"Za fotra": S kolesom okoli Slovenije 3.del
No, pa bom tretji dan začel z zajtrkom. Samopostrežni, si naložim za tri, da trebuh se smeji(Franc Košir je tole prepeval…); potem me pa še natakarica pride vprašat, kakšna jajčka bom? Umešana, na oko, kuhana,…seveda se nisem uprl gostoljubnosti in naročil dva na *uč*. Pol pa dihaj na kolesu prve tri ure-hahaha…ampak je treba zjutraj vnesti vase zalogo za čez dan! Ob 9-ih se usedem na kolo in po ravnici vse do Ljutomera. Tukaj se usmerim proti Ptuju in po Grossmanovi poti naprej mimo Male nedelje. Ko sem se vozil mimo polj in sadovnjakov, me je vmes na prstanec leve roke pičila čebela, ki je nisem niti opazil, da se je usidrala med mojimi prsti. Ah, se je pač moralo zgoditi, in na srečo ni bilo nobenih posledic. Pridem po cca 70 km do Ptuja, se usedem na prvo pavzo pod hrasti v centru mesta.
Zraven mene je kolesar- izkaže se da je Bosanec; jezik pa je imel tako navit, da sem komaj naročil pijačo. Po debati in kupu smeha se odpravim naprej. Mesto so prenavljali, ulice so bile zaprte, povsod sami obvozi. Potem pa najdi tablo za Majšperk in Rogatec. Do Rogatca lepih 31 km, seveda od Majšperka naprej, kakor da bi se vozil po eni lepi in široki dolini. Zares lepo, ni kaj! Ko sem prišel v Rogatec pa šok. Trasa je speljana po glavni cesti, ki jo uporabljajo tovornjaki za smer proti Hrvaški. Približno 10 km, vse do Šmarja pri Jelšah ozir. Grobelnega. Uporabil sem vse sočne besede na račun tovornjakarjov in pazil, da me kdo ne bi potisnil v graben ali grmovje. V Grobelnem zavijem na stransko cesto, kjer se ustavim ob bližnji hiši. Gospod Franc in njegova žena me usmerita, napolnita bidone z vodo. Gospa mi prijazno prinese še eno banano za moč, ker bo treba čez Kozjansko. Zares hvala obema! Potem sem se vozil po razgibanem terenu malo gor in malo dol skozi manjše vasi vse do Kozjega in do Podsrede.
Tam se cesta vije mimo gradu, in pelje vse do Senovega. Sledil je spust v Brestanico, kjer se ustavim na obvezni hidraciji in vprašam za prenočišča. Napotijo me k Gostišču pri ribnikih-kjer ne strežejo zajtrka- odpade; potem grem v znan hostel, kjer ne najdejo ključev od sobe- haaaloooo; po cca. 180 km na kolesu, me pustijo čakati 20min! Na srečo se ozrem čez cesto in vidim napis gostišče. Z možakarjem Mojimirjem se zmeniva v treh minutah; polpenzion za 30 eur in še izbiram lahko , kaj bom jedel za večerjo in zajtrk. To mi delaj, si rečem, ko grem v sobo. Pri večerji pade debata. Lastnik je hodil na gostinsko šolo, potem pa še na FOV v Kranju. Iz Ljubljane se je dnevno vozil na faks. Tam ga je še posebno matrala * frau E.*, ki je ne bo pozabil! Športno vzgojo pa je opravljal pri prof. Iztoku, ki pa mu je ostal v zelo lepem spominu. Tale Slovenija je res majhna, si rečem na koncu in se odpravim spat.
Zjutraj se po obilnem zajtrku poslovim in odpravim naprej. Pot me pelje mimo Krškega in naprej do Brežic. Prečkam reko Krko in zavijem v smeri Novega Mesta. Skozi vasi se lepo vije cesta, dopoldan je zelo mirno na cesti. A kaj, ko ti veter piha direkt v prsa. Jugozahodnik; sej ni noben rekel, da bo lahko, si rečem, prestavim prestavo nižje in počasi naprej. Proti vetru ne moreš scati, pravijo. Pridem v prestolnico Dolenjske, sam pri sebi se sprašujem: pavza sedaj ali gor na vrhu Gorjancev. Imam dovolj vode in Isostarja, ura je 12, 35 stopinj Celzija in gor v klanec približno 13 km. Vmes 4x popravljajo cesto, vse stoji in ta del je že tako ali tako zelo prometen. Pridem do vrha, kjer zagledam tablo Vahta. Se nasmejem, ker vem, da me čaka spust v Metliko. Tik preden priletim v Metliko se ustavim še na *pirčku* in se pogovorim z lokalnim poštarjem. Ta pozna vse ceste tod okoli, na srečo, sem pa tudi že sam tri leta nazaj kolesaril po Beli Krajini, tako da vem, o čem govori. Po uri debate se odpravim naprej in zavijem do Črnomlja. Spomnil sem se, da se pride tik ob reki Kolpi vse do Fare; vmes pa lahko prespim na turistični kmetiji. Seveda me je čakal še 7 km klanec proti Staremu trgu. Sledil je spust k reki Kolpi in mimo mejnega prehoda do prenočišča. Ura je bila štiri popoldan, ko se usedem za mizo pod trto ob kmetiji. Naročim pijačo, zraven mene pa sedita dva možakarja. Vljudno pozdravim, naročim še za njiju in steče pogovor. Starejši je prišel s kolesom iz Kranja in hitro najdemo temo za pogovor.
Medtem sem se z gospo lastnico dogovoril za sobo, večerjo in zajtrk. Naročim večerjo ob 18.30, vendar jo kaj kmalu prestavim na 19 uro. Vmes prideta še dva, eden iz Novega Mesta in eden iz Črnomlja. Prišla sta iz vikenda, ki stoji malo nad kmetijo, na *enega*. Ko me zagledata v kolesarski opremi, mi naročita še eno pijačo. Povem iz kje sem in kaj počnem tukaj, tako da še ta dva prisedeta. Kmalu ob debati začnejo padati runde. Prvi je zelooooo športen tip in uganja en kup športov, tako letnih kot zimskih. Za drugega, ki je bil na začetku bolj tiho, je povedal, da je šel z biciklom okoli sveta. Haaaaalooooooo,.. si rečem, ti pa si car. No ob naslednjih rundah se je razgovoril, da je potoval 3 leta in med tem malo delal, da si je zaslužil za pot. Kapo dol , mu rečem. Žal mi je, ker sem pozabil obe imeni. Tako se je večer kar sam naredil, tako da sem uspel večerjati šele ob 20.30. Še dobro, da mi je dala gospa večerjo v pečico, da smo brez težav popili nekaj rund. Bil je petek zvečer in vsi smo bili takrat prekleto žejni ob Kolpi.
Ko smo *rešili* skoraj cel svet, sem se komaj spravil do sobe, kjer sem samo padel v posteljo...
