Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Miselni dnevnik tekača, ki bo tekel na pravem maratonu

Četrtek

Spet samo nekaj kilometrov izteka in stopnjevanja. Tako močnega se še nikoli nisem počutil. Upam, da me bo ta občutek spremljal vse do nedelje, ko bo treba zares pokazati, iz kakšnega testa sem. Menda pride navijat vsa družina. Ne vem, ali se zavedajo, da bo kar gneča in da me mogoče sploh ne bodo videli med vsemi tekači.

Jutri grem po startno številko, poslušat grem še predavanje o tehniki teka. Malce razmišljam, da bo treba v prihodnosti nekaj narediti še v tej smeri. Bral sem o tem, da je visoka frekvenca korakov med tekom pomembna za vzdrževanje hitrosti. Nikoli nisem posvečal preveč pozornosti temu. Vedno je dobro, da imaš nekje skrite rezerve.

Sobota

Jutri bo šlo zares! Danes sem opravil še zadnji trening, nekaj kilometrov izteka, nekaj stopnjevanj, potem pa sem tekel dva kilometra v hitrosti za maraton. Zdelo mi je tako počasi, da bom zadevo z lahkoto speljal. Teči bom začel v ritmu 5:00 na kilometer, mogoče celo malce hitreje. Prva polovica mi gotovo ne bo povzročala te­žav, videl bom, kako bo potem. Saj proga, mislim, da je bolj ali manj ravna, ne bo nekih sprememb ritma. Danes imam eno uro v dobrem, saj moram prestaviti uro nazaj. Preden bom šel spat, bom lahko pogledal še en film. Pripravil sem si torbi za jutri, pozabil sem kupiti dodatne energijske gele, doma imam štiri, moralo bo biti dovolj.

Nedelja

Nikoli več na maraton! To je pa tako težko, da padeš dol! Naj začnem po vrsti. Zjutraj sem malce zaspal in na hitro pojedel dve pa­lačinki, ki sta mi ostali od včeraj. Doma nisem šel na stranišče, me je to pozneje teplo, ko sem tik pred startom iskal prosto kabino. Ko sem prišel na prizorišče, sem imel še tričetrt ure do starta. Na hitro sem se malo ogrel, namesto da bi naredil stopnjevanja, sem oddal opremo v šotor, poiskal vece in se odpravil na start. V coni za rezultat okoli tri ure in pol je bila zelo gneča, moral sem se postaviti povsem zadaj. Pa kaj bodo vsi tekli v tej hitrosti ali kaj? Nekaj minut čez pol enajst smo startali. Prva dva kilometra sploh še nisem ujel ritma 5:00 na kilometer, ker je takšna gneča. Po treh kilometrih se je zadeva malce sprostila in sem tekel lepo v svojem ritmu. Postavil sem se preveč zadaj, moral bi priti prej na start, da bi imel boljši položaj.

Po petih kilometrih sem pričakoval prvo okrepčevalnico, sem jo tudi našel, vendar je bila izropana. Dobil sem svoja dva požirka vode. Saj ne da bi moral piti, prija mi svež občutek v ustih, se mi zdi, da se bolje počutim. Ritem teka je bil v redu, vsi kilometri so bili okoli pet minut na kilometer. Na osmem kilometru je bil podvoz, ki ga nisem pričakoval, v klanec sem šel malce hitreje, kot bi si želel, in sem precej dvignil srčni utrip. Nekaj sto metrov potem smo prišli na ravno cesto ob želez­nici. Pihalo nam je v prsi. Tempo teka mi je takoj malce padel oziroma sem bil še kar zadihan od klanca in nikakor nisem mogel priti nazaj v lagoden ritem. Sto met­rov pred mano je bila velika skupina tekačev, verjetno so tekli z balončkom za rezultat tri ure in pol. Odločil sem se, da jih bom poskušal dohiteti in se skriti v skupino. Čeprav sem imel načrt te­či sam, sem videl, da bi mi skupina prišla prav.

Na dvanajstem kilometru sem vzel prvi gel. Kar težko sem ga spravil po grlu, pa še vode nisem imel naslednjih nekaj kilometrov. Pravijo, da moraš gel vzeti kakšnih pet minut, preden piješ vodo, da ti pomaga. V glavnem, meni ni kaj pomagal, še vedno sem lovil skupino pred sabo, ki mi je uhajala le še kakšnih dvajset metrov. Na Večni poti sem jih ujel, nisem vedel, da sta tukaj dva majhna klanca, ki se ritmu kar poznata. Skupina je naenkrat malce upočasnila ali pa je meni ritem narastel. Na spustih sem bil vedno dober, mimo okrepčevalnice sem kar letel, še dobro, da je bila povsem zadnja miza pri okrepčevalnici po­vsem nedotaknjena. Hitro sem vzel kozarec in odbrzel naprej. Naslednjih sedem kilometrov je bilo božanskih. Tekel sem skoraj deset sekund na kilometer hitreje, kot je bil načrt, a nisem čutil nobene utrujenosti. Drugi gel sem vzel malce pred okrepčevalnico na dvajsetem kilometru.

Tekači so me začeli prehitevati, a sploh nisem spustil ritma. Šele po petsto metrih sem se spomnil, da jih gre večina v cilj in da zato pospešujejo. Me je skoraj zmedlo, da bi šel z njimi. Na polovici proge sem imel odličen čas 1:43, kar je idealno, imam dve minuti rezerve za drugi del. Naenkrat se je še število tekačev na progi močno zmanjšalo. Tempo je bil še vedno zelo hiter, kar ustalil sem se v ritmu 4:50 na kilometer. Užival sem na polno. Na petindvajsetem kilometru me čakajo domači in imajo men­da neki plakat. Res jih vidim že od daleč, kako mahajo in navijajo. Ko sem bil še samo nekaj metrov od njih, sem jim moral pomahati, da so me opazili. Me je kar malo dvignilo, naenkrat sem tekel 4:30 na kilometer, a se sploh nisem zavedal. Tekli smo po Barju, gledalcev ni bilo na pretek, mi je kar malo padla volja, da bi se močno priganjal. Vendar sem razmišljal pozitivno. Treba je vzdrževati ritem in ne dovoliti, da ti pade koncentracija.

Na osemindvajsetem kilometru sem vzel tretji gel, ostal mi je še eden, upam, da bo dovolj. Vzel ga bom nekje šest ali sedem kilometrov do cilja. Po okrepčevalnici na tridesetem kilometru se je cesta kmalu postavila pokonci. Od kod ta klanec? Tekli smo po Ižanki mimo Botaničnega vrta in je bilo prav čutiti, kako počasneje gre. Kmalu potem še en kratek, bolj strm klanec, takoj po tem še malo »kuclja«, prek katerega sem se kar utrudil. Ta klanec mi je vzel veliko moči, upal sem, da se mi v zadnjih desetih kilometrih to ne bi poznalo. Po dveh kilometrih je prišel takoj še en klanec, tam, kjer greš pod železnico gor proti BTC-ju. Noge so bile že povsem prazne, ritem teka mi je padel na 5:15 na kilometer. Postalo mi je zelo težko. Nekajkrat me je obšla misel, da bi kar odnehal. Predvsem sem se spomnil, da na treningih nikoli nisem občutil te vrste utrujenosti.

Verjetno zato, ker v tej hitrosti nisem nikoli naredil več kot šestnajst ali osemnajst kilometrov. Po vsakem trenutku krize je prišel trenutek, ko sem vedel, da me do cilja loči le še dobre pol ure teka, in je bilo kar laže. Prehitela me je skupina z balončkom za rezultat tri ure in pol. Kar naj gredo, zame ja bilo pomembno samo to, da bi prišel do cilja. Šest kilometrov do cilja sem vzel še zadnji gel. Zdi se mi, da mi ne pomaga kaj dosti. V nogah ni prave svežine. Ritem mi je še malo padel, na pet minut in pol na kilometer. Težko je, komaj premikam noge. Prehitevali so me tekači, ki na zunaj niso bili videti preveč utrujeni. Prišel sem na štirideseti kilometer, do konca sta bila le še dva. Poskušal sem pospešiti, a preprosto nisem imel moči. Kilometri se mi vlečejo kot megla. Posebej težak je bil zame tek čez Prešernov trg na koncu, po tleh so kocke, sicer lepe, ampak so me mo­tile. Pa še en majhen klanec je takoj za Prešercem. Malo sem se boril z mislijo, da bi začel hoditi, vendar sem se premagal in vztrajal do konca. Vesel sem, da sem zdržal. Če bi tam začel hoditi, ne vem, ka­ko bi spet stekel nazaj. Že pet minut nazaj sem slišal zvočnike iz cilja, zdaj pa so spet utihnili, upal sem, da ne bomo šli predaleč naokoli. Zadnji kilometer se mi je vlekel. Je pa bolečina izginila, utrujenost me je minila, hitreje pa vseeno nisem mogel teči.

Ko sem zagledal cilj, sem bil tisti trenutek najbolj zadovoljen tekač na planetu. Samo da je konec! Rezultat me sploh ni več zanimal, dosegel sem cilj. Končal sem maraton. In to s povsem solidnim časom, 3:33:45! V zadnjih sedmih ali osmih kilometrih sem izgubil rezultat za pod tri ure in pol. Vendar, bolj ko razmišljam, bolj mi je jasno, da sem ga zapravil prej. Med petim in petindvajsetim kilometrom sem tekel malce prehitro. Predvsem to je bilo krivo, da na koncu nisem mogel hitreje. Čeprav sem v zadnjih kilometrih vsakih petdeset metrov rekel, da ne bom šel več na maraton, mislim, da bi lahko naslednjič šel bolje. Bom videl, kako bo jutri, kakšne bodo noge.

Vsi mi čestitajo za dober nastop. Vsi pravijo, da je noro, da sem že na svojem prvem maratonu tekel tako hitro. Mogoče je bilo pa res dobro. Počasi izginja občutek utrujenosti. Prevzema me zadovoljstvo, da sem naredil nekaj velikega. Nekaj zase.

 

';