Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Zgodba z nasmehom: Roman Dobnikar

Zelo športen človek sem, odkar pomnim. Že kot otrok, dijak, pozneje pa tudi kot študent sem se ukvarjal s športom. Največ sem smučal in tekel. Hvaležen sem, da sem živel v zdravem okolju. Izhajam iz podeželske šole iz Komende, ki je bila zelo inovativna v športu.

Imel sem srečo, da sem doma pod Krvavcem. In po šoli sem si nataknil pancerje, kapo, takrat čelad še ni bilo, in sem šel sam z avtobusom na trening. Treniral in prišel domov. Vsa organizacija je bila na meni. Danes si tega ne moremo predstavljati.

Na fakulteti sem se odločil, da me bo šport vedno spremljal. A kot rekreativca. Profesionalno sem se posvetil poslu, vodenju. Postal sem športnik v poslu in to vrhunski. A že takrat sem se tudi odločil, da se bom k športu tudi vračal. Skozi vrednote, skozi delo. Skozi vrhunskost.

Znašel sem se v korporativnem upravljanju in ugotovil, da je temu svetu treba vrniti nekaj vrednosti, odličnosti. Vrhunski menedžerji smo tudi vrhunski športniki. Spoznal sem, da je to eno in isto. V predanosti, vztrajnosti, v visokih ciljih. Večinoma moramo tako vrhunski menedžerji kot športniki trdo delati za končni cilj, vanj verjeti. Samo zmagovalci so cenjeni in zaželeni. Vemo sicer, da se vedno ne zmaguje, a kljub temu je treba vztrajati.

Ko ti gre, bi rad še več in takrat se moraš ustaviti. To velja za rekreacijo. Pri vrhunskem športu je drugače. Drugi je v vrhunskem športu prvi poraženec.

Rekreacija mi zelo veliko pomeni. Zato smo si tako organizirali tudi družinsko življenje. Z ženo in dvema sinovoma poskušamo živeti zdravo in temeljito in veliko prostega časa posvečamo športu. Nihče od nas ni profesionalni športnik. Izbrali pa smo športe, ki jih lahko počnemo skupaj. Tečemo, kolesarimo, plavamo skoraj vsak konec tedna.

Tek na smučeh me je prevzel. Navdušen sem, da sta moja sinova, stara sta 15 in 9 let, v tem športu, ki je zelo težek, našla smisel. Med tekom na smučeh ne dosegaš velikih hitrosti, med tekom si sam s sabo. In ko smo se nekoč vrnili s teka, sta navdušena pripovedovala, kako lepa je narava ob progi. Presrečen sem bil, da nama je z ženo uspelo vzgojiti tako čudoviti osebi.

Sem bolj individualist. Sicer imam rad tudi timske športe, ker imam rad družbo. A ko res uživam v športu, sem rad sam. Tudi če se rekreiram z družino, ko tečem na smučeh, sem pač sam. In med tem se mi odvrti ves film, rešujem probleme, marsikaj mi postane jasno. Nov pogled na svet dobim. Začnem poslušati telo.

Lani sem doživel prve težave s hrbtom. Ne zanemarljive, hernia ni šala. A sem jo uspešno rešil sam. Zdravniki so mi svetovali različne metode, a nisem se odločil za klasično operacijo. Težavo sem rešil drugače, tudi s športom. A ker sem človek, ki gre vedno do vrha, vedno do konca, sem se tudi naučil, da moraš včasih tudi odnehati in biti zmeren. Šport zajame vse mišice, vključno z možgani.

Pilates oziroma jogo sem začel spoznavati. To je bil del, ki je bil v moji glavi rezerviran za ženo. A ko sem šel nekajkrat z njo na vadbo, sem ugotovil, da je to odlična dopolnitev za moje športe. Navdušil sem se, a tudi zato, ker sem se spet nekaj novega naučil. Znanje je tudi v športu ključno.

Po tej izkušnji si želim priti nazaj v svoj ustaljeni ritem. Zgodnje vstajanje, okrog štirih, tek in potem služba. Sem namreč zelo jutranji človek. In upam, da bom v tem ritmu nekoč uresničil tudi svojo veliko željo. Preteči maraton.

Rekreacije brez vrhunskega športa ni. Ker vem, kaj je v vrhunskem športu treba narediti za uspeh, sem se odločil, da bom pomagal. Športu je treba dati ustrezno okolje. Kot potrebujemo v gospodarstvu poslovno okolje, moramo za šport ustvariti športno okolje. Zdrave temelje, normalne razmere … in tu ne mislim na rekreacijo, za vrhunski šport gre. Sem spada recimo tudi gradnja atletskega centra v Šiški v Ljubljani.

Gospodarsko gledano ali z vidika makroučinkov ali pa multiplikativni učinkov, ki jih lahko ima Slovenija skozi šport, so možnosti neizmerne. Zdi se mi, da je to polje, ki omogoča neslutene učinke. Mi bi lahko imeli v športu pravo Silicijevo dolino.

Slovenska atletika. Rad bi, da bi prenehali govoriti o Atletski zvezi Slovenije in začeli uporabljati termin slovenska atletika. Da bi vsi vedeli, da je to tista športna panoga, ki je osnova za vse športe. Pri kateri se naučijo otroci teči, metati in skakati, pravilnih gibalnih vzorcev in vztrajnosti. Pozneje naj se pa le odločijo po svoje, in tudi če ne bodo postali poklicni športniki, naj bo to osnova za aktivno življenje od prvega koraka do starosti.

';