Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Zmagovati in izgubljati, ni nikoli lahko

Zmagovati in izgubljati ni nikoli lahko. Na drugi svet bom odšel. Kmalu. Pravijo, da sem izgubil. Pravijo, da je tokrat klanec prestrm. Ne bom ga zvozil. Čudno… Tudi, ko mi gre za življenje, me povezujejo s kolesom. So me sploh kdaj nehali povezovati s kolesom? Kaj nič drugega nisem naredil v življenju kot vozil kolo? Petdeset let sem star in pravijo, da je cilj že pred mano. Ne, ni za sledečim ovinkom. Tu je, samo še kratka ravnina in dosegel ga bom. Kako trapasto! Kako prehitro! Na smeh me požene, če pomislim, da se ne veselim cilja. Cilja si nisem želel niti na Elizejskih poljanah. Ko si enkrat v rumeni majici najpomembnejše dirke na svetu in je pred tabo samo še kilometer do črte, si želiš, da bi bil v tej majici na kolesu še celo večnost, da bi bil ta kilometer neskončen…

L. Fignon

Laurent Fignon je prvič priznal poraz. Zdravniki so mu povedali, da je bolezen napredovala, zelo napredovala in da so mu dnevi šteti.
- Kaj niste še pred dvema mesecema rekli, da miruje, da zmagujem, da je čas na moji strani?
Zdravniki so mu razložili, da je zdaj v njegovem telesu vse drugače, kot je bilo pred dvema mesecema. Izgubljati ni lahko. Niti malo lahko. Laurent je največji poraženec v kolesarstvu. Ne. Ne zaradi raka, ki mu je požrl telo.

Klik v preteklost
Elizejske poljane. Laurent je bil star komaj 22 let in premagal je kolesarskega boga, naslednika kolesarskega božanstva.

-Zakaj ljudje tako poveličujejo športnike? Novinar je čakal na odgovor. Laurent je pogledal čez studio in pogled vrnil točno tja kjer ga je pustil preden je slišal vprašanje. Novinarju je mirno dejal, da na tako trapasta vprašanja ne bo odgovarjal. Vstal je s stola in zapustil studio. Novinar je prebledel in sledili so oglasi. V naslednjih pogovorih z novinarji je moral serijsko ponavljati, da nikoli ni premagoval bogov, ker bog kakršen koli je in čigav je, se ne vozi s kolesom. Taka mučnina ga je odbijala od javnosti.

Višek njegove arogance v narekovajih je doživel, ko mu je eden od najbolj priznanih športnih novinarjev v Franciji, ekspert za kolesarstvo, Patrick Chene, javno obrazložil, da se tako ne govori z ljudmi, ki so ga »ustvarili«. Laurent spet ni mogel biti tiho, čeprav si je obljubil obmolčati ob takih vprašanjih.

-Če ste mi pomagali zmagovati dirke, potem se opravičujem, je dejal.
-Če sami veste, da mi na kolesu niste mogli pomagati potem se mi opravičite.
Oba veva, da sem na kolesu hiter zgolj zaradi samega sebe in zato se mi takoj opravičite ali pa se pojdite solit. Pri dvaindvajsetih je zmagal Tour in postal novinarski sovražnik številka ena med športniki v Franciji. A ljudje so ga vzljubili. Premagal naj bil kolesarskega boga v obliki Bernarda Hinaulta, ki je nasledil kolesarsko božanstvo Eddya Merckxa…

-Kakšna traparija, je dejal.
-Oba sta človeka in kolesarja, tako kot jaz in oba sta morala trdo garati vsak dan, da sta zmagovala…kaj ima bog s tem?

Svetli, dolgi in redki lasje speti v konjski rep, jajčasti srebrni okvirji očal z dioptrijo so bili njegov prepoznavni znak. Začeli so ga klicati Profesor. Nekateri so dejali, da bi s svojim znanjem že pri 22. letih lahko predaval o kolesarstvu. Njegovi trenerji, ki so ga imeli pod svojim nadzorom, so vkup govorili, da takega kolesarja, ki bi imel tak občutek za taktiko ne srečaš dvakrat v življenju. Bil je spužva, ki je vpijal vse možne različice, ki so pripomogle, da je prvi ali med prvimi prečkal ciljno črto. Cirile Guimard je trenerski »bog«, če govorimo o bogovih v kolesarstvu in on je tisti, ki pravi, da bolj inteligentnega kolesarja, ki bi zmagal toliko dirk, ni pred in po Laurentu nikoli srečal.

-Srečal sem ogromno inteligentnih kolesarjev, ampak ti niso zmagovali, je večkrat dejal v pogovorih.
-Bili so boljši teoretiki, kot pa poganjalci pedal, je dejal vsakič, ko je beseda nanesla na Profesorja. Laurent Fignon je bil rojen Parižan točneje z Montmartra in je bil gospod od glave do pete. Američan Greg Lemond zanj pravi, da je bil perfekten sogovornik. Bil je edini kolesar, ki je več govoril o »nekolesarskih« temah kot pa o kolesarskih. Vedel je, da obstaja tudi svet brez kolesa. Edini, neitalijan, ki je bil videti kot Italijan, če je šlo za modo in izgled. Na dirkah in pripravah je bral obsežne in ne debele knjige, ker so krave debele, knjige pa so obsežne. Knjige pa so bile redko videne v kolesarskih karavanah. Poslušal je Jazz, kar tudi ni bilo slišano v kolesarski karavani. Spoštoval je mlajše kolesarje, kar je bilo za starejše zvezdnike nenavadno. Bil je bogat, najbogatejši v pelotonu, a to ga ni spremenilo niti dvignilo od tal. Laurent je bil zadnji kolesarski gospod, kar jih je zmagovalo na najboljših dirkah…je pravil Lemond, človek čigar ime ja najtesneje povezano z Fignonovim, če se pogovarjamo o kolesarskih dirkah.

-Ljudje se me bodo spomnili kot kolesarja, ki je izgubil Tour in ne kot kolesarja, ki je zmagal dva Toura! Če to ni grozno, potem ne vem, kaj je lahko še bolj grozno za športnikovo kariero. Včasih se je ob tej izjavi celo nasmehnil. Laurenta je en poraz bolj zaznamoval kot pa vse njegove številne zmage! In teh je bilo ogromno. In vse so bili spektakularne. Laurent ni znal zmagati, ne da bi se o tej zmagi potem pisalo veliko dlje kot o ostalih. Neki italijanski športni novinar je napisal, da ga je vedno strah, ko vidi Profesorja na startni črti. Strah zato, ker ni vedel kaj se bo zgodilo. Vedel je samo, da to še zdaleč ne bo običajna dirka.

Resnica o najtesnejšem porazu v zgodovini Toura

Je hkrati tudi najhujši poraz v Laurentovi kolesarski karieri. Zanimivo, da tako tesna zmaga ni največja zmaga v karieri zmagovalca Grega Lemonda. Leta 1989 je bila zadnja etapa Toura 25 kilometrska posamična vožnja na čas. Laurent je bil rumeni majici in pred Američanom Lemondom je imel varnih 50 sekund prednosti. Varnih? Vsi so prikimavali. Tudi največji kolesarski poznavalci in strategi razen samega Lemonda, ki je trdil, da je konec dirke, ko zadnji kolesar prevozi ciljno črto. Tisto nedeljo je bil zadnji na cesti Profesor. Leto 1989 je bila v kolesarstvu tehnološka prelomnica, ki pa je Profesor in njegov trener, niso preveč resno jemali. Američan se je na startu pojavil z aerodinamično čelado, kakšno poznamo še danes. Njegov zadnji obročnik ni imel špic, temveč je bil disk, polno kolo. Na krmilu je imel privijačeno dodatno oporo, ki so jo poznali le na triatlonskih kolesih. Profesor ni imel čelade. Lasem spetim v konjski rep je pustil plapolati po hrbtu. Imel je obe kolesi polni in ni imel opore na krmilu. Lemond je vozil najhitrejši kronometer v zgodovini. Njegova povprečna hitrost je bila 54.455 kilometrov na uro. Profesor je vozil tako kot so pričakovali, a Američan je vozil tako kot še nikoli nihče prej. Laurent Fignon je izgubil Tour za osem sekund. Vsi so bili prepričani, da zato, ker ni uporabljal sodobne tehnologije. Strokovnjaki so izračunali, da je zaradi »pomankljive« opreme izgubil dvaindvajset sekund. Teorije je eno praksa pa spet drugo. Nihče ni pomislil, da bi tisto nedeljo težko dva človeka na planetu zmogla kolesariti po kockah Pariza s povprečno hitrostjo skoraj 55 kilometrov na uro!
Dvajset let je bilo jasno, da je Laurent Tour izgubil zaradi podcenjevanja tehnologije. Lansko leto je sam odkril resnični vzrok njegovega poraza. V predzadnji etapi se mu je na zadnji plati naredil ognojek. Misleč, da je ta neugodnost minljiva čez noč, se je v nedeljskem jutru zbudil tako, da ni mogel vstati na desno nogo. Ognojek je bil postal neznosna bolečina in ovira. Na startu se je pojavil povsem neogret, če se vzame na znanje, da mora biti kolesar na startu kronometra tako ogret, da je videti, da je prekolesaril že »dvesto« kilometrov pod najvišjo obremenitvijo. Če gre pa za tako kratek kronometer in tako pomemben pa še toliko bolj… Skoraj hladen in z neznosnimi bolečinami ni vedel, kako bo, ko se bo vsedel na sedež po prvih uvodnih obratih pedal. Laurent je čutil bolečino pri vsakem obratu pedala z desno nogo. Takrat je imel v mislih samo en vprašanje: -Mar mi bo ognojek slekel rumeno majico?Pred smrtjo je šele povedal resnico in zakaj je toliko let molčal o njej?

 

-Mar naj bi razlagal, da sem zaradi ognojka na riti izgubil Tour, lepo vas prosim?

Foto: LIONEL CIRONNEAU/AP/SIPA

Vsakič, ko sta se z Lemondom pogovarjala o tem Touru je zatrjeval, da je za njegov poraz bila odločilna etapa s ciljem v Brainzonu, kjer je izgubil 12 sekund. Greg se mu je režal. Potem je vsakič ponovil, da mu bo povedal tisto, kar mu je povedal v zadnjem tednu te famozne dirke iz leta 1989. Takrat sta imela oba jojo predstavo. Rumeno majico sta si izmenjavala skoraj dnevno in vsakič, ko jo je oblekel Greg, je Laurent siknil, da mu ne pristaja oziroma si je ne zasluži. Včasih je uporabil žaljivko, kot je bila naprimer: Kaj pa Amerikanec ve, kaj je rumena majica? Zanj je to navadna cunja. Ne zasluži si jo. Potem je prišla etapa, ki je trgala vrstni red čez famozni Tourmalet. Peloton je pokal od napora in oba sta doživela edino resno krizo na dirki. Oba v isti etapi. Greg je začel popuščati medtem, ko se je Laurent še držal z vodilnimi in potem se je držal še motorja. Da. Ni se držal svoje forme, ampak motorja. Teh petnajst dvajset sekund je bilo dovolj, da se je prekucnil čez gorski cilj in se potem spustil v nedrje doline. Greg je moral pozabiti na zavore, če se je hotel rešiti dirko. Rumene majice ni mogel več rešiti. Naslednje jutro, ko je bral Laurentove izjave na račun svojega porekla in nesposobnosti je pristopil do njega in ga vprašal, če ima desno roko kaj daljšo od leve. Laurent je obmolknil in od takrat ni nikoli več rekel žal besede na račun Amaričana.
Ko je zvedel, da ima raka na črevesju, se je najprej spomnil na ognojek iz leta 1989. Po dvajsetih letih je pomislil podobno, a zelo resno: -Mar me bo rak pokopal? Zdravnik, ki mu je stal ob strani ga ni tolažil. Skušal mu je dopovedati, da gre tokrat za odločilno dirko. Laurent mu je odgovoril: -Mar vi mislite, da jaz še vedno dirkam? Zdravnik je odvrnil: Ko bi vsaj….

 

Deja vu
Tour letnik 1989 je bil Deja vu Gira iz leta 1984. Laurent je doživel zelo podobno kalvarijo že pet let pred tisto z Lemondom. Bil je vodilni v skupnem seštevku pred predzadnjo etapo, v kateri se je vozil petdeset kilometrski kronometer. Še pred to etapo je Fignon tako »pljuval« čez Italijane, da so mu grozili z izključitvijo z dirke, čeprav je bil v roza majici, simbolu najhitrejšega v skupnem seštevku časa. Fignon je bil veliko boljši hribolazec, kot italijanski ljubljenček in favorit Francesco Moser. Odločilna gorska etapa, v kateri naj bi Parižan samo še potrdil svojo roza majico so skrajšali pod pretvezo, da je polovico gorskega prelaza zasut s snegom. Gorska etapa je postala »rouleur« etapa in Francesco je še vedno bil v igri, saj je bil v posamični vožnji na čas precej večji specialist. In tako je prišel dan zadnje etape, odločilnega kronometra, Gira 1984. Francesco se je na startu pojavil z »vesoljsko raketo«, kolesom, ki so ga skonstruirali za podiranje svetovnega rekorda v velodromski vožnji na eno uro. Tistega leta je Francesco Moser 23. januarja v Mehiki dosegel svetovni rekord v vožnji na eno uro s fantastičnim povprečnim časom 51.151 kilometrov na uro. Kolo je imelo spredaj manjši obročnik kot zadaj in krmilo je bilo narobe obrnjena dirkalna balanca in še odrezana na polovici loka. Zadnje in sprednje kolo je bilo polno, diskasto in geometrija okvirja je bila tako agresivnega videza, da je že sam videz kolesa ustrahoval konkurenco. Francesco je kolesu namenjenem za velodrom dodal le še zavore in oba menjalnika. Laurent je imel navadno specialko, a dovolj časovne zaloge. Italijan je zmagal. Laurent je besnel. A ni besnel zaradi italijanske tehnologije, temveč je bil prepričan, da je helikopter, ki je snemal dvoboj letel preveč za Francescovim hrbtom in preveč pred Laurentovim čelom, tako, da je Italijanu ustvarjal vzgonski veter, Francozu pa čelnega… Laurent Fignon je izgubil Giro v zadnji etapi, v posamični vožnji na čas.

 

Laurent je bil odločen zmagati
-Svoj prvi Tour sem zmagal z lahkoto. Ne verjamete? Nisem prepotenten, poln sebe, ampak resnično nisem trpel tako kot bi moral trpeti, če zmagaš dirko kot je Tour. Novinarji in vsi kolesarski privrženci so v Laurentu takoj prepoznali Merckxa, ki je prav tako že v svojem prvem nastopu na Touru zmagal. Naslednje leto je ponovil zmago. Težje, a dovolj suvereno, da so začeli seštevati njegov uspeh z njegovimi leti in prihodnostjo. Koliko jih bo zmagal? Mogoče pet, šest, je možno zmagati več kot petkrat? Mlad je in zrel za neverjetno število zmag. Bil je odličen hribolazec, odličen na vetru, na ravnini in nepremagljiv v spustih. Spuste je imel najraje. Hecal se je, ko je pravil, da je Kralj Spusta. Da se tako hitro spustiti ne more nihče, kot se zna in lahko on…ampak takrat, ko se je hecal ni mislil na kolesarsko dirko temveč na življenje. Laurent je imel hude »spuste« v osebnem življenju, a je bil tega že vajen in je vedno pravil, da je pri spustih najboljše to, da ti dajo vzrok za vzpon, vzpenjaje…

V kolesarskih krogih ga nikoli niso dobro razumeli. Njegovi največji tekmeci se niso kaj prida ozirali na njegovo osebno življenje, ker ga je skrbno čuval. Laurent je bil celo strah in trepet kamermanov, ki so snemali dirke z motorjev in avtomobila. Pravijo, da so zaradi njega začeli snemati dirke s pomočjo helikopterjev. Nihče, niti spremljevalci na motorjih niti v avtomobilih ga niso mogli slediti na spustih, kaj šele, da bi spotoma snemali. Laurent je vadil spuste. Bil jih je vajen, ker je vedel, da se marsikatera dirka lahko odloči prav s pomočjo hitre, najhitrejše vožnje s hriba. Pred njim so bili vsi mnenja, da setega ne da natrenirati, da te je ali ta pa ni strah in to je to. Laurent je bil prepričan, da za hiter spust ni dovolj biti samo nor, temveč tehnično najbolje izurjen.

Ko je zmagal svoj drugi Tour je bil odločen zmagati še tretjega, vendar so ga napadle poškodbe, ki mu niso prizanašale vse do leta 1989, ko se je zgodila najbolj znana zgodba v zgodovini Dirke. Vmes so bile druge dirke in druge zmage. Italijanski Giro je zmagal tako, da je etape dobival tudi v roza majici vodilnega. Za tiste čase je to veljalo čisto Merkxovsko! Italijani in Italijanke so se nepričakovano zaljubili vanj. Postal je ljubljenec italijanskega kolesarstva. Vse italijanske ekipe, vsi managerji so ga hoteli v svojem klubu. Laurent je užival, a hotel je spet Tour. Potem se je zgodilo nekaj, kar ni pričakoval, da ga bo doletelo…


Foto: Tele Star

Bili smo mladi in brezbrižni
V svoji avtobiografiji, ki jo je izdal ravno v času, ko je izvedel za raka opisuje tudi temne plati svoje kariere, ki pa jih ni popolnoma očrnil, ampak opisal kot del vsakdana vrhunskega športnika. Priznava, da je bil bogat in da je zato imel lažji dostop do najboljše priprave, kar si jo lahko privošči športnik. Brez dlake ne jeziku ga je bila vajena že celotna športna javnost. Brez dlake na tipkah pa je postal, ko je izdal avtobiografijo, v kateri med drugim opisuje, kaj je delal, kar ni bilo dovoljeno.
-Pomislite preden date otroke v šport. Mogoče bodo postali hujši odvisniki, kot pa tisti »drogeraši«, ki so na heroinski igli, je dejal, ko so ga vprašali zakaj je grešil. Dejal je, da so se včasih drugače dopingirali, kot se danes ali kot so se začeli na začetku devetdesetih let.
-Mi smo se dopingirali zato, da nismo čutili bolečin na treningih. Potem pa so se začeli dopingirati, da bi kolesarili hitreje! Razumete v čem je razlika? Ne razumete, ker v obeh primerih slišite besedo doping, kajne? In se je zarežal.
–Nehal sem dirkati, ker v enem letu kar naenkrat nisem mogel držati pelotona. Še dane se spomnim kaj se je dogajalo. Peloton je bil daleč od cilja in pred njim se je valjala skupinica nepomembnih ubežnikov, ko je naenkrat začelo leteti več kot petdeset kilometrov na uro. In ni, in ni, nehalo leteti. In, sploh ni nehalo leteti. Bil sem razjarjen in hotel sem vedeti, kdo hudiča tako preganja pedala, ko pa je še več kot sto kilometrov do cilja. Z muko sem se prebil do čela na katerem sem videl Francoza v italijanskem dresu. Vprašal sem ga, kaj hudiča počne. Še sto kilometrov je do cilja on pa goni petdeset na uro. Odgovoril mi je, da so mu šefi dejali, naj gre na čelo in samo goni, goni, goni…in on to pravkar počne. Naslednji dan je bilo enako. Spet je letelo tako, da sem jaz in še nekateri izmed moje generacije, ki so še leto prej krojili svetovni vrh kolesarstva odpadali od pelotona. Potem, ko ni nehalo se mi je posvetilo. To je tisti EPO o katerem vsi potiho govorijo… Takrat se mi je posvetilo, da ne pripadam več v najhitrejši peloton na svetu. Vendar jaz in še nekateri »mladi in brezbrižni« nismo hoteli sprejeti te igre. S takim pisanjem in govorenjem je spet  postal nepriljubljeni, tokrat bivši športnik, ki je prepameten ali preveč jezen. Vseeno so ga vabili povsod, kjer se je govorilo o kolesarstvu. Zadnja leta je bil pomočnik komentatorja najboljših dirk. Njegovi komentarji so bili prevečkrat »preodkriti«, prevečkrat je kritiziral kolesarje, še najbolj francoske, a mu ni nihče zameril, ker je vsako kritiko zelo jasno obrazložil. Nazadnje, na Touru je izjavil, da ne bodo nikogar ujeli na doping kontroli. In veste zakaj ne? Ker za tak tempo ne rabiš niti banan jest kaj šele dopinga…in potem se je zarežal s počenim glasom, čigar glasilke je že načel rak. Potem ga je komentator vprašal, če prepozna dopingiranega kolesarja pa je dejal, da vsak tisti, ki nosi sončna očala je dopingiran. Oni ne varujejo oči pred soncem, ampak pred doping kontrolo, pogled dopingiranega človeka je podoben pogledu Lancea Armstronga na klancu….in se je spet zarežal…

Nekateri so pravili, da bi ga sunili v rit, če bi ne bil bolan. Potem so se spomnili, da je take izjave stresal tudi, ko je bil zdrav.
-Bili smo mladi in brezbrižni. Ni nas brigalo kaj bo nami čez deset, dvajset let. Bili smo mladi in še bogati po vrhu. Za sabo je pustil dve ženi in dva otroka, sina Jeremya in hči Tiphaine, ter očeta. Tisti, ki so ga najbolje poznali pravijo, da je največji nesrečnež med srečneži. Njegova kolesarska kariera je bila bleščeča in ni ga madeža, ki bi njen sijaj potemnil.

-Če nam je kdo rekel, da obstaja možnost raka zaradi tekih in drugačnih pomagal, nam ni bilo mar, ker smo se počutili nesmrtne…mlade in nesmrtne. Kot kaže bom umrl tako kot sem nehal kolesariti…kar naenkrat, brez veze, ko sem ugotovil, da bo kolesarstvo obstajalo tudi brez mene..takrat sem si pravil, da me čaka drugačno življenje, ki se ga moram še naužiti. Nisem vedel, da bo tako kratko, jebemti! In se je zarežal prijatelju v telefon. Naslednji dan je umrl. V Parizu, bolnišnici Pitie-Salpetriere, 31. avgusta 2010 ob 12.30h…
-Bil sem jaz in nič drugega. Nikakršna fantazija, niti prenašalec nečesa drugega. Bil sem samo človek, ki je naredil, kar je lahko, da je premagal pot do dostojanstva…Naredil sem vse, kar je bilo v moji moči, da sem bil…človek. Je zapisal Laurent Fignon.

 

';