Zgodba z nasmehom: Luka Ravnič
Bil sem miren in tih otrok, čisto nasprotje živahnosti. Posvečal sem se šoli, prosti čas pa preživljal na igrišču. Tam je bilo vedno veliko otrok, z njimi smo se lovili, skrivali, se igrali kavbojce in indijance ter se vozili s kolesom. To so lepi spomini, prišel si ven in si bil del kolektiva. Ko smo rasli, smo se začeli razhajati, vsak je sledil svojim interesom.
S športom sem srečal zelo pozno. V šestem razredu sem začel trenirati judo. Imel sem preveč energije, ki se je vsa ta leta kopičila. Sosed je bil trener juda in sem ga vprašal, ali se lahko pridružim. Bili so dober kolektiv in navdušil sem se. V judu sem vztrajal do svojega 32. leta.
Judo me je zasvojil. Po treh, štirih mesecih sem začel obiskovati tekme, tudi v tujini. Kot mladinec sem bil res dober, leta 1996 sem kot državni reprezentant nastopil na svetovnem mladinskem prvenstvu. Eno leto sem bil v Sloveniji neporažen. Nastopal sem tudi v svetovnem pokalu in tam sem imel najboljši izid deveto mesto. Za tiste čase je bil to dober dosežek, saj judo pri nas še ni bil na tako visoki ravni, kolajne na tekmah za svetovni pokal so bile redkost.
Že kot judoist sem dobil službo v policiji. Zaposlil sem se v specialni enoti. Odlična fizična pripravljenost je bila kot smetana na torti. V tej službi sem užival in že takrat razmišljal, kako bi ta občutek prenesel na ljudi, ki so z navdušenjem rekli »jaz bi tudi to enkrat poskusil«. Vedeli smo, kaj nam je najbolj všeč, ko smo sami trenirali: predvsem to, da smo sami izbirali intenzivnost.
Trikrat sem nastopil na olimpijskih igrah za specialne enote, ki potekajo vsaka štiri leta in na katere moraš biti povabljen. Prvič smo nastopili leta 2007 in med 60 ekipami z vsega sveta osvojili šesto mesto, leta 2011 smo bili drugi in leta 2015 tretji. Dobil sem ogromno izkušenj in znanja.
Služba je zahtevala čedalje več, prišla so tudi leta, tako da sem pustil judo. Ponovila se je zgodba iz otroštva: ostajala mi je energija in nekaj je bilo treba narediti. Slovenci smo zelo športni, pa vendarle je nekaj manjkalo za aktivne ljudi, ki ne želijo tekmovati. Hkrati pa sem želel v šport privabiti tudi nešportne ljudi. Takrat se je razvil oviratlon.
Bistvo oviratlona je izzvati samega sebe, spoznati, kaj zmoreš. Sam si določiš intenzivnost izvajanja, nihče te ne priganja. Hkrati pa stopiš iz cone udobja. Postaviti si moraš realne cilje, na primer da greš čez vse ovire. Marsikatera te preseneti, ne pričakuješ takšne težavnosti, celo podvomiš o sebi. Ampak te »team spirit« prepriča. Tako na eni oviri nekdo pomaga tebi, na drugi pa ti nekomu.
Od začetka sodelujemo z Univerzitetnim rehabilitacijskim centrom Soča. Darujemo en evro od startnine vsakega tekmovalca, hkrati vsako leto pripravimo Minioviratlon, s katerim v rehabilitacijski center povabimo znane Slovence. Tako razveselimo otroke; za mnoge je to najlepši dan v letu. In otroci se, čeprav so na zdravljenju, odlično znajdejo med ovirami. In če oni lahko?!
Šport ima v življenju pomembno vlogo – uči te reda, discipline, nauči te samostojnosti, izoblikuje človeka, sploh v času pubertete. Tudi če kdo ni svetovni prvak, se lahko najde skozi šport in se oblikuje kot oseba. Šport te nauči preživeti poraze in tega, kako se po vsakem pobrati.
Še vedno sem aktiven. Sem predsednik Športnega društva Oviratlon in uživam v rekreaciji: predvsem veslanje na mirnih vodah in crossfitu. Ta dva športa me sprostita, uživam drugače, za dušo.
Sem na novi poslovni poti in tako pred novim izzivom. Odprl sem trgovino s športno prehrano Proteini.si SHOP v Kamniku.
Ponosen sem, da sem dosegel cilje, ki sem si jih zadal. Vse, kar sem si zamislil, sem izpeljal. Če se za idejo, ki jo imaš, potrudiš, jo lahko uresničiš.
Zelo malo je potrebno, da iz sebe nekaj naredimo. Morda je najteže vstati in nekaj narediti, ampak to je treba. Želim si, da bi ljudje živeli čim bolj aktivno. Ker je življenje tako lepše, najbolje se upiramo stresu. Ne glede na leta smo s športom lahko vsak dan boljši.
