Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Najbolj obiskane slovenske koče

Slovenske gore na leto obišče dobrega 1,4 milijona ljudi, v hribe redno zahaja več kot 315.000 Slovencev. Obisk gora kaže na to, da smo Slovenci še vedno gorniški narod, katerega najbolj priljubljena oblika rekreacije in športa je planinstvo. V Planinsko zvezo Slovenije je včlanjenih skoraj 60.000 ljudi oziroma 2,8 odstotka prebivalcev Slovenije.  Kje pa se najraje ustavimo v gorah?

 

Koča pri Triglavskih jezerih (Julijske Alpe, 1685 m)

Koča stoji med Dvojnim triglavskim jezerom in umetnim jezerom Močivec pod ostenjem Tičarice. Prvo kočo je na sedanjem mestu zgradil leta 1880 Avstrijski turistični klub. Leta 1919 jo je prevzelo SPD in jo pozneje precej popravilo. Po drugi svetovni vojni upravlja kočo PD Ljubljana-matica; leta 1955 jo je precej povečalo, na novo opremilo in pri umetnem jezeru zgradilo malo vodno elektrarno, ki pa zdaj ne obratuje. Zaradi velikega obiska je postala koča premajhna, zato so v PD Ljubljana-matica sklenili, da jo bodo povečali in posodobili. Delati so začeli leta 1986, povečano in posodobljeno kočo pa so slovesno odprli 25. septembra 1988. Leta 1990 so zraven nje uredili in toplotno izolirali brunarico, v kateri je zimska soba z ležišči, vendar brez peči. Na skali ob jezeru je spominska plošča Alojziju Knafelcu (1859–1937), dolgoletnemu gospodarju koče, planinskemu aktivistu in očetu rdeče-bele planinske markacije. Leta 1993 so vključili mobitel. Koča je odprta od konca junija do začetka oktobra.

V štirih gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult; v 13 sobah je 30 postelj, v 13 skupnih spalnicah pa 170 ležišč; zimska soba z 18 ležišči; WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; glavni gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.

Razgled: Od koče je lep razgled, zlasti na okoliške gore. Na vzhodni strani se v bližini dvigajo stene Tičaric; za Dvojnim jezerom vidimo na jugovzhodu del Spodnjih Bohinjskih gora; na zahodni strani doline je spodnji del grebena, ki se vleče od Prehodavcev do planine Pod Kalom z vrhovi Kal, Vrh Škrila, Glava za bajto in Čelo, proti severu so v grebenu Plaski Vogel ter Veliko in Malo Špičje, na drugi strani doline pa Kopica in Zelnarici.

Zanimivejše ture:
· Mala Tičarica (2071 m) čez preval Štapce 1 ura,
· Mala Zelnarica (2310 m) čez preval Štapce in po pobočju Tičaric 3 ure,
· Velika Zelnarica (2320 m) čez Malo Zelnarico 3 ure 45 minut,
· Veliko Špičje (2398 m) 2 uri in pol.

 

Koča na Golici (Karavanke, 1582 m)

Koča stoji na razglednem rebru južnega pobočja Golice, tik nad gozdno mejo. Na tem kraju je leta 1892 Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo kočo, ki so ji pred prvo svetovno vojno rekli Nemška koča. To je zelo bolelo slovenske planince, zato se je podružnica SPD za kranjskogorski okraj takoj po ustanovitvi leta 1903 odločila, da bo zgradila na vrhu Golice slovensko kočo. Zgradili so jo leta 1904, slovesno pa odprli 18. junija 1905; poimenovali so jo po Francu Kadilniku (1825–1908), starosti slovenskih planincev, ki je za gradnjo koče prispeval 7000 kron, kar je bilo takrat pravo premoženje. Med obema vojnama je obe koči, Nemško so preimenovali v Spodnjo, upravljala Jeseniška podružnica SPD. 13. junija 1943 so partizani obe koči požgali, da ju ne bi Nemci uporabljali za oporišče. Leta 1979 so na občnem zboru PD Jesenice sklenili, da bodo na temeljih nekdanje Spodnje koče zgradili novo planinsko postojanko. Začele so se priprave in leta 1982 tudi gradnja, ki so jo končali leta 1984. Slovesno odprtje nove koče je bilo 3. junija 1984 ob 60-letnici PD Jesenice. Koča je odprta od začetka maja do sredine oktobra.

V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult, pri mizah pred kočo je 80 sedežev; v 5 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem iz programa PHARE in agregat za elektriko, tovorna žičnica.

Razgled: Od koče je lep razgled, veliko širši pa je z bližnjega vrha Golice. Proti vzhodu je greben Karavank s plečatim Stolom in Košuto, desno pa se kažejo vrhovi Kamniških Alp; proti jugovzhodu seže pogled čez gorenjsko ravnino od Ljubljanske kotline, notranjskih hribov s Snežnikom in še naprej; na južni strani vidimo pobočja Golice proti vasi Planina pod Golico in proti dolini Save razčlenjen hribovski svet, na drugi strani pa se nad dolino dviga Mežakla; proti jugozahodu in zahodu se širijo Julijci, lepo vidimo osrednji del s Triglavom in Škrlatico ter na severnem robu Martuljkovo skupino s Špikom; proti zahodu se vleče zahodni del Karavanškega grebena s Klekom in Hruškim vrhom v bližini ter Kepo malo severno; z vrha lepo vidimo na koroško stran: dolino Rož, Celovško kotlino s Celovcem in Vrbskim jezerom, zahodno od njega pa tudi manjše Baško in večje Osojsko jezero, ob jasnem vremenu tudi Nizke in Visoke Ture z Grossglocknerjem.

Zanimivejše ture:
· Golica (1835 m) – 30 minut,
· Klek (1753 m), čez Jekljevo sedlo (1488 m) – 2 uri,
· Rožca (1587 m), čez Jekljevo sedlo in po pobočju Kleka – 2 uri in pol,
· Stol (2236 m), po SPP – 5 ur.

 

Češka koča na Spodnjih ravneh (Kamniške in Savinjske Alpe, 1542 m)

Na ovalni krnici Spodnje Ravni pod severnim ostenjem Grintovca in ob robu prepadnega pobočja nad dolino Ravenske Kočne stoji Češka koča. Zgradila jo je Češka podružnica SPD v Pragi in jo odprla 26. julija 1900. Po 1. svetovni vojni jo je prevzelo SPD. Po drugi svetovni vojni jo je najprej upravljalo PD Kranj, leta 1949 pa jo je predalo novoustanovljenemu PD Jezersko. Leta 1969 so iz doline Ravenske Kočne potegnili tovorno žičnico. V letih 1970 do 1974 so preuredili in posodobili notranjost koče ter povečali število prenočišč. Leta 1973 so napeljali elektriko in zgradili vodni zbiralnik. Dotrajano tovorno žičnico so leta 1985 zamenjali z novo. Zadnje večje delo je bilo prekrivanje strehe z novimi skodlami; to delo so opravili leta 1989. Češka koča je ohranila zunanji videz češke kmečke hiše, kot ga je imela ob odprtju leta 1900. Leta 1993 je koča dobila mobitel. Koča je odprta od sredine junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.

V gostinskem prostoru je 70 sedežev, točilni pult; v šestih sobah je 40 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 30 ležišč; zimska soba s šestimi ležišči, WC, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru peč; tekoča voda, elektrika, mobitel; tovorna žičnica, helikopterska ploščad. Od 21. septembra 2003 ima Češka koča malo čistilno napravo za čiščenje odpadnih vod iz koče.

Razgled: Na vzhodni strani se nad dolino Ravenske Kočne dviga raztreskani greben Koroških Bab, desno od njega pa ostenje Križa (Koroške Rinke), pred njim je obsežna zelenica Ledine; na jugu so v bližini strma ostenja Dolgega hrbta, ki se prek Mlinarskega sedla povezujejo z ostenji Grintovca; zahodno so severna ostenja Kočne, ki se spuščajo v dolino Makekove Kočne; pogled proti severu je drugačen: pod nami je ledeniška dolina Ravenske Kočne z Zgornjim Jezerskim, nad katerim se dvigajo gozdnati vrhovi Karavank s cestnim prelazom in mejnim prehodom Jezerski vrh.

Zanimivejše ture:
· Vrata (1802 m) 30 minut.

 

Planinski dom pri Gospodični na Gorjancih (Gorjanci, 828 m)

Zavetišče z 20 ležišči je novomeška podružnica SPD v bližini studenčka Gospodična, na severozahodnem pobočju Gorjancev, postavila leta 1930. Čez dvanajst let je bilo požgano. Na tem mestu je PD Novo mesto postavilo planinsko kočo in jo slovesno odprlo 18. septembra 1949. Ker počasi ni več ustrezala potrebam obiskovalcev, so v letih 1973 in 1974 ob pomoči tekstilne tovarne Novoteks zgradili nov dom in ga odprli 21. junija 1975. Poimenovali so ga po narodnem heroju Vinku Paderšiču-Batreji (1916–1942), organizatorju OF v krajih pod Gorjanci. Doma se je je prijelo tudi ime Gospodična po studenčku, ki izvira pod domom; Trdinova bajka pripoveduje o grajski gospe, ki se je pomladila, ko se je v njem umila. Leta 1984 je dom vzela v zakup Tovarna zdravil Krka iz Novega mesta, ta je dom preuredila in posodobila, leta 1990 pa tudi na novo opremila. Leta 1994 je potekla zakupna pogodba, z domom odslej gospodari PD Novo mesto. Dom je od 1. maja do 30. septembra odprt vsak dan razen ponedeljka in torka. Od 1. novembra do 30. aprila je dom odprt od sobote do nedelje in ob praznikih.
V gostinskem prostoru je 100 sedežev, točilni pult; na terasi pred domom je pri mizah prostora za 100 oseb; v 4 sobah je 17 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 32 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

Razgled: Od doma je lep razgled od zahoda proti severu. Na zahodu vidimo Kočevski rog; od zahoda proti severu se med Krko in Savo razprostira Dolenjsko gričevje, za njim se dviga Posavsko hribovje s Kumom, na obzorju pa vidimo Karavanke in Kamniške Alpe; med Gorjanci in Dolenjskim gričevjem je obsežno Krško polje; lepo vidimo Novo mesto in Trško goro; natančno proti severu je v bližini Tolsti vrh (356 m) s cerkvijo na vrhu. Razgleda proti vzhodu in jugu ni, ker ga zakriva hrbet Gorjancev.

Zanimivejše ture:
· Na križišču cest pred Miklavžem (964 m) je Krvavi kamen (928 m), kjer se je po Trdinovi bajki prelila bratovska kri.

 

Ribniška koča na Pohorju (Pohorje, 1507 m)

Koča, ki stoji na majhni planoti tik pod Malim Črnim vrhom (1533 m) v glavnem pohorskem grebenu, je odprta vse leto. Predhodnico današnje koče je na bližnjem Ribniškem sedlu zgradila Mariborska podružnica SPD in jo odprla 10. julija 1932; v zahvalo dr. Davorinu Senjorju (1882-1960), predsedniku podružnice, ki je bil gonilna sila pri gradnji, so postojanko poimenovali Senjorjev dom. Borci I. pohorskega bataljona so 9. oktobra 1942 dom požgali. PD Maribor-matica je novo Ribniško kočo zgradilo na pogorišču nekdanje Hutterjeve vile; delati so začeli leta 1946, odprli pa so jo 29. novembra 1949. PD Maribor-matica je leta 1971 odstopilo kočo PD Radlje ob Dravi, ki pa ni bilo sposobno sproti obnavljati tako zahtevnega objekta, zato je kočo 1973 leta zaprlo. Leta 1976 je prevzelo Ribniško kočo takrat na novo ustanovljeno PD Sladki Vrh. S pomočjo donatorjev in z veliko vloženega prostovoljnega dela planincev članov PD Sladki Vrh je bila koča popolnoma obnovljena in spet odprta leta 1978. Zaradi lepe zgradbe in lepega razgleda se je koče oprijel naziv Kraljica pohorskih planinskih postojank. Tik pod kočo je manjši zimski športni center s tremi vlečnicami. Smučarske proge so vzorno urejene. Mimo koče je speljana znana pohorska smučarska tekaška proga. Leta 1993 je PD PALOMA Sladki Vrh zaradi problemov z upravniki dalo Ribniško kočo v najem Janku Zapečniku. Po tem času PD PALOMA Sladki Vrh sproti obnavlja kočo in skrbi za izboljšave bivalnih razmer. V zadovoljstvo planincev je PD PALOMA Sladki Vrh uredila planinsko sobo, ki lahko dodatno sprejme do 40 obiskovalcev.

V gostinskem prostoru je 90 sedežev, dva točilna pulta; v 10 sobah je 40 postelj, apartmaji imajo 18 ležišč, na skupnem ležišču je 28 ležišč; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

Razgled: Od koče je lep razgled na bližnji Jezerski vrh, na katerem je spomenik padlim borcem planincem, in naprej proti vzhodu na greben Pohorja in del Dravske doline z Mariborom; na zahodni strani se v bližini dvigata najvišja pohorska vrhova Črni vrh in Velika Kopa; na severni strani Pohorja vidimo Ribnico na Pohorju, Janževski vrh in Rdeči breg, del Dravske doline z Radljami ob Dravi ter skoraj celotno pogorje Kozjaka. Z Malega Črnega vrha pa vidimo na jugu Mislinjsko dolino, Graško goro, Paški Kozjak, Posavsko hribovje, proti zahodu in severozahodu pa Savinjske Alpe, Uršljo goro, Peco, Obir, Svinško planino in Golico.

Zanimivejše ture:
· Ribniško jezero – 20 minut.
· Lovrenška jezera – 2 uri in 15 minut.
· Muzej kamnoseštva, steklarstva in gozdarstva Josipdol – ura in pol.
· Najvišja evropska smreka – dve uri in pol.

';