Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

"Za fotra": S kolesom okoli Slovenije 4.del

Zjutraj po zajtrku sem šel še malo plavat v Kolpo; se mi ni mudilo naprej, ker je bilo nebo oblačno. Za zajtrk mi je gospa naredila tri palačinke, ki so v hipu zmanjkale; ja gospa, te palačinke sem jest porabil že včeraj, si mislim. Se posloviva in se odpeljem naprej proti Fari. Cesta gre tik ob reki ali meji, kakor hočete. Tukaj je še vedno postavljena žica, ki so jo namestili pred dvema letoma zaradi beguncev. Zares lepi ostanki, ni kaj! Pripeljem do Fare, pa na glavno cesto do Kočevja. Čaka me cca. 6 km klanca, ki ni preveč strm. Na vrhu je še malo razgibanega terena, preden se cesta spusti v Kočevje. Tukaj me je izdala lakota, zato se ustavim na obilni malici. Malo še počijem- posledice petkovega večera ob Kolpi!!!, in se odpravim naprej. Cesta gre skozi Ribnico vse do Sodražice, potem pa gor proti Bloški polici. Ni prav hudo, ko pa prideš gor na Bloke je vse poplačano. Čudovit razgled, kaj šele narava. Hvala, Slovenija, da živimo v raju. Sledil je spust v Cerknico, kjer sem se že prejšnji dan najavil pri prijateljih. Ustavim se pri *casa de Bajček*; vsem dobro poznana hiša sredi Cerknice. Matjaža in Janeza sem zmotil sredi dela, ko sta polagala ploščice pred hišo. Sta zelo vesela , ko me vidita in tudi pavze za pivo. 100m stran živi Ana- sedaj že gospa, ki me je pričakala z mrzlo lubenico in pivom.

Debata na balkonu z pogledom na presušeno Cerkniško jezero. Kmalu zatem sta prišli še njena sestrična Maja in pa od prijatelja žena Sandra s hčerko, tako , da je bilo kmalu zelo veselo. Počakali smo še Harisa, Aninega moža in se usedli k  večerji. Ana je pripravila škampe na buzari, pečen krompir in solato, njena mati Damjana pa nam je poslala še nekaj juhe in mesa. Ja, Damjana ne bi bila Damjana, če ne bi tega storila. Ob okušanju vseh teh dobrot smo se pogovarjali pozno v noč. Obujali smo spomine na čase, ko smo še vsi skupaj sodelovali z Notranjskim društvom za cerebralno paralizo. Zraven smo pili še dobro vino iz Gor. Brd in potem si človek res ne more nič več želeti. No, z Harisom sva ugotovila, da imava skupnega prijatelja: Borisa Gorenca. Ta je sedaj košarkarski agent in je bil ravno v Las Vegasu. Poslali smo mu kratek filmček in ga pozdravili, kar je seveda takoj vrnil. Midva sva isti letnik in sva skupaj igrala eno sezono, ko smo igrali pokal Alpe- adria. Polovica nas je bilo iz kranjskega Triglava, polovica pa iz košarkarskega kluba Domžale. Sestavili smo ekipo, že takrat pa sem tresil mrežice kot za šalo. Postal sem tudi najboljši metalec trojk v tisti ligi, z Borisom pa sva se zelo dobro ujela na igrišču in tudi izven njega. To so bili *cajti*, ja. Ob polnoči smo zaključili, prespat sem šel v hišo Bajčkovih. Matjaž in Damjana sta šla na praznovanje neke 50- letnice, tako da sem bil sam čuvaj v hiši. V trenutku me je zmanjkalo in bi me lahko odnesli z bajto vred.

Naslednji dan je bila nedelja in se nisem odpravil s kolesom nikamor. Malo sem gledal Tour de France, popoldne pa smo imeli piknik pri prijatelju Mateju.

V ponedeljek zjutraj pa gas naprej v drugi teden. S težkim srcem sem se odpravil naprej, ker sem bil povsod zelo lepo sprejet. Res smo preživeli lep vikend,poleg tega pa smo se v nedeljo zvečer vsi videli. Anina sestra, Mia, je imela v soboto dekliščino, njen izbranec Tadej fantovščino, na kateri pa je bil tudi Matej. Je bil pol v nedeljo ves zmečkan-hahaha…; ampak se je vseeno zelo lepo potrudil okoli žara. Ko je prišel iz fantovščine pa so ga doma že čakali kovčki; a sedaj pa še na morje? Ampak je šla vsa družina v ponedeljek v hrvaško Istro! Tako, da ni bilo tako hudo, kot je izgledalo. Še enkrat hvala vsem za prečudovit vikend!

Se odpeljem skozi Rakek do Postojne in zavijem tik ob avtocesti proti obali. Pridem do Divače in sonce že pošteno žge. Oblečem dolgo belo *laicro*, ki sem jo močil pod vodo, da me je hladila čez dan. Vedno sem do 11 dopoldan vozil s kratko majico, potem pa sem oblekel dolgo, da me ne bi preveč ožgalo in bi poleg tega še preveč tekočine izhlapelo skozi kožo. Zelo dobra poteza in jo priporočam vsem nadobudnim kolesarjem poleti. Po Črnem kalu je letelo za šalo, saj skoraj ni več prometa tam. Pri tabli za Buzet sem zavil levo in gor do Kubeda. Od tu do Marezig je cca. 8km, ampak se prvi km postavi gor u p…. m……! Kakor zadnji km na Jošta pri Kranju. Tisti, ki ste že grizli v ta klanec, veste o čem govorim. Se  spoprijateljim s klancem in ga premagam, pa vse do Marezig. Tu sem se ustavil na špricerju, kjer sem užival v pogledu na koprski zaliv. Po pavzi se odpeljem naprej, skozi vasi po notranjosti slovenske Istre, proti Dragonji, kjer sem se vozil že velikokrat. Domač teren si rečem, in uživam ob pogledu na naše morje. Zavijem še proti Sečovljam in pri mejnem prehodu zavijem proti Seči. Pot pelje ob Solinah in tik ob obali pridem do Lucije. Juhuhu, hitro v kopalke in skok v morje. Na žalost pa je bila voda tako topla, da sem se komaj kaj ohladil. Pojedel sem še malico in se še malo peljal po Paranzani vse do Kopra. V hostlu je bilo vse zasedeno, zato sem se odpravil do bližnjega motela. Tik pred njim stoji visoka oljka in zakriva pogled na napis. Opazim tri fante , ki se hladijo v bližnjem lokalu in hočem vprašati za motel. Takrat pa se usujem na tla za šalo!; halooooo odpeti moraš pedala, ane, vosu! What a shame! No, se še hitreje dvignem in vidim, da je vse na svojem mestu. Trkam po glavi ozir. čeladi in se zapeljem 10m do motela. Sam sebi se smejim, dobim sobo z zajtrkom za 49 eur. Za večerjo pa mi prijazni natakar ponudi njihovo gostilno, kjer bom lahko okušal istrske specialitete in vino. Mljask, mljask,… Življenje je lepo!

 

Prvi del

Drugi del

Tretji del

Peti del

Cilj

';