Za športno rekreacijo ni nikoli prepozno
Lahko bi tudi napisal: Nikoli ne reci nikoli!
Za vadbo, rekreacijo, športno rekreacijo namreč.
Predstavljam si, da ste stari... let in več. Mogoče ste celo po nekem sistemu že v pokoju, čeprav se mati država trudi, da bi bili ljudje take starosti še vedno na plačilnih listah in ne v upokojenskem statusu. Država ima po nekaterih raziskavah celo prav. Mar je človek pri šestdesetih zrel za v penzijo? Če je zgaran od težkega fizičnega dela ali bog ne daj slab z zdravjem potem vsekakor je. Če je vitalen, dobro ohranjen, kar pomeni, da se je skozi vsaj štiridesetletni delovni staž prebil brez odvečnih poškodb, nesreč s trajnimi posledicami, potem je za premisliti.
Po eni strani je dobro iti iz službe takrat, ko si še uporaben za življenje brez »štampljanja« kartic na vhodu in brez ostrega pogleda vratarjev, po drugi strani pa bi pri tej starosti lahko še vedno zelo veliko dali družbi, sotrpinom, državi, tovarni, podjetju…
Lahko, da zamahnete z roko ob teh stavkih in rečete, da kvazim traparije, ker najboljši človeški status je upokojitev oziroma brezdelje. Kdo je rekel brezdelje?
Ste kdaj videli zdolgočasenega upokojenca ali upokojenko? Težko ga boste našli. Če pa so tudi taki naj berejo tele stavke naprej.
Za začetek ukvarjanja z športno rekreacijo ni nikoli prepozno. Res je, da pa si morate izbrati sebi primerno. Najbolj priljubljena oblika športne rekreacije za tiste, ki si priznavajo težo let je vsekakor hoja. Takšna ali drugačna hoja vendar glede na to, da je vedno več takih, ki pri šestdesetih in plus let živijo tako, da je samo hoja premalo za njihovo dobro oziroma boljše počutje, zato si izbirajo še kake bolj zahtevne oblike rekreacije. Poleg hoje so izredno priljubljeni še plavanje, kolesarjenje in tek. Povedal bi rad, da ni treba iskati daleč naokoli, da bi našli ljudi, ki bi jih zelo rad izpostavil kot »nosilce« volje po gibanju, športni ali kakršnikoli drugi obliki zdrave rekreacije telesa in duha. V vsakem športnem društvu imajo kar nekaj takih, ki jim zelo rad rečem »mladinci«, čeprav jih štejejo nad, krepko nad... let.
Poznam primer gospoda, ki je pri triinsedemdesetih na svoji specialki ravno krmilo zamenjal za zakrivljenega, dirkalnega. Za naslednje leto pravi, da bo aluminijasto kolo zamenjal s karbonskim. Potem je med nami možak, ki jih šteje ravno toliko, a je lansko leto prekolesaril trideset tisoč kilometrov...in ostal živ. Letos je njegov izziv prekolesariti malce manj a zato hitrejših kilometrov. Prav tako jezdi zadnji hit kolesarske tehnologije. Med nami je tudi »mladinec«, ki je pri sedeminšestdesetih prvič in to že takoj uspešno prekolesaril maraton Franja. Tu gre pripisati, da se z dirkalnim kolesom vozi šele tretje leto in je pred Franjo prekolesaril že skoraj vse krajše maratone. Prijatelj, ki jih šteje nad sedemdeset je pred petimi leti začel kolesariti, pozimi pa vodi tečaje smučarskega teka in turnega smučanja. Poznam še vsaj deset takih, ki so se začeli s športno rekreacijo ukvarjati po petdesetem letu in kot pravijo jim ni žal niti minute. Zakaj bi jim bilo žal, če pa so zdaj bolj živahni, bolj zdravi, manj debeli…kot pa so bili pred tem. Večina jih je nehala kaditi, jesti ne zdravo hrano in kot pravi eden od kolesarjev, začel je piti navadno vodo! Eden nas je celo okrcal, da je enkrat na teden čisto premalo zanj, da bi morali vadbe raztegniti na vsak drugi dan čez ves teden. No, pretiravali ne bomo.
Pretiravanje ni nikoli bil naš namen in ne moremo reči, da so omenjeni svetle izjeme, ki so prej kot pa pravilo. Ne. Že nekaj let gre opaziti, da je med ljudmi zavedanje po pomembnosti zdravega načina življenja že skoraj na prvem mestu. Še naprej se bomo trudili, da bomo športno rekreacijo približali tudi tistim nergačem za pečjo, ki trdijo, da so prestari, preokorni, predebeli za kakršnokoli početje, ki povzroča hitrejše bitje srca.
