Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Viseč pod kupolo, sedeč na leteči preprogi

"Jadralno padalstvo je šport, v katerem je vse zgrajeno na občutkih, čeprav je treba znanje o njem pridobiti po intelektualni poti, z razumom."

 

Z veščinskim poslom, ki ga jadralno letenje zahteva, je tako kot vse v življenju: ne uspeha ne znanja (in končno tudi užitka ne) ni brez trdega dela in dolgotrajnega veščinskega izpopolnjevanja.

Te trditve ne bi bilo težko pojasniti. Hranimo ga lahko v dnevni sobi, zloženega v kakih 75 centimetrov visokem nahrbtniku, zadenemo si ga na rame in z njim odhodimo na prosto, na primeren hrib, ga razgrnemo in z njim vzletimo. Pravzaprav poletimo, kajti jadralno padalo ni namenjeno le vzletu in pristanku, temveč tudi (če ne prvenstveno) jadranju, ki ob ugodnih vetrovnih in vremenskih razmerah lahko traja tudi več ur. Niso redki primeri, ko so piloti leteli po več kot osem ur in preleteli več sto kilometrov. Kakšna je njegova ča­robna formula?

V nasprotju z drugimi letalnimi napravami (jadralna letala, potniška, vojaška, tovorna, rekreacijska in podobna letala, baloni, deltoidni in krilasti zmaji) je jadralno padalo edina naprava, ki jo zložimo v nahrbtnik in je sešita zgolj z okrog dvajset kvadratnih metrov posebno obdelane površinske tkanine. Sestavljeno je brez trdne konstrukcije. Tu so še vrvice posebno visoke obremenilne trdnosti, s katerim je padalo privezano na nekaj jermenov, ki so všiti na dva debelejša jermena, in to je vse. Vse skupaj se pripne na močne karabine sedeža, v katerem je nameščen pilot. Vse drugo je tehnika letenja, veščinski posel, in pri tem ni bližnjic.

Kako se vrteti z orli

Že na začetku bi morali povedati, da jadralno letenje prvenstveno ni psiho­di­namični manever, v katerem se sanjajo življenjske sanje, opremljene s sončnimi zahodi, vetrom v laseh in ekstatičnimi užitki, po katerih nas odnese na robove bivanja in nam da priokus večnosti. Ja, o teh zadevah je svoje že pove­dal Sigmund Freud, a res je vendarle, da si letenja brez težko pojmljivega za­do­volj­stva ne moremo predstavljati. Toda z veščinskim poslom, ki ga jadralno letenje zahteva, je tako kot vse v življenju: ne uspeha ne znanja (in končno tudi užitka ne) ni brez trdega dela in dolgotrajnega veščinskega izpopolnjevanja, tehničarske »pedanterije«, spoznavanja fizikalnih zakonitosti plovila, zračnih mas, znanja meteorologije, fizične usposobljenosti pilota in nazadnje dolgoletnih preletaških izkušenj.

Slovenija v jadralnem padalstvu velja za velesilo, vsaj po odstotku dosežkov, šol, številu pilotov in veščinskem znanju na število prebivalcev, zanesljivo. Aktivni in z dušo predani jadralni piloti bodo prav vsakemu, ki bi si želel v termičnem stebru vrteti se z orli (to je zelo zanimiva izkušnja), položili na srce, naj začne čisto na začetku in ne drugače, kakor tako, da si izbere dobro šolo in da s svojim znanjem ne hiti nikamor. Vse pride, v jadralnem padalstvu zagotovo, le potrpežljiv je treba biti. Zavedati se je treba svojih meja in tega, da bo na svetu vedno nekdo boljši od tebe in le vprašanje časa je, kdaj bo nekdo boljši od njega. To pomeni vse, kar vsebuje modrost izkušenih starih pilotov že iz časa t. i. hard core aviacije: dober pilot je star pilot.

Ta je preživel. Ker kot star pilot še vedno leti, pomeni, da mu je letenje zlezlo pod kožo, da ni odnehal, ni se ga naveličal in še vedno v njem vidi in čuti, kar to ponuja tistim, ki so mu predani. Začne pa se pri razgrinjanju padala na hribu z zmernim naklonom, številnimi vedoželjnimi kolegi »škorci« ob sebi in kar najbolj dobrim učiteljem letenja pred seboj. Tam se zgodijo vaje, ki so – tega se mogoče celo večina dolgoletnih pilotov ne zaveda –, os­nova dobre padalske veščine. V lepi slo­­venščini se imenuje »groundhandlig«, ro­kovanje na tleh, ko piha vzgornik in se v različnih položajih učimo, kako se padalo obnaša, kaj počne z nami, kakšni so naši občutki, strahovi pri sunkih ali, ko nas želi odvleči vstran. Tam se naučimo, kako se padalu ne smemo upirati, kajti pra­viloma je močnejše od nas, pač pa se mu moramo prilagoditi in njegovo silo in fizikalne zakonitosti uporabiti. Padalo – tega se naučimo posebej v težkih in razr­vanih letalnih razmerah – ima lastnosti živali, celo divje živali, in od dreserja je odvisno, koliko bo ta udomačena. Potem sledijo osnove varnosti, zanesljivega in preverjenega pripenjanja sedišča na­se, sedišča na padalo oziroma narobe; me­todologija, kako se to preverja znova in znova (pet kontrolnih točk), tako da nam ritual pride v kri in ga tudi pod stresom uporabljamo samodejno. Prvi vzleti so seveda balzam za dušo in mlade pilote utegnejo preslepiti k hitremu pospeševanju lekcij. Toda vzletne procedure so najpomembnejše, kajti velja, da se od 80 do 90 odstotkov nesreč zgodi prav tu – pri vzle­tanju. Pristanek je manj zapleten. Začetniški tečaj je kar najpomembnejša sestavina učenja, sledi mu nadaljevalni in priprava na državni izpit, ki je mogoč po izkazanih petdesetih višinskih poletih, ti pa veljajo, če je med vzletom in pristankom vsaj štiristo metrov višinske razlike.

Med zvrstmi in rekordi

Iz povedanega logično sledi, da v jadralnem padalstvu obstaja tudi tekmovalna di­sciplina, pa tudi različne zvrsti: poleg tekmovalnega, tudi gorsko jadralno pa­dal­stvo, hitrostno, akrobatsko (celo motorno) in tandemsko (s potnikom). Matic Erbežnik, eden vrhunskih pilotov, v svoji diplomski nalogi na fakulteti za šport, omenja celo jadranje v stilu »para bi­vak«, kar pomeni kombinacijo prostih letov, hoje in letenja z gora. V njej je poleg zgodovinskega pregleda padalstva na­tančno (s strokovnimi utemeljitvami) po­pisal nekaj svojih preletov: iz Krvavca do Salzburga (215 km), prelet iz Krvavca do Krvavca s povratkom (238 km). Daje tudi primer letenja drugega pilota v trikotniku (Jošt Napret), vzlet na Čavnu nad Ajdovščino, po Vipavski dolini proti Italiji ( Gemona), obrat na Dražgošah in nazaj do Ajdovščine (202 km). Naloga je na spletu – čeprav ena redkih na to temo, pred njim se je menda s tem ukvarjal tudi Simeon Klokočovnik – javno dostopna, v njej si za vtis lahko preberete tudi splošno teorijo, zgodovino in vse, za kar bi nam tukaj zmanjkalo prostora.

Slovenija ima tudi ekipo, ki se udeležu­je svetovnih prvenstev v jadralnem pa­dalstvu. Na zadnjem SP v Roldanillu, v Kolumbiji, so dosegli ekipno drugo mesto. Zveneča imena, ki dosegajo oz. so do­se­gali (vrhunske) uvrstitve na stopničke po svetovnih prvenstvih so: Jurij Vidic, Marko Novak, Tilen Ceglar, Primož Suša, Jošt Napret, brata Aljaž in Urban Valič in drugi. Postavljenih je bilo tudi nekaj re­kordov: Sergej Čujec s tandemom do svetovnega rekorda v hitrostnem preletu (vzlet Kobala), Aljaž Valič v preletu »tja in na­zaj« (pomen da se vrne na izhodiščno točko, vzletel je na Sorici), potem hitrostni rekord na preletu »tja in nazaj« Gaš­perja Prevca, svetovni rekord je bil tudi prelet Aljaža Valiča, 427km, v disciplini prosti prelet (absolutna najdaljša dolžina leta) ...

Tehnično, a zelo pomembno

Vrnimo se k jadralnemu padalu. Najpomembnejša postavka jadralnega padala je njegova varnost, ki bi jo lahko oprede­lili kot aktivno in pasivno. Zelo pomembna je zadnja (pasivna varnost), ker ta pomeni, da padalo že po konstrukciji in tâko, kot je narejeno, že zagotavlja visoko varnost pilota. Mogoče bi najbolje ponazorili pomembnost varnosti padal s prakso, ki so jo mednarodne nadzorne in strokovne institucije vpeljale za ocenjevanje varnosti padal, s katerimi različni svetovni proizvajalci preplavljajo trg. Danes se padala ocenjuje po t. i. EN-standardu (enotni evropski test) in se razvrščajo v razrede od A do D. A je zelo pasivno stabilno padalo, odpušča napake pilota in se pri deformacijah samo vrne v pravilen let. B je podobno, le da že bolj napredno, bolje »prebija« zračne mase, primerno za tiste, ki niso več učenci in imajo že izkušnje. C je padalo, ki se odziva na pilotove napake in je dinamično v turbulentnih razmerah, zato pa zelo zmogljivo pri preletanju in planiranju (doletanju v razmerju med višino in dolžino doleta). In D je intenzivno padalo, ki ga lahko letijo le zelo izurjeni piloti, kajti, ko se deformira, se več ne postavi v prvotni položaj, če ga vanj ne vrne pilot s posebnimi manevri. Dosegajo velike hitrosti in so letalno zelo zmožna.

Povedati je treba tudi to, da se v zraku ne glede na to, kako dobri smo, stvari lahko zalomijo in se ne odvijajo, kot bi si želeli. Redko se zgodi, da se strgajo vrvice, toda tudi temu smo bili že priča. V intenzivnih dviganjih se padalo lahko deformira čez mero obvladljivosti, tudi v turbulentnih vetrovih ali pri akrobatskih manevrih. Takrat mora biti pilot usposobljen in pripravljen na hiter in pravilen odziv. Ta je samo en: izvleči rezervno pa­dalo, ki je spravljeno bodisi v sedežu, v katerem sedi, bodisi ga ima vpetega na po­sebnih vezeh. Rezervnih padal je veliko vrst, v zadnjem času se razvijajo kot »posebna znanost«, obstoječi, ki jih imajo piloti, se v padanju spuščajo nekje med 5 in 10 m/s (metrov na sekundo).

Triglav v nahrbtniku

Večina ljudi, ki imajo s padali neposredno izkušnjo, se z jadralnim padalstvom sreča prek tandemov, s katerimi so jih peljali usposobljeni tandemski piloti. Mogoče je to res najboljši način za preizkus naših letalnih občutkov, in za občutke gre. To je šport, v katerem je vse zgrajeno na občutkih, čeprav je treba znanje o njem pridobiti po intelektualni poti, z razumom. A letenje samo izključuje trdne oporne točne, trdne koordinate, vse je v gibanju, vse je relativno, vsega tega se je treba naučiti dojemati z občutki. Tu boste dobili idejo, zakaj jadralno padalstvo lahko tako okuži človeka, celo tistega, ki je hud racionalist. O drugih vidikih občutkov ne bi preveč razpravljali, kajti priznati bi morali, da se med jadralnimi padalci najde tudi precej ljudi, ki so po obnašanju posebni. Ostanimo pri tem, navsezadnje je tudi v drugih zalivih življenja podobno, čeprav mogoče manj izrazito. Slovenija, kot rečeno, velja glede na razmerje med številom prebivalcev in pilotov, za velesilo. Temu spodbujajo tudi ugodne podnebne in vetrovne razmere. Letenje v Julijskih Alpah je doživetje posebne vrste, zahteva pa tudi povsem drugačen tip letalne usposobljenosti kot v ravninskih predelih, kjer so dviganja široka in stabilna. Posebno privlačna za letenje je Vipavska dolina, kjer se je izurilo doslej ogromno vrhunskih pilotov. Na severni pobrežini (pobočju) od vzletnega Lijaka pa vse prek Čavna prek Predmeje do Kovka (pri Vipavi) se lomita dve vremenski podobi, ena sredozemsko – pomorska in druga, kontinentalna. Spoj teh je letalno izjemno ugoden, posebej v zimskih mesecih tam letijo piloti iz vse Slovenije, Hrvaške, Italije, Avstrije, Nemčije ... Zelo letalno zanimiv je poleg Bohinja in Karavank tudi Tolmin z okoliškimi hribi in gorskimi vrhovi, tam se je razvila tudi precej dobra turistična ponudba (prenočišča, kampi), ki privablja ogromno tujih pilotov in v teh krajih pomeni opazen kos turističnih prihodkov.

Zato, če potegnem črto, lahko jadralno padalstvo strnemo v dve sferi, dve ugotovitvi: samo zase, kot izjemen in lep šport – priporočamo ga vsem, in drugo, v slovensko priložnost, ki združuje prednosti male države, ljudi, ki v njej živijo enega najkakovostnejših načinov življenja tudi po zaslugi športa, kakršen je jadralno padalstvo.

To je portret padala, te neverjetne leteče preproge iz Tisoč in ene noči. Verjetno bo za vedno ostalo čudež letenja, kajti z njim lahko preletimo Triglav, ko pristane­mo pa ga zložimo v nahrbtnik in gremo z njim na pivo.

 

 

';