Otrok imenovan Ambicija
Življenje je naneslo tudi v to smer, da sem dobil otroke. Vedno sem pravil, da vozniški izpit in otroke, bi ne smel imeti vsakdo, ki ima v redu kri in vodo…no, pri otrocih, tudi tega ni treba imeti v redu. Dobim otroke in ne dobim navodil za uporabo le-teh. In ker sem v prostem času navdušen športnik se je kmalu po rojstvu začelo od vsepovsod spraševanje ali bo kolesar? Vedno sem skomignil z rameni in odgovoril, da upam, da bo, če pa ne bo, naj bo pa vsaj…no, nekaj naj bo.
In leta so šla proti prvem sinovem križišču, ko se je bilo treba odločiti, kam z njim? Danes otroke vpisujemo v razne dejavnosti zgolj zato, da ga zaposlimo oz. točneje povedano, da se ga znebimo za vsaj še kako uro na dan. Jaz drugega razloga ne vidim, razen, če gre za starševske ambicije, ki narekujejo točen vrstni red, ki vodi k uspehu. In ravno ti drugi so se mi zataknili v opazovanju. Vrsto let jih že opazujem, kako krojijo življenja svojih malčkov. Verjetno iz mene govori foušija. Iz mene, ki namesto, da svojega otroka čakam izpred smrdljivih, zatohlih športnih garderob, slačilnic, oblačilnic, jaz svojega čakam na stopnišču glasbene šole, ki se upam ne bo podrla za časa sinovega šolanja. Namesto, da mu redno kupujem kopačke ali vsaj specialke, sem obsojen na notne zvezke, ustnike, trobente…Ne, da mu zamerim, ker ga je mama pahnila v glasbo namesto na športna igrišča ampak ga občudujem, da mu je to všeč.
In tako smo se v naši družini zaenkrat izognili športu…
In jaz nisem mogel svojih ambicioznih frustracij prenesti na ubogega otroka. Zdaj mi je žal, ker nimam trenerja pod nadzorom, da bi mu povedal, kako, kdaj in kje mora moj otrok trenirati. Zdaj nemo opazujem učitelja glasbe, ki mojem otroku razlaga nekaj o čemer jaz pojma nimam. Pomirjen sem. Ne vmešavam se. Sem le taksist, ki otroka pelje in odpelje do in iz glasbene šole. Tudi s to vlogo sem se sprijaznil. Uživam, ko mu kupim sendvič in sok, ko ga čakam v kaki kavarni in imam vsaj nekaj ur na teden samo zase, za svoje čakanje in svoj mir. Sploh ni tako slabo. A ni hudič, da me ne enem od sinovih nastopov butne kolega, ki ni samo taksist ampak se na glasbo zastopi.
Opozori me na nekatere starše, ki so ambiciozni in bi na vsak način radi videli, da bi njihovi otroci nekoč igrali v najžlahtnejših svetovnih koncertnih dvoranah. Skomignem z rameni in opozorim, da so šele osnovna glasbena šola in hkrati postavim vprašanje, kako lahko že zdaj vedo kje bo otrok čez leta. Kolega se zareži in pravi, da nekateri imajo plan, načrt, ki mu bodo sledili…pravzaprav ne oni ampak otroci oziroma oni in otroci, da brez skrajne starševske podpore danes ne more nikomur uspeti.
In meni švigne skozi misli reklama s televizije, ki pravi, da tudi dedki varčujejo za vnuke, kaj šele očki. In potem človek postane pozornejši in kmalu ugotovi, da so tudi v glasbeni šoli nekateri starši že z mislimi vsaj v filharmoniji. In tako pomislim, da ni vse izgubljeno, le prekanalizirati moram svoje ambicije iz športa v glasbo in že lahko začnem spodbujati otroka k uspehu. Strokovnost ni merilo, če pogledam kdo vse svoje otroke sili v Barcelono ali na Tour. Premišljujem kako začeti, a se ne spomnim nič pametnega. Vprašam kolega za nasvet pa pravi, da nisem tiranske sorte, ker če bi bil, bi moj otrok že zdavnaj gonil bicikel. No, niti tiran nisem. Kaj potem sploh sem? Taksist? Oprostite mi kolegi taksisti. Ne, niti taksist nisem, samo navaden oče, ki sodeluje z otrokom in upošteva njegove želje. Ok vem, da glasbena šola ni njegova želja vendar, ko je imel na izbiro ali košarka ali glasbena se je odločil za slednjo. Čudno. Zakaj mu nisem ponudil še kolesarstvo pa da vidim kaj bi izbral...
