Zgodovina borilnih veščin
Borba, borilne veščine in pozneje borilni športi nas spremljajo že od začetka človeštva in tako tudi njihov izvor zaznamuje pojav človeka. Sama borba izvira iz časa pračloveka in njegovega boja za preživetje z naravnimi sovražniki. Prava borba se je pri pračloveku razvila v času, ko se je ta z vseh štirih postavil na noge in prvič uporabil palico za dosego hrane na drevesih ter ko je s to palico odgnal tiste, ki so mu pridobljeno hrano hoteli odvzeti. Tukaj se najverjetneje skriva pravi začetek borilnih veščin. Borba se je z razvojem stopnjevala, ko je človek izdelal prve pripomočke za lov, kot so palice, loki, sulice itd. Arheološki ostanki prvih ošpičenih palic, ki so se verjetno uporabljale za lov, segajo v obdobje kar 400.000 let pr. n. št. Prva ekspanzija v borbi se je zgodila okrog 70.000 let pr. n. št., ko je človeška populacija v skupnostih postala dovolj velika, da se je začela širiti, in tako so se začele prve borbe za ozemlje. Ekspanzija borbe se je nadaljevala v obdobju, mlajšem od 4000 let pr. n. št., ko so se začele pojavljati prve večje civilizacije. Natančnega izvora, kdaj so nastale in se razvile prve kombinacije gibov, ki bi jih lahko šteli za sredstvo za premagovanje nasprotnika, nam ne more povedati nihče. Nikakor ne v takšni obliki, kot jih poznamo danes, vendar v to zgodovinsko obdobje segajo začetni delci v velikem mozaiku borilnih veščin in njihovih raznovrstnih slogov.
Veliko starodavnih kultur je za sabo pustilo sledi v obliki slik, hieroglifov ali pergamentov s prizori bitk ali boja. Ene najstarejših »zapisanih« sledi segajo v obdobje 3400 let pr. n. št., to so slike iz piramid v Egiptu, ki kažejo neko obliko boja. Tudi na ozemlju nekdanje Mezopotamije segajo sledi boja v obdobje kar 3000 let pr. n. št. Tam so našli različne oblike zapisov, ki so bili vklesani ali naslikani na glinenih ploščah, med katerimi so bile tudi pesmi, ki opisujejo značilnosti borbe. Eno najstarejših pričevanj o borbi je znani ep o Gilgamešu. V Vietnamu so izkopali risbe in skice iz leta 2879 pr. n. št., ki prikazujejo določene načine bojevanja v kombinaciji uporabe meča, palice, loka in sulice. V Egiptu so v grobnici Beni Hasan, ki je po ocenah nastala okrog 2000 let pr. n. št., našli stenske poslikave, ki prikazujejo več kot 400 različnih rokoborskih prijemov in tehnik.
Vzporedno so se prav tako na Daljnem vzhodu, predvsem na območju Indije, Kitajske, Japonske in Koreje, razvijali različni borilni sistemi, ki so pozneje prerasli v različne borilne veščine. Nekateri imenujejo Daljni vzhod tudi zibelka borilnih veščin. Kitajski viri, ki segajo v čas 2600 let pr. n. št., govorijo o menihih, ki želijo z vadbo ohraniti nesmrtnost nekaterih metod telesne vadbe, ki zajemajo tudi različne elemente samoobrambe. Zgodovinski zapisi govorijo tudi o tem, da je okoli leta 2670 pr. n. št. tedanji cesar Ju-Huang-Shang-Ti izumil borilni sistem, imenovan czio-ti.
Ti starodavni borilni sistemi so bili predvsem osredotočeni na vojaški vidik. Želja takratnih vladarjev je bila, da imajo ustrezno usposobljeno vojsko, tako da so vse oblike boja predstavljale element vsega sistema usposabljanja. Veliko zgodovinarjev, ki proučujejo različne borilne sisteme Daljnega vzhoda, meni, da praforme borilnih sistemov izhajajo iz Indije. Stari indijski plesi vsebujejo elemente t. i. form (japonsko kata), ki so v svojem unikatnem borilnem sistemu učile tudi različne metode dihanja in mentalne koncentracije za dosego psihološkega ravnovesja, ki izhajajo iz joge. Obstajajo tudi zapisi, da so na ozemlju Indije razvili določene sisteme borbe predvsem za zaščito pred živalskimi plenilci, kot so tigri. Šele pozneje so te sisteme začeli uporabljati proti človeku.
NAPISAL PRED. JOŽEF ŠIMENKO, PROF. ŠP. VZG. KATEDRE ZA BORILNE ŠPORTE FAKULTETE ZA ŠPORT, UNIVERZE V LJUBLJANI
