Za tiste, ki pričakujejo več

Naslov je mišljen predvsem za tiste starše, katerih otroci vstopajo v svet športa. Tudi sam sem starš in oba otroka sta v čakalnici, predverju "velikih" športnih aren. Jaz pa na tribuni, mogoče celo ob igrišču, bazenu ali v spremljevalnem avtomobilu, kombiju.

Včasih se celo vprašam, kakšna je vloga športa pri odraščanju ali vzgoji mojega otroka. Ne vem ali sem na pravi poti ali mogoče spet pretiravam. Ne jaz nisem tak. Vsaj tako mislim. Nekateri pa so. Nekateri pa me celo opozarjajo, da je zdaj, zadnja leta, že večina takih, ki so se iz starša spremenili v….tirana.

Ni pregroba prispodoba. Narediti oziroma vzgojiti otroka, ki bi bil uspešen vsepovsod, ni tako lahka naloga in če se ne motim jo hitreje izpolniš s tršo kot pa mehkejšo roko. Otrok naj bi ustvaril tisto, kar meni ni uspelo, je že oguljeno razmišljanje tistih, ki hočejo iz njega narediti Super sebe? V otroka se vlaga sistematično, leto za letom in z malo sreče bova skupaj z njim prišla do želenega rezultata. Je moj otrok moj lastni projekt? Vprašajte očeta od Janice in Ivice Kosteliča. Če so zgodbe resnične, je njun oče živ dokaz, da se včasih splača biti tiran lastnim otrokom. No, to je vsekakor pregrobo napisano, mogoče se trša roka sliši bolj mehko.

Poraz na poti do uspeha je nedopusten, ker se to, enostavno ne more in ne sme zgoditi. Nekdo takega starša začne kregati z narcisem in egoistom. Otroci pa v njem prepoznajo zgolj vir napetosti, življenjsko utež in še marsikaj razen tistega, kar bi starš moral biti….podpora. Se kdaj vprašamo, ali otrok rabi motivacijo oziroma zakaj je nima? Sem ga sploh usmeril v pravo športno aktivnost? Kaj, če si on sploh ne želi postati plavalec tako kot si želim jaz? Ali ni moj otrok mogoče premlad ali še celo ne zrel, da bi sploh vedel, zakaj se mora gnati oziroma ali sploh ve kaj pomeni beseda motivacija?

Sem mu sploh kdaj povedal kaj in kje je njegov cilj? Kaj, če ga bolj kot šport zanima igranje kitare? Starši pozabijo na tale vprašanja, ker so prepričani, da je treba za vsak uspeh veliko in trdo delati. Pozabijo na užitek. Kako naj ne bi pozabili na užitek, ko pa morajo podrediti ves svoj čas terminom treningov. Iz službe morajo pravočasno in celo na poti domov molijo, da ne bodo vsi semaforji rdeče barve. Potem drvijo čez maksimalne dovoljene hitrosti po otroka v šolo in ga vmes celo pozabijo vprašati, ali je lačen ali sit. V iskanju parkirišča preklinja kot furman in pozabi, da ima na zadnjem sedežu »snemalnik«.

Ujame zadnjo minuto in potem uro ali dve gleda, kako otrok trenira in kako bi pravzaprav moral, če bi bil trener bolj profesionalen oziroma sposoben. Na poti domov nikoli ne vpraša otroka ali je užival, temveč ga opozarja na narejene napake na treningu. Otrok pa je z mislimi na Frančka, junaka moderne risanke…

ni podpisa

Taki smo, so, ne pa vsi zgolj večina kot opozarjajo strokovnjaki. Največja slabost takega dela oziroma življenja je ta, da sta otrok in starš vsak dan pod neverjetnim stresom, katerega se zaradi visoko postavljenih ciljev in prehitrega življenjskega ritma niti ne opazijo.

Lahko pa je vse drugače. Lahko je celo začetek največjega užitka, ki se rodi med staršem in otrokom. Dajmo otroku najprej čustveno podporo, potem spodbujajmo njihov interes pa za karkoli ga pokaže in že na začetku ga pripravite na poraze. Ne biti prepričan, da ste eden redkih, ki bo izkoristila poraze večine. To je napaka, ker poraz v športu je tako siguren. Ne uporabljajte strah za otroško motivacijo. Ne strašite otrok, ker ste že pozabili, kako to deluje na tako mlado bitje. Ne, otrok ne sme biti vse življenje v rožicah in zavit v vato, ampak ne sme biti borec proti strahovom.

Starši nikoli ne smejo zamolčati pohval, kadar otrok nastopi uspešno. Tudi kadar niso uspešni, je nujno govoriti o razlogih in ne pozabiti na pohvalo, da je sploh bil v stanju, da se je potegoval za uspeh. Če otroku spodleti ni enako kot, če spodleti odrasli osebi. In vedno moramo imeti pred očmi, da je to samo šport. In šport je ustvarjen predvsem zato, da človeku nudi zadovoljstvo v veliki zmoti so tisti športniki, ki izjavljajo, da v njem najdejo samopotrditev. V športu se ne samopotrjuje, v športu se zgolj samo uživa. Tisti, ki pa se gredo šport kot službo pa morajo biti vzgojeni tako, da se zavedajo, da je te službe lahko konec vsak trening, vsako tekmo... tako kot z "navadno službo". Pri porazih otrok potrebuje predvsem starševsko pozornost in ne analize neuspeha. Nikoli si ne dovolite, da otroku pokažete nervozo med njegovim nastopom. Nikoli ne kaznujte otroka za slab nastop... Zakaj? Zato, ker je otrok in so pred njim še vsa poglavja življenja.