Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Vrnitev h koreninam, pardon, makadamu

V Sloveniji so ciklokros za svojo zimsko kolesarsko disciplino najprej vzeli rekreativni kolesarji in zdaj ga počasi, a vse bolj za svoj trening (spet) uporabljajo tudi vrhunski tekmovalci vseh starostnih kategorij. Vsekakor je ta disciplina najboljše kolesarsko dopolnilo v pripravljalnem obdobju. Pravzaprav je prav zaradi tega tudi preživel. Vrhunski kolesarji ga po vsem razvitem svetu uporabljajo za odličen zimski trening vzdržljivosti, eksplozivnosti, tehničnega izpopolnjevanja vožnje kolesa in seveda dirkanja.
Za ciklokros je poleg tehničnih znanj zelo pomembna fizična sposobnost. Če hočete krepiti ali obdržati svoj dober VO2 max, vzdržljivost v moči, anaerobne sposobnosti in eksplozivnost, poskusite ciklokros. Naj vas vreme in letni čas ne omejujeta.

Pravila dirkanja ciklokrosa

Ciklokrosi kot tekmovanja se vozijo na progi dolgi od dva do štiri kilometre. Navijači, gledalci so ves čas na tekočem, kaj se dogaja na progi, ker se dogaja v njihovi neposredni bližini, in prav zato je ta šport v državah, kot so Belgija, Italija, Francija, Češka, Nizozemska, izjemno priljubljen. Ko smo že pri priljubljenosti, moramo nujno pripisati, da so v zadnjih letih tudi v Severni Ameriki postali prav obsedeni s tem športom, največji bum pa zdaj doživljajo na Japonskem. Pravila niso zahtevna za branje, so pa sila zahtevna, ko si enkrat na progi. Najboljši, torej profesionalni dirkači največkrat tekmujejo polno uro plus en krog. Proga mora vsebovati vsaj četrtino ovir, ki jih moraš prehoditi ali preteči, torej ob kolesu ali s kolesom na rami. Ovire so mešanica med naravnimi in umetnimi in danes organizatorji ne pretiravajo več z izvirnostjo, ker so se končno toliko izobrazili, da je že vožnja po tako razgibanem in neasfaltiranem terenu dovolj težka in ni treba s težavnostjo še bolj pretiravati. Pa vendarle, ponekod celo noč pred tekmovanjem z vodo polivajo zemljo, da je zjutraj tam le blato, ali jim poleg blata priredijo še peščeno zanko ter ponekod kolesarje napotijo tudi čez 30-odstotne vzpone ali spuste ali še večje. Med dirko je zaradi hude umazanije na kolesu dovoljeno kolo zamenjati s čistim … Ampak vse to vsako leto bolj privlači gledalce in zato so se nekateri ljudje v Sloveniji odločili tudi na naših prostorih spet obuditi to plemenito športno disciplino, ki bo mogoče nekoč tudi olimpijski šport, vendar ne na poletnih, ampak na zimskih olimpijskih igrah!

Po dvajsetih sušnih letih

Po več kot dvajsetih letih popolnega ciklokrosovskega mrka na Slovenskem se je ta tremi leti  vrnil v naš kolesarski svet. Odzivi so bili dobri, udeležba tudi, kar pa najbolj razveseljuje, je to, da so vsi, ki so se odločili voziti na dirki s primerno opremo, postali pravi zaljubljenci v to disciplino. Kako kaže v prihodnosti, še ne vemo. Kolesarska zveza Slovenije je letos spet uvedla pravi ciklokros pokal in ravno ta konec tedna bo po skoraj petindvajsetih letih spet organizirala državno prvenstvo. Vsekakor je to najboljše za najmlajše kolesarske rodove, kajti njihova splošna kolesarska izobrazba vsekakor mora vsebovati tudi prvine ciklokrosa.

Pozor: ciklokros ni gorsko kolesarstvo!

Na drugi strani pa so se rekreativci toliko izobrazili, da je moč opaziti, da je povpraševanje po teh kolesih močno naraslo. Tudi nekateri boljši trgovci so se prilagodili trendu in je zato mogoče tako kolo kupiti tudi v Sloveniji. Pred kratkim je predstavnik nemške znamke Rose, ki ima že več kot stoletno tradicijo v kolesarskem svetu, na Brdu pri Kranju organiziral predstavitev ciklokros koles, možne so bile tudi testne vožnje. Odziv je bil dober, prišlo je okoli 150 navdušencev iz vse države. Ko smo jih povprašali, kaj jih je najbolj navdušilo pri cx-u, so skoraj vsi odgovorili enako: S tem kolesom se lahko peljem vedno in povsod! Če se ne da voziti, ga pa nesem …

Ciklokros se vozi tam, kjer je dolgočasno za gorsko kolo in neprimerno za specialko. S tem kolesom vam ni treba na tekmovanja, kajti uporabno je predvsem za odkrivanje povsem novih poti, tistih, po katerih se s specialko ne vozite, ker ni asfalta ali je preslaba za vašega karbonskega lepotca in je premalo zahtevna, ker ni skal, korenin, singelc za vašega gorca.

Če se sprašujete, zakaj bi se sploh peljal po takih poteh, potem moram napisati, da če ne boste poskusili, nikoli ne boste vedeli, kaj vse lahko dirkalno kolo oziroma ciklokros ponuja. Do danes nismo še od nobenega pristnega specialkarja rekreativca, ki je ciklokros poskusil, slišali, da to ni zanj! Vsakdo je svoje naslednje kolo iskal med ciklokrosarkami!

Kako »ciklokrosiramo«?

Tehnika vožnje je seveda zahtevnejša kakor na asfaltu, pa vendar spet ne pretežka, da se je ne bi mogli navaditi tudi starejši rekreativci. Obstajajo pravila nošenja kolesa, sestopa in naskoka, vožnje po klancih navzgor in navzdol in ovinkih. Skratka, vse je precej drugače kakor na lepi asfaltni poti. Pri tem velja opomniti, da je rekreativno ciklokrosiranje lahko tudi brez nošenja kolesa, brez skakanja nanj ali z njega. Lahko se samo mirno vozimo in uživamo na poteh, ki jih s svojo cestno specialko ali z gorskim kolesom ne obiščemo, ne zaužijemo. Američani so na tej točki šli še naprej. Zapustili so tesne ciklokros okvirje in se razširili na neskončne poti. Poimenovali so jih »gravel roads«, sebe pa »gravel riderji«, kar bi v prostem prevodu pomenilo, da so makadamkarji, kolesarji, ki se vozijo povsod, ne samo po ciklokrosni krožni trasi, prepleteni z ovirami, blatom, podrtimi drevesi, peskom in podobnim. In vendar tudi za to novost (ki to v resnici ni, prva dirka v ciklokrosu je bila leta 1902!) je dobro, da poznamo osnove tehnike vožnje s tem kolesom.

Sestop: držimo se za zavorno-prestavni ročici, desno nogo odpnemo iz pedala, jo po poštarsko zavihtimo nazaj čez sedež med levo nogo, ki je še vpeta, in okvirjem kolesa, naprej proti prvemu obročniku. Nato z desno roko spustimo ročico in se z njo primemo za zgornjo cev okvirja. Hkrati odpnemo levo nogo in stečemo naprej, desna roka medtem zavihti kolo na desno ramo, leva roka postane prosta za lažji tek, medtem ko gre desna okoli poševne spodnje cevi (tam, kjer imamo na specialki bidon), ob sprednji pnevmatiki, prime konec krmila na levi strani! No, odkar nosimo te čebulaste čelade, desnica ne gre med poševno cevjo in pnevmatiko, ampak gre okoli sprednje cevi, da se kolo usede bolj naprej in nas tako ne tolče s sedežem po čeladi. Elegantno in preprosto, da je le kaj … Seveda, ko to že obvladate, kar pa traja recimo nekaj ur treninga.

Naskok na kolo je mogoče malce težji. Pri naskoku se držimo za ročici ali za ravni del krmila, tečemo ob kolesu, potem pa se odrinemo z levo nogo in pristanemo na sedežu, ne da bi vmes prej pristali spet z levo na tleh … No, pri tem moramo paziti na družinsko premoženje med nogama! Ni težko, dobre kolesarske hlačke z dobrim vložkom vlivajo večje zaupanje pri učenju.

Sama vožnja zahteva skoraj tehnično dovršenost. Pnevmatiki sta izjemno pomembni v tem športu, zato jim vsi ciklokrosarji dajejo posebno pozornost. Tudi naše vožnje skozi ovinke, strme vzpone ali spuste so precej odvisne tudi od tlaka v pnevmatikah, njihovega profila in same širine. Pa vendar rekreativcem se z njimi ni treba preveč ukvarjati, ker jim ne gre za sekunde in minute ampak zgolj za dobro vadbo, užitek in varnost.

Ciklokros je preprosto užitek, na tekmovanja lahko pozabite, čeprav so zelo zabavna, na tem kolesu boste spoznali naravo Slovenije s povsem drugih razgledišč, verjemite.

';