Ženske na Franji? Začelo se je leta 1898
Pred 117 leti, pisal se je 6. avgust 1898, so se že pripravljali - na maraton Franja! Pravzaprav se je takrat začel ženski kolesarski pohod, ki se danes kaže v stotinjah nežnih duš, ki se veselijo pedaliranja v treh svetih dneh slovenskega kolesarstva, na Franji.
Vendar pa takrat ni bilo povsem lahko, saj je onega dne spreten zapisovalec v Slovenskemu narodu v članku 'Ali naj dame kolesarijo?' obelodanil, da so ženske na kolesu bolj kreature kot pa ne in da ta šport sploh ni za ženske. Da je za moške, saj ženskam pripadajo druge dolžnosti.
Takole je argumentiral svoje mišljenje, ko je pisal prav točno določeni ženski, ki je priletela mimo njega po Dunajski cesti na svojem kolesu znamke 'meteor', s polno paro, a ne tako hitro, da bi mu ne namenila pomilovalnega pogleda, v katerem je pisalo, da je starokopitnež, ki še vedno peš hodi: "Pritrdili mi boste, da je priroda sama tako hotela, da je moški predstavitelj moči, telesne in duševne. Da me krivo ne razumete! Jaz ne trdim,da je ženska narava in ženski ideal baš slabost. O, tudi ženski treba, da je močna in je tudi močna - pa v svoji, ženski sferi. Njena moč se ne javlja toliko na zunaj, vsaj v obče ne. Ženska telesna moč je nekaj povsem druzega, nego moška. Od prirode ženska vendar - le ni ustvarjena za to, da bi s telesno močjo imponovala; žensko telo marveč reprezentuje v prvi vrsti gracijo, lepoto, milino in prelest. To je prava ženska moč!"
Ja, že takratni bilo lahko biti ženska na kolesu - nekaj podobnega se je dogajalo tudi pred leti, ko jem v Ljubljani nastajala prva ženska tekmovalna ekipa in je šlo to nekaterim moških hudo v nos. Iz deklet so brili norce, ni bilo prav veliko takih, ki bi Slovenke, ki so se odločile za tekmovalno kolesarstvo, javno in glasno podprli.
Ja, pred 117 leti pa je bilo drugače. Zapis, ki že ženske podil z bicikla, je 22. avgusta v Slovenskemu narodu dobil zelo odločno nadaljevanje.
Ženskam je v bran stopil nekdo, ki se je podpisal s Fran O-Č, svoj zapis pa je začel precej usodno, kar s "To be or not to be, this is the question." Hamlet.
Nato pa jo je gospodu, ki žensk na kolesu ni maral, s pisano besedo takole podkuril: "V 177. štev. 'Slovenskoga Naroda' z dne 6. t. m. je priobčil g. 'Antikolesarjevič' podlistek, v katerem je obrazložil svoje nazore glede biciklistinj. Iz vsebine celega podlistka je razvideti, da je g. 'Antikolesarjevič' sploh nasprot ik kolesarjenju, osobito pa strasten nasprotnik tega, da tudi dame kolesarijo. Kolikor morem posneti iz vsebine onega pod listka, mora biti dopisnik ali okornež, ki sploh na kolo ne more, ali zaljubljen črviček, ki si ne more omisliti kolesa in se mu zato sline cedijo, ko mora gledati, kako njegov 'zaklad' okolo frči in se z drugimi zabava, sam pa mora ostati doma ali k večjemu par kilometrov hoditi za njo. Zadnje sklepam iz njegovega pogovora z njo o literaturi pod košatim kostanjem v mraka. Dobro, da ni še vmešal lunice, zefirčkov in jednakih, le po zaljubIjeni možganih tavajočih izrazov!
Vsekakor pa je filister, velik konservativec in starokopitnež, kateremu dela napredek in svoboda sive lase ! Tudi jaz nisem goreč prijatelj vseh dam, ki kolesarijo, a ker se je pokazalo, da je kolesarjenje vsaj kolikor toliko zdravju koristno, kar je potrdilo več zdravnikov, se mora torej privoščiti tudi nežnemu spolu dobroto, katero uživa moški. To pa seveda do gotove meje. Damam, ki spe do 10. ure dopoludne, delajo do 12. ure toaleto, do 3. ure popoludne obedujejo, do 5. ure spet leže ali klepečejo in nenavzoče obirajo in ki se ob 6. uri vsedejo na kolo ter do pozne noči okolo frčijo, takim naj velja podlistek od 6. t. m. Isto tako onim, ki bi denar za potrebo drugače porabile nego za nakup kolesa. Baviti se hočem toraj le z biciklistinjami, katerim se ne more reči nič zla za hrbtom. Idealna kolesarica, kakoršno si predstavljam, bi bila ona, ki kolesari le v prostem času, torej potem, ko je vse svoje stvari opravila in ji to čas in sredstva dopuščajo. Pridnost bi pokazale in prikupljive bi bile one gospodične kolesarice, ki bi kolesarile takoj zjutraj od 6. do 7. ure, da napravijo kakih 20 kilometrov, ki bi potem črez dan opravljale hišna in ročna dela, zvečer pa spet sedle na kolo in se peljale, če je večja družba, v dalnje, če je manjša, pa v bližnje kraje, od koder naj bi se vrnile domov v primerni uri, nikakor pa ne pozno ponoči. S tem bi ne trpela gotovo nikaka 'morala', kakor g. 'Autikolesarjevič' trdi, marveč bi to le zdravju koristilo. Zdravi, krepki stariši - zdravi, krepki otroci!
Tudi s temi nazori se ne morem nikakor strinjati, da bi bila vsaka dama na kolesu >prava karikatura<. Gospodična, ki je lepo zrastena, ki ima nežen životek in je - recimo po domače - 'fletna' ter se dostojno vede, je gracijozna in [naj bi tudi na koprivah sedela. - Neokretna dama pa ali debela, majhna 'bunka' ali če je taka, da bi 'lahko zvezda klatila', je seveda tudi na kolesa smešna. Toda isto je tudi pri moških ! - G. 'Antikolesarjevič' meni, da bi kolo bolj pristojalo kmeticam in delavkam, ker jim je kolo zgolj praktičnega pomena. Mogoče, da je mislil tudi radi tega, ker imajo kmetice in delavke bolj utrjeno živce in so gibanja bolj vajene, kar je pri meščankah nasprotno."
Tako so torej branili dame v onih časih in tlakovali njihovo pot na Franjo. V svoji vnemi so seveda zagovorniki ženskega kolesarjenja na bicikle posadili zgolj lepotice, tiste, ki to po njihovem niso, pa ne - hvala bogu je danes drugače in slovenski moški vemo, da je na kolesu vsaka ženska lepa.
Največ lepim ženskam na kolesu lahko slave pojemo ta teden, na Franji, da jih vzpodbudimo in nagradimo za njihov napor, tudi če čez dan niso pravile vseh ročnih in hišnih opravil in tudi, če se včasih s kolesarjenja ne vrnejo takrat, ko si moški to želimo, ampak ko paše njim.
In prav je tako.
Žensko kolo iz leta 1898
