Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Zgodba o Pinarellu in črni majici

Sedel sem s Faustom, Nanijevim sinom, ki je očetu že pri sedemnajstih začel pomagati v družinskem poslu. Delala sva pogovor za Polet. Naši bralci si zaslužijo vedeti kaj več o najznamenitejši kolesarski blagovni znamki na svetu, smo si takrat rekli. Dolgoletni uvoznik Pinarellov za Slovenijo in bivši profesionalni kolesar Primož Čerin je ob odprtju svoje nove prodajalne v BTC Cityju omogočil pogovor z njim, kar si štejem v veliko čast, če pomislim, da je to uspelo le redkim novinarjem.

Fausto nerad daje intervjuje, raje v svet pošilja najboljše specialke. Seveda, če se pogovarjaš s sinom, moraš vprašati tudi o očetu, še posebno če je ta oče ustanovitelj Pinarella. Za lažjo predstavo bi lahko blagovno znamko Pinarello primerjal z Mercedesom med kolesi, če ste morda večji poznavalci avtomobilizma kakor kolesarstva. Pinarella lahko primerjamo tudi s Coca Colo ali McDonaldsom, ker na svetu ni kolesarja specialkarja, ki ne bi poznal in si ne bi želel vsaj enkrat voziti ali imeti katerega koli pinarella. Danes kolesa, še posebno specialke, ločijo zgodbe. Zgodbe, zgodovinske ali vsakdanje, tradicionalne in legendarne, so tiste, ki kolesarja kot potencialnega kupca privabijo k nakupu. Pinarello zna delati in zna tudi pripovedovati zgodbe. Pravzaprav človek, ki se eno uro pogovarja s Faustom Pinarellom, dobi občutek, da je en teden v toplicah. Vendar ura pogovora z njim se vedno potegne v večurno postavko ... »Oče je v redu, špancira po Trevisu, kot da bi ga osvobodil, kljub letom, ki jim ima na grbi, nas še vedno nadere, če ga kaj polomimo. Nadere nas tudi, če je v prodajalni nered. Še danes mu damo vedeti, da brez njega ne bi bili to, kar smo, oziroma da je on tisti, ki je najzaslužnejši, da ves kolesarski svet ve, kdo in kaj je Pinarello.«

Z Nanijem sem se kot kolesar po naključju srečal ob koncu osemdesetih let v Pulju. V cilju dirke sem se s svojim pinarellom treviso usedel na pločnik. Trevisa sem dobil od starejšega kolega iz kluba, ker je bil počen, na novo zvarjen in nesrečno pobarvan tik nad zadnjim menjalnikom. Kolo je bilo rdeče, var pa je bil pobarvan z belo barvo, da se je z letala lahko videlo, da je ranjeno.

»Dober kolesar si, sem te gledal na dirki, zaslužiš si novega pinarella, pridi k meni v Italijo, ti bom dal takega, ki ni popravljen …«

Debelo sem gledal strička v letih, no, pozneje mi je trener dejal, da mi je kolo obljubil sam Giovanni Pinarello. Obljubljenega kolesa nisem dobil samo zato, ker nihče ni imel časa iti ponj oziroma smo v klubu dobili novega sponzorja, ki nam je dal druga kolesa. Ko sem to omenil njegovem sinu Faustu, je dejal, da sem zamudil krasno priložnost in da je bil Nani poznan po tem, da je podarjal kolesa izbranim mladim kolesarjem. Še po tolikih letih me je grelo pri srcu …

 

Osmi sin od dvanajstih

Giovanni Pinarelo se je rodil 10. julija leta 1922 v Cateni di Vilorbi blizu Trevisa kot osmi sin od dvanajstih. Domači so ga že od rojstva klicali Nani. Kolesar je postal v zgodnji mladosti, zmagoval je serijsko in kmalu postal lokalni športni zvezdnik. Preden je postal profesionalni kolesar, je v amaterski konkurenci zmagal na šestdesetih dirkah. Vendar je Nani vedno slutil, da se bo njegovo ime v kolesarstvu omenjalo po nečem drugem in ne po njegovih kolesarskih podvigih. Leta 1951 je nastopil na 34. Giru de Italia, na katerem je na koncu zmagal Fiorenco Magni, zadnje mesto pa je pripadlo nikomur drugemu kot Naniju.

»Nisem bil zadnji, ker sem bil najslabši,« je nekoč dejal Nani. »Ampak ko mi je bilo jasno, da nisem konkurenčen najboljšim, sem se začel bojevati za črno majico.«

To takrat ni bila sramota. Sramota ni niti danes, vendar na sodobnem Giru zadnjeuvrščeni kolesar ne nosi črne majice, kot je to bilo v tistih časih. Lastnik črne majice je na koncu tritedenske dirke skupaj z roza majico zmagovalca paradiral pred občinstvom in zato je za vse svoje življenje Nani med sokrajani ostal znan kot Črna majica, v svetu pa je zaslovel pozneje, takrat ko so kolesa z njegovim priimkom začeli voziti kolesarji, ki so zmagovali na največjih in najpomembnejših svetovnih dirkah. Danes je »črna majica« prisotna zgolj še na Touru in ji pravijo lanterne rouge, po svetilki na zadnjem vagonu vlakovne kompozicije.

Leto dni po osvojitvi črne majice je bil Giovani Pinarello spet pred startom slovitega Gira, vendar startne črte ni prevozil. Lastnik moštva Bottechia, katerega član je bil Nani, je imel dobro in slabo novico. Slaba je bila, da ne more startati na Giru, dobra pa, da bo zato, ker ne bo vozil dirke po Italiji, prejel 100.000 lir. Konkurenčna, do takrat najuspešnejša italijanska kolesarska ekipa Bianchi, za katero je med drugim vozil največji med največjimi italijanskimi kolesarskimi zvezdniki, Fausto Coppi, je razpadla in mladi, obetavni in eden najbolj nadarjenih kolesarjev Pasqualino Fornara je skoraj ostal brez Gira. Nani se je strinjal, Fornara je bil boljši kolesar, strinjal pa se je tudi, ker je v sto tisoč lirah videl svoje življenje, videl svojo prihodnost, videl uresničitev svojih sanj. Sto tisoč lir je zdajšnjih petdeset evrov in takratnih šest povprečnih italijanskih plač. Za ta denar je v Trevisu odkupil staro kolesarsko trgovino, jo preuredil in začel na novo. V profesionalnem kolesarstvu je dosegel devet odmevnih zmag, med drugim zmago na legendarni dirki Milano–Torino, toda kolesarski svet si ga je zapomnil kot Črno majico. Napočil je čas, da začne novo življenje brez številke na hrbtu ... Vse dokler njegova kolesa niso začela postajati »mokre sanje« vseh kolesarjev, je delal noč in dan, da bi preživel, da bi bil drugačen od drugih ponudnikov koles in kolesarske opreme. Giovanni Pinarello je bil dirkač in ne »telalista«, in po končani karieri ni postal umetnik ali obrtnik, ki bi sam znal narediti kolo oziroma okvir kolesa. Znal pa je zelo dobro poiskati ljudi, ki so to vrhunsko obvladali. V iskanju je bil zares pikolovski. Znal je poiskati človeka ali prepoznati potencial v človeku, spretnem z varilnim aparatom, ter mu pokazati njegovo poslanstvo izdelovalca jeklenih kolesarskih okvirjih. Že po prvem letu so zanj delali izbrani pogodbeni izdelovalci okvirjev. Najprej je imel enega in potem več, odvisno od zahtev kupcev oziroma trga. Vedno pa je hotel le eno: najboljše izdelovalce okvirjev, kar jih svet premore. Sreča je bila toliko večja, ker so bili ti odličnjaki skoraj njegovi sosedi, saj je Italija slovela po najboljših izdelovalcih dirkalnih koles. Giovanni je bil umetnik v organizaciji. Odlično je znal povezati proizvodnjo in marketing. To pa je bila kombinacija, ki je do tedaj v kolesarskem svetu še niso poznali. Vedno je bil zelo prepričan, da se kolo dobro trži zgolj, če ga vozijo najboljši kolesarji. Da pa najboljši kolesarji hočejo voziti tvoje kolo, pa mora biti najboljše. Preprosto se sliši, vendar je to veliko teže narediti.

Pinarellovo kolo so najprej začeli voziti lokalni kolesarji, potem nekateri izvrstni italijanski kolesarji. Leta 1961, samo osem let po tem, ko se je začel ukvarjati z vrhunskimi kolesi, je Pinarello dočakal svojo prvo mednarodno zmago. Guido De Rosso je leta 1961 na sloviti etapni dirki Tour d'Avenir, ki je veljala za amaterski Tour de France, zmagal na dveh etapah in na koncu kar na vsej dirki.

Sreča ali usoda?

Giovanni se je temu vprašanju vselej nasmehnil. Večkrat je pravil, da se je usoda poigrala z njim, ker kdo ve, kaj bi bilo, če ga šefi ne bi kupili, da ni nastopil na tistem Giru. Bil je v življenjski formi in bil je odločen, da ne bo več Črna majica. Leta 1975 je Fausto Bertoglio s Pinarellom zmagal na Giru. To je bila odskočna deska v svet najboljših kolesarskih ekip. Vedeti moramo, da je bilo v preteklosti kolesarjevo ime ravno toliko pomembno, kot je bilo pomembno ime kolesa, ki ga je vozil. Nekako tako kot danes še vedno poznamo v svetu formule ena ali v konjeništvu. Naslednji veliki uspeh je Pinarello doživel čez pet let, ko je Giovanni Battaglin spet zmagal na Giru z Nanijevim kolesom. Leta 1980 je Alexi Grewal v Los Angelesu postal olimpijski prvak v cestni preizkušnji in še štiri leta pozneje je Španec Pedro Delgado zmagal na slovitem Touru s kolesom, ki so ga vse pomembne kolesarske revije razglasile za najboljše kolo vseh časov. Za to, da je zmagal Delgado in z njim ekipa Reynolds, je imel največ zaslug prav Fausto, za katerega je oče Nani vedno trdil, da ima boljši nos za podjetništvo kakor on. Vse do danes se je izkazalo, da je to čisto res.

Po Delgadovem uspehu Pinarella ni mogel nihče več ustaviti. Miguel Indurain je s Pinarellom dobil vseh pet Tourov. Pinarello je takoj postalo najbolj zaželeno kolo v Španiji. Z njim je Danec Bjarne Riis prevzel Špančevo prevlado leta 1996 in pinarella so vzljubili po vsej »hladni« Evropi. Naslednje leto je Nemec Jan Ullrich prevzel Dančevo rumeno majico prav tako s pinarellom in kolo se je razširilo še na nemški trg, ki je bil po združitvi obeh Nemčij podhranjen z najboljšimi specialkami … Španija je pinarella za svojega vzela še leta 2006, ko je Oskar Pereiro dobil Tour, ker so zmago zaradi dopinga odvzeli Floydu Landisu. Danes jih vozijo Britanci in zmagovalca Toura iz leta 2012 in 2013... in zadnja tri leta.  ZDA je država, v kateri Pinarello proda največ koles, na drugem mestu je Velika Britanija in na tretjem Španija, ki jo že dohiteva Japonska. Na svetu ni kolesarske brez Pinarellovih koles v najboljših prodajalnah.


Nani

In kot danes pravi Fausto, kolesa, tista vrhunska, najboljša, se od drugih najboljših ločijo le po tradiciji, zgodovini in legendah. Na trgu je ogromno dobrih in vrhunskih znamk, vendar je malo takih, ki imajo tako bogato zgodovino, kot jo ima Pinarello in peščica njemu podobnih. Danes je laže imeti odlično kolo za ugodno ceno, malce teže pa je imeti zraven še zgodovino, izkušnje in odlične dosežke.

Pokojni Gino Bartalli, tisti, ki je za mnoge še danes boljši kolesar od samega Coppija in je bil vsa leta Nanijev odlični prijatelj, je vstopil v Pinarellovo trgovino. Ogledoval si je na steni razstavljeno črno majico svojega prijatelja. Dejal je: »Nani je črna majica v kolesarstvu ... in roza majica v življenju. Zato vemo, po kom je Fausto tako prijeten sogovornik ...«
 

';