Na električnem sedežu

Pred časom mi je dejal Primož Čerin, legendarni slovenski upokojeni poklicni kolesar, da si bo kupil gorsko kolo s pomožnim električnim motorjem. Na moje začudenje, češ, kaj pa ti rabiš motor, ko pa imaš taci kot dve jedrski elektrarni, je dejal, da se mu ne da mučiti po hribih okoli doma tja do onemoglosti, da bi rad le užival in da bi si želel pomoči elektrike. Da se je kot profi dovolj namučil, je dejal.
“Čez zimo bo električno kolo mega”, je dodal.

Človek lahko to razume.
Pri nas je na splošno tako, da se pravoverni kolesarji kar prekrižajo, če omeniš gorsko kolo z električnim motorjem. Kolo z  e-motorjem ni motorno gnano vozilo in ne kolo, pravijo. Motor plus Bike je Motorbike, sem prebral nekje, kjer so pisali o tem.

Tisti, ki tako mislijo, so večinoma mladi ali pa za svoja leta noro dobro telesno pripravljeni.
Vendar pa je dobro pogledati malo naokoli in tudi  malo po pameti. V Italiji in Avstriji so električna gorska kolesa že več let pravi hit, zlasti tam, kjer jih izposojajo.

Kaj pa je lepšega, če se lahko sam, kljub temu, da nisi atlet, vseeno pripelješ na kakšen prelaz v Dolomitih ali Alpah?
Morda so kolesarji puristi malo preveč ozkogledi – če pravimo, da je najpomembnejše, da smo na zraku in da se gibamo, potem električno gorsko kolo tega ne zanika. Tudi z njimi smo na zraku, vrtimo pa toliko, kot zmoremo; če ne gre, nam pomaga motor.

Kaj je tu slabega?
Mar telesno manj pripravljeni, starejši, poškodovani… nimajo pravice do  čudovitega sveta, v katerega se potapljamo tako radi, mi, kolesarji.
Gorsko kolo na elektriko ni motor in ni moped, saj ga je treba vseeno poganjati, da  se premika, in pri tem nam pomaga elektrika.  To je pač gorsko električno kolo. Nič drugega , pa če nam gre še tako v nos. Prišlo je, v naš puristični svet, nekaj novega, in to bo treba  sprejeti.
Nekoč sem na Hvaru, ko sem se pod večer spuščal s kolesom z Vidikovca, opazil kolesi, ki sta se z veliko hitrost  približevali po cesti, doli v dolini, nekaj zavojev niže. Ko smo se srečali, sem videl dva kolesarja, oba precej v letih, kako sta z neverjetno blaženostjo na obrazu pedalirala na elektriko, gor, tja, kjer je tako lep razgled.
Njun užitek je bil nalezljiv.

Najnovejša ta zaresna gorska kolesa na elektriko so zelo zanimiva, saj ohranjajo pravi genski zapis ortodoksnih gorskih koles, in tudi vozijo se tako. Pravijo, da je vožnja z njimi velik izziv in užitek.

Po moje je z električnimi kolesi tako, da greš na vožnjo tudi, ko z navadnim ne bi šel. Recimo iz Kranjske gor na Vršič in Mangart in čez Predil in Italijo domov. To je ena pasja in, zame,  predvsem zelo neumna tura – eno sam o garanje, ki ni niti dober trening, crknjen pa si tako, da ne vidiš lepega okoli sebe. Okej, premagaš samega sebe in opraviš zadano, vendar pa…
Če pomisliš na to, koliko je v dolini takih stvari, ki bi jih moral narediti in so nujno potrebne, pa jih ne… potem pa se dokazuješ na kolesu? Ne vem… Sem bil del teh pacientov, a upam, da se tega rešujem…

To, kar sem zapisal,  počnejo in počnemo mnogi, in včasih si s tem bolj škodimo kot ne. Par dni po taki vožnji si nesposoben za kakršnokoli kakovostno športno vadbo. Tisti, ki zgolj zbirajo višinske metre in živijo na Stravi (spletno stičišče kolesarjev, kjer vsak pove in pokaže, kjer je bil in kako hitro mu je šlo) včasih tako dokazujejo, kako malo samozavesti imajo v resnici, da se kitijo z doseženim? Da ni tako? Morda – sam mislim, da  tapravi tako pot sicer odvozijo, a se z njo ne hvalijo. Brez zamere, moje mnenje pač. Sploh ne rečem, da imam prav.
No, z električnim gorskim kolesom sta taka razdalja in napor veliko lažje izvedljiva, človek vidi še kaj okoli sebe, in mislim, da so električna kolesa nov šport.  Zdi se, da se  je kolesarstvo razdelilo na klasično, brezu motorja, in na novo, električno.

Po moje nastajata dve  filozofiji, skupne bodo le ceste.
Ni treba le, da so pred teboj hudi izzivi v breg, da paše elektrika. Lahko je tudi samo dan, ko si sesut od službe in življenja in bi se le malo popeljal, za užitek.
Lahko pa je tudi tako, da bi radi kolesarili s svojo ženo, starejšimi prijatelji, starši, neodraslimi otroki. Na navadnih kolesih ne gre, z elektriko pač. Druženje je vse.

Zato, če bi me kdo vprašal, elektrika da ali ne: zagotovo da! Če bi radi kolesarili, pa je za vas kolesarjenje, kot  ga poznamo, prenaporno. Ker se ne morete peljati daleč.
Veste, so ljudje, kolesarji, ki so šli v pokoj in si kupili električno kolo. Vsak dan naredijo več kot sto kilometrov, spoznali so lep del domovine, kjer prej niso bili. V klasiki je bil njihov dnevni domet 40 kilometov.
Kar je najbolje: s kolesarjenjem na elektriko lahko začnete, ko ste že v zelo zrelih letih. In tudi, če kakšen vaš del telesa že kaže znamenja invalidnosti. No, srce pa itak damo večkrat na pregled, ni res, ne glede na starost?

In Primož Čerin in njegovo električno gosko kolo? Naročil ga je in ga ni dobil. Želel si ga je za zimske dni. Poleti bo še vedno vrtel verigo. In v mrzlih jesenskih dneh spet imel električne sanje. Ne bo edini...