Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

"Za fotra": S kolesom okoli Slovenije, Cilj

Zajaham kolo in gasa naprej. Roka je povita, tako da lahko vsaj malo bolj držim krmilo; še vedno pa zelo težko prestavljam. Ne mislit na to, misli raje na kaj lepega, si pravim, ker se vse pač v življenju zgodi z razlogom. Po stranski cesti se odpeljem do Kobarida in ker je bila ura šele 14.30, sem se odpravil naprej. Vmes sem posnel veliko slik, saj tale dolina z reko Sočo nudi fantastične prizore. Spet na glavno cesto proti Bovcu, kjer turistov kar mrgoli. Že zjutraj sem si rekel, da bi rad spal v Logu pod Mangartom. Ko sem prišel v Log, sem se ustavil v gostilni ob cesti. Natakarica me je napotila v hostel, poklicala tja in naznanila moj prihod.  Hostel ima v lasti en Italijan, ki pa tudi malo govori slovensko. Sam govorim zelo malo italijansko, zato se pol v našem, pol v njihovem jeziku zmeniva za spanje. V sobi odvijem povoj in roka ne boli več tako. Dlan tudi ni več tako *zabuhla*, pod tušem pa sem naredil še malo terapij z ledeno in toplo vodo. Vse je super, iz najhujšega sem ven, kar pa sem vedel že zjutraj. En dan bo pač težji in nič hudega. Na večerjo pa sem se odpravil v gostilno, kjer mi je prej že natakarica povedala, da imajo samo lokalno hrano. Super, to iščem. Šef je mladenič Blaž, rojen v Cerkljah, ki je že od malega živel v tujini. Sedaj pa je ravno pred pol leta prevzel to gostilno z idejo o lokalni hrani. Njegov kuhar, po rodu Rus, pa mu jo pripravlja na sodoben način. Zares dobra ideja in tudi zelo okusna večerja. Svaka čast!

Po večerji sem šel kmalu v posteljo, ker sem bil v minusu s spancem še od prejšnjega večera.

Naslednji dan se zbudim ob 8-ih, sem spal kot ubit. Torej, z roko je vse v najlepšem redu. Oteklina je izginila. Se poslovim od lastnika, in se odpeljem naprej. Zajtrka v hostlu nimajo, gostilne so bile tudi še zaprte, trgovine ni. Zato je bil motiv poganjat na prelaz Predel zajtrk, v Ratečah. Čakal me je 7km klanec skozi Strmec na vrh prelaza. Sicer sem ta klanec tudi že dostikrat prevozil, ampak ne na tešče. Vse je enkrat prvič.

Ko sem se pripeljal na vrh, sem se samo za trenutek ustavil, kajti to je bil moj zadnji resni klanec na poti okoli Slovenije. Zavriskam od veselja, da kar odmeva od bližnjih vršacev z Mangartom in Jalovcem na čelu. Sledil je spust proti Trbižu in nato še malo vzpona po kolesarski poti Alpe-adria do Rateč. Skozi center Rateč, vse do trgovine sem se težko prebil, ker so ravno obnavljali cesto. Privoščil sem si obilen zajtrk. Tale zadnji pošten klanec je treba zaliti. Zato sem se ustavil še v Kranjski Gori. Dan je bil ravno pravšnji za skok v Pišnico. Mater je mrzla, ko sam hudič. Ampak pasalo pa je. En dan prej sem se spomnil, da v Mojstrani živi bivša sošolka iz gimnazije s svojo družino. Po nekaj sms-ih se dogovoriva, kdaj lahko pridem. Petra je bila zelo vesela, ko me je videla. Ni in ni mogla verjeti, kako lahko potujem s kolesom po Sloveniji in to, s tako malo prtljage. Tudi sam sem se jo zelo razveselil. Namreč, ona je preživela raka z operacijo vred, sedaj pa dela kot vzgojiteljica v bližnjem vrtcu. Iz nje prihaja toliko pozitivne energije, da človeka kar prevzame. Slabe  ozir. negativne misli pri njej ne najdejo prostora. Verjamem, da so je otroci vsak dan veseli v vrtcu. Ja, Petra, lahko si nam vsem za zgled. Za večerjo mi je pripravila testenine in veliko skledo solate, kar sva pa tudi dobro zalila. Večer se je ob obujanju spominov zares hitro prevesil v noč. Posteljo mi je uredila kar v dnevni sobi na kavču, kjer pa sem odlično spal. Hvala Petra, še enkrat za vse.

Ko sem se zjutraj zbudil, je padal dež. Celo pot okoli Slovenije me tudi enkrat ni dobil dež, kaj šele da bi padal kje v bližini. Napoved je bila, da se bo do desetih zjutraj zjasnilo. Med zajtrkom in najinim pogovorom se je nebo nad Mojstrano začelo odpirati in kaj kmalu so se pojavili prvi sončni žarki. No tudi zadnji dan mi bo uspelo ostati suh. Okoli 11-ih sem se usedel na kolo, nasmejan, pozitivno naravnan, vedoč da me čaka še majhen prolog do Kranja. Po kolesarski stezi se odpravim naprej do Jesenic. Tam pri SIJ-u me nekdo ogovori ven iz belega Cliota. *Dej, dej, dej, še malo pritisni pa boš v Kranju!* Bil je prijatelj Matjaž, ki se je ravno odpravil na malico. Videl me je na krožnem križišču in gas za mano. *Pejt greva na malico*, mi pravi. Ja, sej sem ravno po zajtrku, si mislim. *Seveda greva*, mu odgovorim. Zapeljeva se vsak s svojim prevoznim sredstvom do najbližje gostilne. Ob malici in mojem pivu se pošteno nasmejeva vsemu, kar se mi je zgodilo. Ena ura je minila prehitro. Matjaž je moral nazaj na delo, mene pa je čakalo še nekaj malega kilometrov. Se vidiva zvečer. Dva dni prej, sem najavil svoj prihod prijateljem, ki naj bi me pričakali blizu mojega doma na Kokrici pri Kranju- ob spomeniku na krožnem križišču, kjer sem začel svojo pot. Vedel sem, da so nekateri že na dopustih, ampak se bom vseeno pustil presenetiti. Ampak vseeno, hvala Matjaž,za malico in fino debato!Torej se odpravim naprej proti Begunjam. Vmes je zopet postalo zares vroče. Ni hudič, da ne bi zavil še na Bled in se šel malo osvežit v jezero, si rečem. Narejeno, storjeno. V Zaki sem lepo parkiral kolo, se osvežil v jezeru in se nastavljal sončnim žarkom. Ulegel sem se na travo, dal roke pod glavo. Velik nasmešek se mi je prikradel na usta, ker se mi je v glavi vrtel film zadnjih 10 dni. Toda ni še konec, sem si rekel. Sedaj pa je zares še malo do cilja. Ob 17-ih sem se odpravil s kolesom še zadnjim kilometrom na poti. Mimo Begunj sem se pod hribi zapeljal proti Tržiču. Tam vmes pod Dobrčo se odpre res lep pogled proti Kranju, Šmarjetni Gori, Joštu. Prihajam domov. Iz Tržiške Bistrice zavijem še proti Križam, kjer smo tudi lansko jesen žal pokopali očeta. Ustavim se na grobu, se za trenutek popolnoma umirim. V mislih poletim k očetu in mu z zadovoljstvom povem, da to dogodivščino posvečam njemu. Vidim, da se mu razleze nasmeh čez celoten obraz, katerega je gojil vse do svojih starih let. *Stari* še enkrat hvala za vse kar si mi nudil v življenju!

Z mešanimi občutki žalosti in hkrati sreče se težko odpravim naprej, pa čeprav je do Kranja cca. 12 km. Skozi Duplje, Naklo se okoli 19-ih pripeljem v Kranj. Pri spomeniku so me čakali: Sonja, Roman, Matjaž in Leon. Padem jim v objem in mi eden za drugim čestitajo za podvig. Drugi prijatelji, ki pa so bili že na dopustu, pa so mi prek sms-ov poslali čestitke. Hvala vsem! Odpremo šampanjec in smo bili ob glasnem nazdravljanju deležni marsikaterega čudnega pogleda. Najbrž ljudem pač ni bilo jasno, kaj se gremo. Poskrbeli so tudi za primerno ohlajeno pivo, tako da je bilo kar celo uro veselo. Sledilo je še obvezno skupinsko slikanje ob spomeniku. Vsi so me dvignili in vzeli v roke, tako da sem lebdel 1m nad tlemi, spredaj pa smo postavili moj bicikl. Potem smo se odpravili še v bližnje gostišče, kjer smo ob hrani še malo nazdravljali. Vmes se je prikazal še Miha  s svojim bratom. Na hitro sta me objela, čestitala , popila pivo in se odpravila naprej. Mi pa smo vztrajali vse do pozne ure.

Kaj naj rečem,sem ponosen nase in hkrati vesel, da mi je uspelo in se je na koncu vse dobro izteklo. Veliko sem med kolesarjenjem premišljeval, kako srečen in zadovoljen sem lahko, da počnem v življenju stvari, ki me veselijo. Zares tudi enkrat nisem čutil prave utrujenosti, res pa je, da sem bil letošnje leto na kolesu že od začetka marca. Poleg tega se ukvarjam še z mnogimi letnimi in zimskimi športi, kar mi je tudi v vsakdanjem življenju v pomoč. Že ko sem se v mislih pred začetkom peljal skozi traso, sem videl, kako se zadnji kilometer pripeljem do spomenika v Kranju, kjer sem začel. To sem imel vsak dan v glavi; seveda pa sem brzdal svoje misli s tem, da počasi se daleč pride, korak za korakom, meter za metrom. Skratka, videl sem cilj! Moram pa tukaj omeniti krog ljudi, s katerimi preživimo veliko časa skupaj in si skupaj bogatimo življenje.

To je zares lahko zelo lepo, če ga živiš…

Prevozil sem približno 1300km; nikoli ne uporabljam števca na kolesu, ker kolesarim in se ukvarjam z rekreativnim športom za dušo, veselje, nasmeh in pozitivno energijo. Pri tem sem naredil okoli 13.000 višinskih metrov. Na pot sem se odpravil s specialko in kolesarsko obleko. Na ramenih sem nosil manjši 10 litrski kolesarski nahrbtnik( hvala Andreju, ki mi ga je posodil in me je tudi vsak dan bodril s klici in sms-i), v katerem sem imel nekaj stvari: kratko majico, kratke hlače, natikače, kopalke, zobno ščetko in manjšo pasto za zobe,malo peno za britje in eno klinco za britje, Isostar tablete, rezervno zračnico, denarnico in telefon.

Čez dan sem popil tudi do 10 litrov tekočine in se seveda olajšal v marsikaterem grmu na poti. Mešal sem vodo in Isostar. Nisem si želel tega, da bi premalo pil in bi me posledično bolele glava, ali da bi prišlo še do česa hujšega. Temperature so se oba tedna gibale med 30 in 35 stopinj, tako da je sonce kar pošteno žgalo čez dan. Vsak dan, ki mine,se vedno bolj zavedam kaj mi je uspelo in sem zato zares neizmerno srečen. Vsem, ki bi si radi s kolesom ogledali biser v katerem živimo, to priporočam. Prepričan sem , da se lahko rodijo nove zgodbe, ki bodo krasile naše življenje.

Jaz sem opisal svojo zgodbo!

 

 

Prvi del

Drugi del

Tretji del

Četri del

Peti del

   

 

 

';