"Za fotra": S kolesom okoli Slovenije 2.del
Kmalu je soba nared in to za 25 eur- super in še gostilno z lokalno hrano imam čez cesto. Skočim pod tuš, potem pa mi Andreja še razkaže kuhinjo in pa tudi pralni stroj , v katerem lahko operem cunje. Se nasmejem in lepo zahvalim in ji rečem, da bi dedec pral cunje že po prvem dnevu- to pa ne bo šlo. Prvi dan je za mano, ob večerji leti en kup misli skozi mojo glavo; prva pa je tale: odločil sem se, da tole izkušnjo posvečam svojemu očetu, ki me je že kot majhnega fanta porinil v šport in mi to zapisal v srce!!! Hvala *fotr*, nikoli te ne bom pozabil!
Zjutraj, po dolgem spancu, se odpravim čez cesto v trgovino po zajtrk, ker restavracija v hostlu še ne obratuje. Ob 9-ih se usedem na bicikl in gasa naprej po dolini reke Drave vse do Kamnice. Cesta ni preveč prometna dopoldne, pa tudi asfalt je zelo dober, kar je za začetek dneva idealno, da te takoj zjutraj preveč ne preruka. V Kamnici zavijem iz glavne ceste in jo mahnem mimo sv. Urbana, skozi Spodnjo in Zgornjo Kungoto do Šentilja. Zares lep konec za kolesarit so tile hribčki v okolici Maribora. Tu ob meji, nad mano leta helikopter. *Zares lepo spremstvo*- si rečem in nasmejem. Zavijem v smeri Sladkega vrha,in naredim pavzo tik ob Muri. Se zadebatiram z domačini in mi svetujejo, da naj grem raje s splavom čez reko in po avstrijski strani do Gornje Radgone, ker je po naši strani ful klancev. Seveda sem *bik* in grem po naši slovenski strani. Izkaže se da je malo naprej cele 4 km klančka, za katerega niti ne vem, kdaj se je začel in končal. Prekmurci pa klanci-ja, to pa je nekaj!!! Skozi Gornjo Radgono potegnem vse do Radencev. Po tablah sodeč je do Moravskih toplic blizu, ampak pri meni nekaj ne štima.
Še enkrat ven karto Dos-a; seveda gre trasa še čez celo Goričko! Ni kaj, malo cukra vase, pa gas po trasi, ki te pelje okoli riti v žep- hahaha… Tik ob Tromeji sem zavil nazaj proti Murski Soboti, in se privlekel do Moravcev. Dost za danes- po cca. 170 km grem na obvezno 1825 hidracijo; ura je bila 16.30. Poiščem gostišče, ki jih je v bližini na pretek. Naročim še eno pivo in mi natakarica Sandra pove, da imajo polpenzion za 21 eur. Daj mi ključe, takoj, si mislim. Se hitro oprham, malo operem kolesarske cunje in na večerjo. Jem lahko vse kar je na meniju in še malo za povrh. No, to pa je še ena zmaga za povrh na koncu dneva. Drugi dan je uspel brez problemov, moram pa povedat, da sem se cel dan vozil po takem asfaltu, da ga lahko samo vikaš. Upam, še za naprej. Pa še tole: polpenzion za 21 eur, in to z samopostrežno večerjo in zajtrkom- to pomeni 20x v mesecu in to znese dobrih 400 eur, za vikend pa ti mora želodec itak malo počiti od vse te dobre hrane! Si mislim, še dobro, da niso vsi tukaj iz Slovenije, ki delajo za minimalca ali so na socialni pomoči; ali pa bi bilo dobro, da bi bili tu!?- ne vem, ampak ta misel, mi je prišla v glavo, medtem ko sem mlatil večerjo. Potem pa sem se še samo odkobacal do sobe, padel v posteljo in se prepustil sanjam.
