Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Zgodba z nasmehom: Jadran Lenarčič

V otroških letih sem pri igri in na šolskih na tekmovanjih opazil, da zlahka zmagujem v teku. Pri skrivalnicah sem kar počakal, da so me našli, ker sem računal, da bom tako ali tako prvi pritekel do zapika. No, kasneje, so me v šoli vabili, da bi treniral razne športe, ostal sem pa pri atletiki. V tistem času smo v Kopru ustvarili izvrstno mladinsko atletsko ekipo.

Šport je vsekakor oblikoval moje življenje, čeprav se mu nisem nikoli povsem posvetil, tudi v srednješolskih letih ne, ko sem se s športom ukvarjal tekmovalno. Potreba po športu, gibanju in dobrem fizičnem počutju mi je bila vedno pomembna, vendar nikoli nisem imel potrebe po dokazovanju, premagovanju drugih. Rad imam občutek, da sem fizično pri sebi, to mi zadostuje.

Znanost, umetnost in šport se pri meni ne izključujejo. Je pa vendarle tako, da so pomembne prioritete – ko sem se posvetil znanosti, sem moral druga dva potisniti v drugi plan. S športom je tako, da ga moraš izvajati redno. Tako je recimo tudi z mojim kolesarjenjem. Ko grem redno kolesarit, to je dvakrat na teden, me vleče spet na kolo kot divjega konja. Če grem le enkrat na teden, se že moram malo silit. Če pa zaradi drugih obvez kolesarjenje začasno opustim, je travmatično že navleči dres.

Vendar je vredno, da se kdaj dobesedno prisiliš. Ko se vrneš domov, si si hvaležen. Dejansko ti pomaga tudi pri intelektualnem delu. Po športu sem recimo vedno zaspan in ko oddremam 10 minut, se zbudim kot prerojen in pripravljen za intelektualno delo.

Tekmovalno atletiko sem zapustil po srednji šoli, vendar sem se rekreativno še naprej ukvarjal z raznimi drugimi športi. Nekega dne sem si pri igranju košarke potrgal kolenske vezi, tudi prednjo križno vez. To je bil preobrat v mojem življenju. Vajen sem bil živeti športno aktivno, potem pa čez noč tega nisem več mogel. Kaj pa zdaj, je bilo vprašanje? Star sem bil šele nekaj čez trideset. In takrat sem odkril kolo.

Na kolo odhajam sam in če tekmujem, potem to počnem s samim seboj. Predvsem pa se mi zdi, da na kolesu meditiram. Ne maram skupinskih voženj. Moje ture so glede na moj karakter kratke, ne mnogo daljše od ene ure. 30 do 50 kilometrov odpeljem. Ko sem bil mlajši, sem si rad meril čas in vlekel na vso moč. Užival sem v hitrosti in kdaj naredil tudi kakšno neprevidnost, česar pa na kolesu nikoli ne počni. Nikoli.

Dva dogodka sta mi dala misliti. Neko popoldne sredi poletja po službi sem šel krog čez Barje. Kakšnih 40 stopinj je bilo, na cesti pa še več. Ni mi bilo mar za visoko temperaturo, potem pa sem začutil, kot da mi stiska prsni koš. Kot da bi bila pljuča večja od mene. Prvič v življenju sem pomislil na vročinsko kap. Spil sem vso vodo, ki sem jo imel s seboj in sedel za pol ure v senco, da je kar teklo iz mene. Nato sem se počasi odpeljal domov. Druga taka izkušnja pa je povezana s prijateljem, ki je ob pretiravanju na kolesu umrl. Po tistem sem tekmovanje s seboj zelo omejil. Zdaj grem s kolesom bolj na izlet, kar se končno tudi ujema z mojimi leti. Včasih sem tekel na Golovec, zdaj raje hodim. Ob vsakem malo globljem dihanju začnem poslušati telo. Tega prej nisem počel. Šport je zdrav, če ga izvajaš s pravo mero, ko si mlad tega ne vidiš tako jasno. Sicer je lahko tudi zelo nevaren.

Šport je oblikoval tako mene, kot mojo družino. Prepleta se z mojim znanstvenim in umetniškim delom. Tudi oba moja otroka sta odlična športnika. A to se je pri nas zgodilo čisto naravno, nihče ju ni silil v šport. Žena je bila odlična športnica, mladinska rekorderka v več atletskih disciplinah v tedanji državi. In tudi zdaj, ko se srečamo, polovico pogovorov posvetimo športu. Kako je igral Messi, kaj se dogaja z odbojko ... uživajo v ukvarjanju pa tudi spremljanju športa.

Z rečmi se ukvarjam tako, kot mi muza ukaže. Meni je muza osnovno vodilo. To velja za pospravljanje vrta ali pa za šport, za znanost ali za umetnost. In verjamem, da lahko v življenju uspeš le na ta način. Vse pri meni temelji na notranjem klicu, navdihu.

Največji športni uspeh ... ne spomnim se jih, ker nanje nisem nikoli mislil. Najbolj se spomnim vendarle, ko me že vprašate, tistega prav prvega – drugega mesta na 60 m v tedanji skupni državi. Takrat sem formalno prepoznal, da lahko hitro tečem, če se malo pošalim.

V šolskih letih nisem nikoli maral, da so nas učitelji imeli za otroke, mi smo ljudje s svojimi izkušnjami in svojimi stališči in opazovanji. Tako sem si kdaj najbolj zoprne učitelje predstavljal, kako tekmujejo na 60 metrov. Še dandanes menim, da bi bilo koristno za odnos med učenci in učitelji, če bi enkrat na leto vsi učitelji morali tekmovati na 60 metrov. Da bi jih otroci gledali in se smejali. Potem bi ustvarili normalen odnos med enakovrednimi ljudmi.

';