Kar se kolesar nauči, to kolesar zna
V iskanju znanja je internet čudovito morje informacij. Knjižnica na klik, vsi svetovni umi na domačem monitorju v domači sobi. Vse na enem mestu, vse v osebnem računalniku. Svet se je res spremenil.
Postali smo spužve, ki vpijajo informacije, ki se niti ne zavedajo, kako jim nova znanja na račun take ponudbe, prihajajo v vsakdan. Svet se je približal na samo nekaj centimetrov od nas, tudi tisti, ki je še ne dolgo nazaj veljal za precej vase zaprtega, tabujskega, zaščitenega, oddaljenega…kolesarski svet.
Danes se nam vse skupaj zdi smešno. Skoraj ne verjamemo, da pred slabimi desetimi leti v Sloveniji nisi mogel najti plana kolesarskega treninga, če nisi poznal kakega kolesarskega trenerja ali pa če ti ga je dal »pod roko« kak tekmovalec.
In, da na primer nisi mogel vedeti kaj je to VO2max, ker tega niti na internetu ni bilo napisanega. Danes, karkoli vtipkaš v iskalnik v sekundi lahko že prebereš, ne samo v angleščini temveč tudi v slovenščini.
In kaj je pri tem najbolj zanimivo? To, da vedno več ljudi pravi, da je na netu prevelika zmeda, da bi se kaj »koristnega« lahko izmed vsega plevela oplelo.
Nerazumljivo?
Vsekakor je, če vemo, da ni nujno vse dobro, če je napisano v tujem jeziku. Slovenci ne padajo več na te finte in zato iščejo domače strokovnjake, ki dokazano obvladajo svoje področje delovanja. Se vračamo v preteklost?
Niti ne, postali smo zahtevnejši, mogoče nas je internet izobrazil do te mere, da moramo zagotove informacije dobiti iz »prve roke«, v živo, iz ust stroke ali izredno dobrih poznavalcev.
Pri tem se pojavi še eno vprašanje oziroma zanimiva ugotovitev. Internet ali knjižnice so nas izobrazile do te mere, da se imamo že sami za neke vrste strokovnjakov oziroma dobrih ali zelo dobrih poznavalcev. In verjetno prav zaradi tega hočemo slišati ali nadgraditi ali samo dobiti potrditev stroke, da se ne motimo oziroma, da vemo zadosti in hočemo vedeti ali samo slišati še več. Komplicirano? Verjetno se bo marsikdo prepoznal.
Tako je to postalo v svetu športne rekreacije. Če se omejim na kolesarstvo potem lahko potrdim, da je vse več samoukov, ki so končno spoznali, da internet nima vsega znanja kolesarskega sveta in da je zelo dobrodošlo kdaj tudi poslušati tiste, ki živijo od tega, da izobražujejo kolesarje.
Poišči pot
Vsakdo mora sam pri sebi razčistiti kaj hoče vedeti o kolesarstvu in kolesarjenju. Za začetek je najbolje iti v osnovno kolesarsko šolo za odrasle. In zakaj bi ne šel? Imam čas in zelo me zanima kolesarska tematika. Nekoč je Fakulteta za šport v Ljubljani organizirala Kolesarski dan. Tega še ni bilo na taki ustanovi. Kolesarski dan si lahko doživel na danes tako priljubljenih Kolesarskih vikendih vendar ne s tako strokovnim urnikom, ki so ga zapolnjevali sami strokovnjaki iz različnih področij kolesarstva. Komu je tak dan namenjen? Glede na predavatelje, bi lahko rekel, da je namenjen vsem, tako začetnikom kot tistim, ki so že skoraj prepričani, da ne morejo zvedeti nič novega. Seveda se ti slednji motijo a tega ne vedo dokler se ne udeležijo takih ali podobnih predavanj. Še vsakdo je priznal, da je slišal nekaj povsem novega.
Taki Kolesarski dnevi na tako priznani fakulteti so pravzaprav namenjeni vsem kolesarjem, ker vse kar se tam sliši in prikaže nujno potrebujejo za kvalitetno kolesarjenje. In kaj naj bi bilo kvalitetno kolesarjenje? Predvsem tako, pri katerem hkrati uživamo, smo varni in ne poškodovani. Seveda smo lahko potemtakem tudi veliko hitrejši in s tem uspešnejši v našem športu ali samo športni rekreaciji. Poizkusite si predstavljati sebe v klopi predavalnice. Kaj bi pričakovali? Kaj bi želeli slišati iz naslovov naslednjih predavanj: splošno o kolesarstvu, kolesarska oprema in servis, nastavitve in položaj na kolesu, pristop k procesu treniranja, diagnostika kolesarja… Splošno o kolesarstvu približno vsi vemo precej, tako si vsaj mislimo. In potem, ko nam svoja razmišljanja pove dr. Samo Rauter, tudi idejni vodja Kolesarskega dneva na Fakulteti za šport, pa lahko slišimo nekaj kar smo že pozabili, če smo slučajno kdaj vedeli. Torej, osvežili smo si bistvo kolesarjenja. Iz tako preprostega naslova lahko nastane zelo zanimiva debata oziroma predavanje.
Vse hočem vedeti
Kolesarska oprema je široko področje. Servis je postal znanost. Primož Štrancar, udeleženec olimpijskih iger in lastnik kolesarske trgovine je pravi naslov za naslove, ki vabijo v nova znanja. Kako izbrati kolo, razlike med kolesi, kaj lahko pri odločitvi storiš sam, kakšnega serviserja poiskati, pomen rednega vzdrževanja, vrhunski tekmovalci tako profesionalni kot amaterski ter njihov servis…sledila je razlaga tipov koles, namen uporabe le tega, vse o materialih iz katerih imamo narejena kolesa, udobnosti in cene. Kaj lahko storimo sami morda že vemo. Zelo malo a še vedno dovolj, da vemo, kdaj moramo kolo predati v specializirani servis.
Za Štrancarjevem predavanjem je sledilo predavanje Boruta Fonde, doktorskega raziskovalca iz Birmigenske univerze. Nastavitve in položaj kolesarja na kolesu je tema, ki bi jo moral poznati prav vsak kolesar. Vse več kolesarjev kolesari resno, kar pomeni, da na leto naredijo več kot 1000 kilometrov in zato je nujno vedenje o pravilni drži na kolesu in pravilni tehnično brezhibni nastavitvi. Kako to narediti pa težko dojamete zgolj ob branju ampak je bolje, da vam to praktično pokažejo. Iskanje pravilne nastavitve kolesa je znanost in le tisti z najboljšimi izkušnjami in širokim znanjem vedo o temu kaj povedati. Fonda je prav gotovo oseba, od katerega slišati teme kot so riziki nastanka preobremenitvenih poškodb kolen, hrbta, gležnjev, stopal, dlani sedničnih predelov in kože, glave, vratu in oči. Povedal je vse o tako imenovanem bike fittingu, vse o osnovnih nastavitvah ter o tistih malenkostnih, najbolj specialnih »tjuningih«, ki dodajo pičico na i. Človek si težko predstavlja koliko poškodbenih nevarnosti nas čaka, če nepravilno sedimo na kolesu. Tako predavanje te zresni in hitro ugotoviš kdaj si delaš škodo in kaj te zavira pri boljši, hitrejši, udobnejši vožnji.
Trening, trening in še enkrat trening
Pravilen pristop k procesu treniranja. Tema, ki vedno med vsemi amaterskimi kolesarji buri največjo domišljijo. Ne dolgo nazaj sem deset dobrih ali odličnih amaterskih kolesarjev vprašal, kako trenirajo. Od desetih je samo eden treniral dobro, ne prav dobro, kaj šele odlično. Ostalih devet pa je treniralo popolnoma narobe. In vseh deset vprašanih je pred vprašanjem in tudi potem trdilo, da trenirajo prav. Verjetno je deset vprašanih premajhen vzorec za resno obravnavo a vendarle, lahko nekaj sklepamo. Če so na fakulteti za šport poslušali Luka Želeta, potem so že po uvodnih stavkih lahko ugotovili, kako zelo se motijo. Večina ali skoraj vsi amaterski kolesarji trenirajo preveč in prehitro. Niste si predstavljali, da lahko preveč treninga škoduje? Ste se kdaj vprašali zakaj ne napredujete, če pa vedno več trenirate? Pravzaprav neizčrpna tema, ki jo je največji užitek poslušati iz ust strokovnjaka kot je Luka Žele. Njegova razlaga namenjena amaterskim kolesarjem je šla v glavnem v smer, kako ob službi, družini, pomanjkanju prostega časa, biti dober na kolesu. Nezdružljiva formula? Mogoče, vendar, ko slišite tako predavanje zveste, da imate časa juhuhu dovolj.
Posladek
Slaščica Kolesarskega dneva na Fakulteti za šport je bil praktični del, ki ga je uprizoril dr. med. Radoje Milič. Naslov predavanja s praktičnim prikazom je bil Diagnostika kolesarja. To pomeni, da smo imeli v laboratoriju kolesarja, ki je poganjal stacionirano kolo, priključenega na žice z neko masko na obrazu, prešvicanega, utrujenega, stestiranega. Računalnik je izvrgel cel kup podatkov o tem, kako je testiranec poganjal pedala in kaj se je dogajalo z njegovim telesom. Na podlagi vseh teh podatkov je dr. Milič ocenil njegovo pripravljenost. Čudežno! In potem se kolesar vpraša, kako sploh lahko vadim brez teh podatkov? Odpre se nova dimenzija kolesarstva in kolesarjenja, zaprejo se prejšnje trditve, da tega ne rabi amaterski kolesar ampak zgolj in samo tisti, ki od kolesarstva živijo. In potem po krajšem premisleku vsakdo ugotovi, da se je motil. Spet motil? Da, spet. Spet zato, ker se je preveč oklepal zgolj kratkim informacijami, ki jih je nekje drugje slišal ali pač zato, ker se je oklepal nečesa, kar je zgolj prebral in ni videl v praksi kako to poteka. Slišati dr. Miliča, kako razloži opravljeni test kolesarja je pač neprecenljiv privilegij. Kolesarstvo postane hkrati zelo preprosto in zakomplicirano, kar naj bi pomenilo, da v eni dobri uri zvemo veliko več kot pa smo pričakovali oziroma nam postane jasno zakaj nam brez takega strokovnega pregleda ne gre na bolje.
V zadnji etapi
Koristnega dneva, preživetega na Fakulteti za šport smo poslušali Okroglo mizo s predavatelji in gosti kot so dr. Lovro Žiberna iz Slovenske antidopinške agencije dr. Davor Karpljuk s Fakultete za šport, Miran Kavaš, eden od najbolj cenjenih kolesarskih strokovnjakov pri nas, trener, ki je izobrazil vrsto naših najuspešnejših športnikov. Slušatelji so spraševali, strokovnjaki so odgovarjali. Imeti jih toliko na kupu, pred sabo, z možnostjo postavljanja vprašanj je privilegij, posebna ugodnost takega in temu podobnih Kolesarskih dni, ki jih je pri nas še vedno premalo.
Da, taki dnevi bi morali biti vsakoletni, pogrešamo jih, če pa bi se zgodili na deževen dan, bi bili obiski veliko večji. Smešno a resnično, ker dobro vemo, da rekreativni kolesar izkoristi prav vsak lep dan za kolo in ne za predavalnico…
