Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Zgodba z nasmehom: Špela Grošelj

Že pri štirih sem hodila v teniško šolo. Kar petnajst let sem tudi trenirala ples in plešem še vedno zelo rada. A pri ljubezni do športa gredo največje zasluge predvsem mami, ki je bila športnica. Nekoč se je pošalila in mi rekla, veš, ko še nisem vedela, da bom dobila tebe, sem si želela sina Primoža, ki bi bil športnik. Dobila pa sem hčerko, ki je pevka, poleg tega pa še navdušena rekreativna šport­nica. Kaj lepšega.

Tek sem prav zares vzljubila šele pred dobrimi petimi, šestimi leti. Prej nisem marala teči. Takrat pa smo s prijatelji na Rodosu sklenili stavo, da bomo oktobra na Ljubljanskem maratonu pretekli desetko. Samo jaz sem držala besedo, začela sem se pripravljati in čisto padla v tekaški ritem. In ti občutki kar ne popustijo. Zdaj pač tečem. Mogoče moraš tudi za tek dozoreti. Ker se med tekom, sploh če si tak kot jaz in med tekom ne maraš klepetati, soočaš s samim seboj, s svojimi mislimi.

Zdi se mi pomembno, da se s špor­tom srečaš že v otroštvu. Da te star­ši navadijo na aktivno življenje. Če ne zaradi drugega, zaradi zdravja. Se­veda sem imela obdobja, ko se mi ni nič dalo, sem pa imela tudi obdobja, ko sem razvila pravo odvisnost. Niti toča me ni ustavila, da ne bi odtekla tistega svojega kroga.

V nekem obdobju sem imela kar nekaj kil preveč. Dobro sem se počutila v svojem telesu. Dokler … No, šla sem k svoji oblikovalki Nini Šušnjara po obleko za neki nastop. Potem sem ji začela dajati navodila, kaj vse naj popravi, kaj naj mi pokrije na telesu. In sem na koncu ugotovila, da sem se čisto zakrila. Šele to je v meni sprožilo alarm. Ti kilogrami so zahrbtne zveri, počasi te premagajo. Kila, dve, tri in kar na enkrat jih je 12 preveč. In takrat sem čez stari življenjski slog naredila križ.

Pri spremembi življenjskega sloga je pomembno, da je vanj vpleten tudi partner oziroma družina. Vsaj pri meni je bilo tako. Takrat­ni fant Bojan (še vedno sva dobra prijatelja) je svoje življenje podredil mojemu novemu ritmu. Z mano je jedel iste stvari, da me ne bi zvabil v skušnjavo. Najprej sem namreč začela s prehrano, malo pozneje sem dodala še športno aktivnost. In tako sem se v štirih mesecih znebila 16 ki­logramov, dobila pa novo odvis­nost. Od športa.

Zdaj brez športa ne morem več. Celo sestanke prilagajam svojemu treningu. Športu dajem prednost in zdaj se res dobro počutim. Lahko bi rekla, da je to celo vrhunec mojega dneva. No, nikar pa ne mislite, da mi kdaj pa kdaj ni težko. Da se mi ne da. So dnevi, ko mi je res težko. Prav zbrcati se moram, da se spravim v športna oblačila. A vem, da me na koncu vedno čaka nagrada. Ta neznansko dober občutek, ko premagaš samega sebe!

Na tekmovanja ne hodim zara­di rezultata, zaradi poka startne pištole, trase …, všeč so mi ozračje, ljudje, glasba … Prav napolnim se. Zato grem letos spet na Ljubljanski maraton. Na 21 kilometrov bom tekla. Že drugič. Prvič sem šla na to razdaljo pred tremi leti in pri 18. kilometru sem trčila ob zid. A potem sem v daljavi zaslišala glasbo s ciljnega prizorišča, po ozvočenju sem slišala svoje ime, in tisti zadnji kilometer me je kar poneslo proti cilju. Zato so mi všeč te prireditve!

Enkrat bom premagala tudi 42 ki­lometrov. A doslej še nisem zmogla do­volj discipline (vedno nekaj pride vmes), da bi se resno pripravila na to raz­daljo. Za maraton si je namreč treba vzeti čas.

Na Triglavu sem bila enkrat in ravno danes (na dan pogovora) sem načrtovala svoj drugi vzpon, a se mi je nekaj zalomilo. No, prvič sem šla gor celit ranjeno srce (smeh). Ravno sem se razšla s fantom, in ko me je poklical kolega in predlagal, da greva gor, sem samo še poklicala mamo, si sposodila opremo in šla. Nisem imela pohodniške kondicije in nisem za hece v gorah, a takrat me je nosila neka druga energija. Letos je dru­gače, dobro sem pripravljena in v pri­hodnjih dneh se ne bom več upirala klicu.

Gore so dobre za mojo dušo. A ljubezen do gora se ni rodila z mano, na plan sem jo zbezala šele pozneje. Kot deklica sem sicer hodila z mamo, a sem se ji precej upirala. Vedno me je morala podkupovati, da sem šla z njo. Potem pa kar na enkrat .... Začela sem s Šmarno goro, pa sem shodila še Grmado, sledili so Slavnik, Sedmera in še cela vrsta vzpetin, hribov in gorskih vrhov, ker sem nenadoma ugotovila, da mi je v gorah prijetno. Da uživam v miru, naravi, svojih mislih. Gore so dobre za mojo dušo.

Na prostem rada hodim ali tečem sa­ma, v tišini. Pri vadbi z utežmi, v dvorani ali na prostem pa potrebujem vodenje. Zdaj je moj trener Gregor Poljanec. Bivši vojak je in tak je tudi njegov pristop. Super se ujameva. Treningi so naporni, a samo tako lahko pridem do rezultata. Moja pot preoblikovanja telesa namreč še ni končana, res sem se znebila kilogramov, a želim bolj športno postavo.

Na treningih se tudi zjokam. Včasih je pač tako težko, da moram. A ko trening končam, je občutek božanski. Sledim namreč načelu trudi se za najboljše, ne sprejmi manj.

Telo je eno samo, imamo ga na uporabo, a če ne bomo zanj dobro poskrbeli, se ne bomo v njem dobro počutili. In vedeti je treba, da bomo čez deset let ali več pobirali sadove tega, kar bomo v telo vložili zdaj. Se pač brcneš v rit in greš. Dva tedna je težko, potem pa padeš not. Kaj sta dva tedna v primerjavi z vsem življenjem?

';