Poletov potep: Od Mojstrane do… Italije!
Ne gre tako hitro! Vmes boste videli še Kranjsko goro, Rateče, Podkoren, Mangrtska jezera, Avstrijo, Trbiž in…
Vsem kolesarjem že dobro poznana kot najboljša, najbolj znana in najdaljša kolesarska steza na Gorenjskem. Steza na kateri je avtomobilom prevoz prepovedan ali močno omejen. Če jo boste prekolesarili v celoti, boste samo na dveh ali treh kilometrih mogoče morali paziti na avtomobilski promet, vse ostalo je – rezervirano za kolesarje.
Gre za kolesarsko stezo, ki so jo poimenovali D2 in če boste tej oznaki in tablam sledili boste doživeli eno od najlepših kolesarskih doživetij. Imenuje se todi kolesarska steza Jureta Robiča, po našem pokojnem najuspešnejšem ekstremnem kolesarju, ki je prav po tej poti najraje kolesaril. Nekje na sredi steze je tudi postavljen spomenik njemu v spomin.
Ko boste na stezi, boste začeli srečevati kolesarke in kolesarje z nasmehom. Sindrom nasmeška na obrazih spremlja prav vse idilične kolesarske steze in poti. O tem sem se sam prepričal in vsi, ki sem jih na ta »sindrom« opozoril, so mi potrdili. Kolesar enostavno težko verjame, da se vozi po asfaltirani cesti kjer ni ne duha ne sluha o kakem avtomobilu. In prav zato je ta kolesarska steza postala najpriljubljenejša steza za družinsko kolesarjenje. Brez pretiravanja, vendar prav čutite, kako vam s hrbta odpade breme avtomobilskega hrupa, hupanja, smradu, nevarnosti in gneče. Doživetje v glavi, ki enostavno in nenadzorovano sproži nasmešek na vašem obrazu. Cestni kolesar je tisti, ki največ kolesari po asfaltu, torej po prometnicah, in cestni kolesar ni navajen mirnih, varnih in »brezavtomobilskih« cest. Zato je njegova sreča popolna.
Kaj to pomeni? Že v Mojstrani vas pričaka veliko parkirišče z gostinskim obratom ob katerim so otroška igrala. Tam lahko v miru pripravite kolesa, spijete kavo, otroci imajo že zabavo v obliki igral in se napotite naprej.
Kolesarska steza do Kranjske Gore je lepo speljana in prav tako vsebuje vse, kar mora vsebovati, samo zavetišča nisem nikjer opazil. No, ampak zato sem opazil nekaj okrepčevalnic, kamor se tudi lahko skrijete ob žeji, lakoti ali slabem vremenu. Oznake so odlične in prav nikjer več se ne dotaknete prometnice. Najnovejša pridobitev v Gozd Martuljku je novozgrajeni kolesarski most, ki nosi ime po našem najuspešnejšem kolesarju Andreju Hauptmanu in tako je zdaj vsa steza speljana proč od glavne prometne ceste. Potem je do Kranjske Gore spet en sam užitek. Srečevali boste kolesarje, pešce in rolarje. Avtomobilisti so le tisti, ki imajo vikende tik ob stezi ali kmetje, ki imajo svoje njive oziroma gozdove. Oni so previdni vozniki in znajo bivati v sožitju s kolesarji, zato se jih ne bojte, le previdni bodite na križiščih gozdnih poti in kolesarske steze.
Posebnost steze je, da je speljana po trasi nekdanje železniške proge, zato boste kolesarili po prenovljenih ostankih železniških mostov in ob železniških ograjah. Do Kranjske Gore se steza ves čas blago vzpenja in tudi po mestu ne boste izgubili stika z oznako D-2, saj je vedno postavljena na vidnem mestu. Naprej od Kranjske Gore proti Ratečam se steza nadaljuje. Potem se imate možnost odločiti, ali boste pot nadaljevali skozi Rateče ali se boste peljali naravnost proti Italiji. Da, steza se ne konča v Ratečah, ampak se poveže z Italijo in pelje vse do Trbiža, kjer se odcepi še za Avstrijo. Nekoč bo mogoče prav tako po kolesarski stezi priti tudi iz Rateč v Avstrijo. Če boste zapustili naše meje in šli pogledat k sosedom, sledite njihovi stezi, ki pelje najprej do prekrasnega Mangartskega jezera.
Steza je čudovita in slikovita. Kolesarjenje ne bo napor, ampak predvsem in samo užitek. Ko se boste odpočili ob jezeru, se vračajte po isti poti, vendar po treh kilometrih zavijte levo proti Trbižu. Sledi slabih deset kilometrov steze, ki je nikoli ne boste pozabili. Skozi gozd se boste spustili naravnost v Trbiž. Cilj je na zapuščeni železniški postaji. Potem se lahko vrnete po isti poti v Rateče, Kranjsko Goro ali Mojstrano. Jaz sem startal v Mojstrani ter skozi Kranjsko Goro do Rateč, Mangartskega jezera, Trbiža in nazaj prekolesaril 65 kilometrov. Reči moram, da utrujenost izbrišejo panoramski razgledi. Ocenjevati tako kolesarsko stezo je hvaležno delo. Zasluži si oceno odlično, čeprav pogrešam kolesarska zavetišča, ki zelo pripomorejo v primeru, da te ujame slabo vreme. Ampak, domačini pravijo, da so vasice vseskozi ob stezi in zategadelj je »zavetišč« na pretek. Ljudje v Zgornjesavski dolini slovijo kot eni najprijaznejših!
Naslovna foto: Blaž Račič
