenje takšne animacijske moči (za zdaj še) nima. Je pa čedalje bolj priljubljeno. Ne samo rekreativno, to je že kar nekaj časa, ampak tudi vsak dan. Torej mestno, torej urbano. Kolesarjenje kot način življenja. Kot zavedanje o smislu ohranjanja lastnega telesa, kot skrb za okolje, kot zmanjševanje življenjskih stroškov, tudi, ne nazadnje, kot upor ali pač dvom o ultramodernizaciji. Ha, vse to ima tudi hoja, pohodništvo ...

Tako kolesarjenje kot hoja sta klasični človekovi dejavnosti. Sta v bistvu konservativno početje, sta ne-moderni in mogoče ravno zaradi tega čedalje bolj priljubljeni. Vsiljevanje nečesa tretjega, kot potrjujeta s svojo priljubljenostjo, ustvarja ravno nasprotno reakcijo, ohranjanje tega, kar imaš. Hoja in kolesarjenje sta v »genskem« zapisu vsakega človeka praktično od nekdaj (otrok še niti ne shodi dobro, ko že divja s poganjalcem, čez nekaj mesecev pa se že vozi s kolesom!).

Upam, da je dovolj razlogov, zakaj v  Poleta združujemo ti dve dejavnosti.

Ker gre pravzaprav za eno dejavnost.

Za željo po premikanju, po gibanju. Po živosti. Po življenju.
 

Prispevki avtorja

';