»Zakaj sem tekla za živali?«

Prvo soboto v maju sem tekla. Za živali. Slovensko vegansko društvo je letos drugič zapored organiziralo Tek za živali v sklopu tradicionalnega Teka trojk in Vegafesta. Kot se to v življenju rado dogaja, sem se ga udeležila po spletu dogodkov. Prijateljica, moja dušna pastirica, se je Teka za živali udeležila že lani in je bila nad doživetjem vzhičena. Tako zelo, da sem sklenila, da se ga bom naslednje leto udeležila tudi jaz. Načeloma se ne udeležujem masovnih, še manj pa »tekmovalnih« seans, vendar je bil to zame tek z razlogom. Ne nazadnje me je prepričala skupinska fotografija zadovoljnih in nasmejanih tekačic in tekačev po odtečeni lanskoletni preizkušnji. Roko na srce, premamila me je njihova klorofilno zelena majčka z napisom »For the animals« (Za živali). Ni kaj, zelena, ki te ljubim zeleno.

Leto je zaokrožilo po svojih tirnicah in marca, ko so začele prihajati napovedi o drugem teku, me je omenjena prijateljica pomenljivo dregnila, da se ga bo ponovno udeležila. Z mano ali brez. Najprej moram poudariti, da nisem tekačica, temveč samooklicana tekohodnica. Sem sicer zelo aktivno bitje, vsak dan si privoščim svoj obilen obrok narave, največkrat v obliki hoje. Ko je temperatura prikladnejša mojemu stanju zavesti, pospešim korak in začnem tekohoditi, kar pomeni, da malo tečem in (malo) več hodim. Hodim predvsem v klanec, se razume. Pa tudi v dolino in včasih vmes. Tako sem skovala diaboličen načrt, da bom v naslednjih dveh mesecih več tekla kot hodila. 12,5 kilometrov je ne nazadnje manj od dolžine mojega vsakdanjega prehojenega obroka narave. Vendar zverina z ošiljenim repom in rožički na moji rami ni počivala. V meni je začela vrtati najhujša in najbolj gnusna od zveri: pomislek. Odpovedala sem že pred samo prijavo. Naslednja dva meseca sem naprej tekohodila v ležerni ubranosti z vesoljnim redom, vse dokler mi je prijateljica – štiri dni pred dnevom V (V kot Vegafest) – povedala, da je ena od ostalih dveh prijavljenih sotekačic odpovedala. Preblisk z jasnega ali druga priložnost, ki sem jo zagrabila z obema nogama: nadomestila jo bom – jaz! Preden sem dahnila usodni »da«, sem se vseeno posvetovala s »povštrom«, torej zadevo prespala in naslednji dan v celoti odtekla (in ne odtekohodila!) srečno trinajstico. Za vsak slučaj. In za samozavest.

Dan pred dnevom V sem iz previdnosti preverila traso na Google Maps in na svoje veliko ogorčenje odkrila, da nas čaka 3-kilometrski vzpon na Golovec, o katerem imajo tovariši sotekači na forumih povedati mnogo in še (pre)več. Vražič na ramenu je ponovno glasno prebudil hipohondra v meni: vizualizirala sem svojo kilavost, padce in zlome, poškodbo kolen, menstrualne neprilike, špikanje pod rebri in tisto najhujše: da bom najšibkejši člen naše svete Trojke. Totalna paranoja nekoga, ki najraje sopiha v samotarski nonšalantnosti. Skupaj z vražičem sva štela meketajoče ovce do zgodnjih jutranjih ur.

Vse se je začelo pred tremi leti, ko sem se med tekom (navihanost življenja je vsemogoča!) kaskadersko spotaknila (na najlepši možni ravnini, kakopak) in si uspela grdo zlomiti dva prsta na levi roki. Kasneje, ko se človek sam sebi smili med motrenjem post-operativne mojstrovine (vsaka čast kirurgom!), mu naključje med zdrave okončine podtakne tisto, čemur običajno preprosto rečemo, »kar najbolj potrebuješ v tistem trenutku«. Prsti zdrave roke so začeli listati po avtobiografijah Scotta Jureka in Richa Rolla – oba ultramaratonca, oba vegana in oba še mnogo več. Med udobnim ležanjem, z dvignjeno levo roko in s knjigo zaposleno desno roko, sem pretekla prostrana obzorja, segajoča veliko dlje od nečloveških dolžin, ki jih pretečejo ultraši: obzorja motivacije in domišljije. Že od najstniških let sem bila poduhovljena veganka, le da tega nisem (še) prakticirala. Kultura, vzgoja, vzorci in predvsem pritisk družbe so tisti dejavniki, proti katerim sem si končno upala uperiti sredinec zdrave roke (ta drugi je bil že tako ali tako fiksno iztegnjen). Čez noč? Ja, vendar potrebovala sem dobrih trideset let.

Če sežem dlje v časovno sfero, pridem do trenutka svojega prvega zavestnega upora do človekovega odnosa do ne-človeških živali. Stari starši so imeli kmetijo za »lastne potrebe«, kar pomeni, da so vzrejali nekaj bikov, pujsov, kokoši in, kot se spodobi, petelina; torej živali, ki so v naši kulturi a priori obsojene za uboj v namene prehrane (karnizem). Vrag, ki tudi takrat ni počival, je želel, da je bilo vsakoletno klanje bika (po ne vem kakšni konstelaciji naključja) določeno ravno v dnevih, ko sem praznovala rojstni dan. Sprevod je potekal nekako tako: bika so, z verigami privezanega za traktor, zvlekli od hiše starih staršev do naše hiše, kjer je bilo pripravljeno vse potrebno za procesiranje materije. Strel v glavo, obešanje na kavelj, odiranje, razkosavanje … Pri sedmih letih sem se lahko pohvalila z izvrstnim znanjem živalske anatomije. Največja atrakcija je nedvomno bilo bikovo oko, ki ga je mesar, meni v veselje, zelo rad »prilepil« ob kovinski drog, da je potem počasi polzelo navzdol. Z leti mi je ta bikov križev pot začel vzbujati tesnobno sočutje in bežanje stran od kraja zločina. Lahko bi rekla, da se mi je začela razvijati otroška logika.

Ampak »tako pač je«, saj vsi vemo: prehranjevalna veriga, boj za preživetje in take zadeve. Upirala sem se po svojih najboljših močeh, torej povsem neuspešno: zmanjšala sem sicer količino uživanja hrane živalskega izvora in skoraj popolnoma pristala na ribah, ki – da ne bo pomote – so prav tako iz mesa in krvi. Življenja si nisem mogla predstavljati niti brez sira in mlečne čokolade (s »ta velikimi« lešniki). Klišejsko. Saj se Milka vendar zadovoljno smehlja, kajne? (Mlečna industrija je najbolj prefinjeno perfidna molznica!) Oni drugi, saj poznate, pa razumejo piščance. Sveta prehrambna piramida, ki visiš v vsaki zdravstveni čakalnici! Potem pa bereš o nekem usekanem Jureku ali Rollu, ki pretečeta na stotine kilometrov na rastlinski pogon. Nekaj tu smrdi. In to ne po zaklani živali.

Torej čez noč, vendar po tridesetih letih neuspešnega oklevanja med lastno – a kot čili pekočo – vestjo in med normo družbe, v kateri je paradigma glede obravnavanja ne-človeških živali trdovratnejša od krvavega madeža na belem mesarskem predpasniku, sem se odločila (ker je za to potrebna odločitev!) za življenje prijaznejše do živali, okolja in, zelo preprosto, do sebe. Zato sem se tudi udeležila teka, katerega namen je razbiti zmotna prepričanja o veganstvu kot načinu življenja in pokazati, da nam ni vseeno, kako ljudje ravnamo z živalmi.

Za zajtrk na dan V sem si privoščila svoj vsakdanji kruh: zmiksane pikčaste banane z datlji in rožičevo moko (mousse au chocolat à la Tanja); za pogrenitev vse te sladkobe življenja pa še  košček temne čokolade – s katero si običajno širim zenice in povečujem srčni utrip. V mislih sem imela že presne(to) veganske tortice izpod prstov druge sotekačice, ki so nas čakale po teku. In že smo bili na poti proti Ljubljani. Druga sotekačica je bila zame paketek presenečenja, saj je nisem poznala do pol ure pred začetkom teka. Odlično pa sem poznala fotografije njenih gurmanskih presnih artefaktov, po katerih sem si malodane ustvarila njeno podobo. Moja dušna pastirica je z njo tekla na prvem Teku za živali in sta bili tako rekoč že veteranki, medtem ko je v meni kljuvala druga najhujša zverinica: kompleks inferiornosti, da bom zavirala njun usklajen tempo. Naj se še tako poudarja, da je namen takih dogodkov predvsem druženje, a ko te masa vsrka vase, sem si mislila, si gotov. Seveda sem se prav po človeško motila.

Okrog petdeset (ortoreksičnih, anemičnih, sestradanih, atrofiranih ali kaj že vse?) somišljenikov se nas je tako zbralo na Prešernovem trgu, od koder smo počasi krenili na pot (tokrat z nebesno modrimi – ti šment! – majčkami z napisom »For the animals«). Poudarjam besedo počasi, ker o hitrosti bi težko kaj napisala. Masa te res posrka vase, ampak včasih na prijaznejši način kot jaz olupim banano. V prvih kilometrih sem bila kljub odlični družbi skoraj zenovsko usmerjena z mislimi v Golovec. V takih okoliščinah se rada poslužim sledeče zvijače: tolažim se, da sem najbrž v veliko boljši fizični kondiciji kot večina soudeležencev (namreč v gozdu, kjer običajno tekohodim, razen najbolj aktivnih športnikov – lovcev – srečam zelo majhno število človeške populacije). Zvijača se je izkazala za, khmm, zelo utemeljeno. Masa se je v stiku s klancem sublimno upočasnila. Če bi želela preteči vse tiste tri kilometre v klanec, bi se morala resnično potruditi, da bi se prebila skozi fluidnost toka ljudi in lahko pospešila. Tudi prav! Šla sem se raje hitre hoje, ki se je skladala z ritmom počasnega teka naše svete Trojke (pri takih podvigih dolge noge preverjeno odigrajo, pardon, odtečejo ključno vlogo!) in toka ostalih tovarišic in tovarišev. Mojemu egu prijazno. Namišljena kilavost se ni oglasila in prsti so bili še celi. Počutila sem se odlično. V »najhujšo« dolino sem vseeno hodila. Ker nikoli ne veš. V cilj smo prišle z dobro poznanim občutkom »a je že konec?!?«, opravile skokec sreče (ujet v večnost) in se posvetile gurmanskemu hedonizmu (prav tako dokumentirano). Čakalo nas je še uradno skupinsko fotografiranje nasmejanih modrih majčk »For the animals«, zato smo se odpravile na prizorišče Vegafesta na Pogačarjev trg. S prijateljico sva čakanje preračunljivo izkoristili za olajšanje mehurjev in tako, v najino veliko pokoro zaradi popuščanju klicu narave, zamudili fotografiranje. Sem že napisala, da vražič nikoli ne počiva, kajne?

Dan je bil še mlad. Sonce in moja energija v zenitu. Iz Ljubljane smo se odpeljali še na botanični pohod po Živem muzeju Krasa v sklopu Festivala kraške gmajne. Predvideni dvourni pohod se je, na moje veliko veselje, podaljšal skoraj na štiri ure kraških užitkov. Med drugim smo izvedeli, da so leskove mačice pravi beljakovinski zalogaj (kulinarični namig par excellence: čokoladni fondi z mačicami, brez heca!). Ampak, brez skrbi, ni treba čakati na pomlad, da si boste nabrali bogat vir rastlinskih beljakovin. Ne pozabite na zeleno. Zeleni veter, zelene veje in … temnozelena listnata zelenjava. Lorca je že vedel!

Naj se ponovno vrnem k skorajda bajeslovnim ultrašem na rastlinski pogon. Jureki in Rolli sploh niso ameriški endemični primerki, najdejo se tudi na sončni strani Alp in so iz mesa in krvi. Lahko tudi s prstom preverite, če jih uspete dohiteti. Enega izmed njih sem imela priložnost srečati točno teden dni po Teku za živali na gorskem ultramaratonu (okrog 110 km dolžine in 6 km višinske razlike) v Vipavski dolini. Ne bi ga mogla zgrešiti: nosil je modro majčko z znanim napisom.    

Če ni objavljeno na socialnih omrežjih, se menda ni zgodilo: teka sem se udeležila pod prijavnico druge osebe, skupinsko fotografiranje pa sem zamudila. Virtualno mi torej ni več pomoči. Ostaja le ta zapis, ki naj pomaga pri razblinjanju fantomskih vraž. Želela bi poudariti le še pomen raznobarvnih majčk z napisom in uradnega fotografiranja: tu ne gre za modni dodatek ali razkazovanje, temveč za ozaveščanje. Upam, da ne bodo potrebni dodatni padci in zlomi, da se bo paradigma začela spreminjati. Z razlogom.