Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

V Sežano namesto na kavo

Prvi pomladni dnevi so za večino tekačev še posebno veseli in srečni: nekateri v njih spet začenjajo s svojo tako ljubo aktivnostjo, od katere jih je odvrnila mrzla in temna zima, drugi pa z udeležbo na prvih tekmah sezone že pobirajo sadove premraženih in mokrih kilometrov v prvih mesecih leta. Letošnja Sežana zadnji marčevski vikend je na najlepši način pozdravila tako ene kot druge, hkrati pa je v svoje tekaško nedrje povabila tudi družine. Tako je spet uspešno združila tekmovalno in družabno plat teka in napisala nove zgodbe sreče, prijateljstva in ljubezni.

In zgodbe so verjetno tako različne, kot si je med seboj različnih skoraj 2000 udeležencev 10- ali 21-kilometrske proge, prav gotovo pa so na eni strani tiste strogo športne, tekmovalne in na drugi bolj uživaške, doživljajske. Sama sem kot redna zimska tekačica Sežano vedno jemala kot prvi preizkus tekaške pripravljenosti, torej s tiste, prve strani. Sežana mi je pokazala, kakšna je moja forma na začetku (triatlonske) sezone in koliko je še možnosti za izboljšavo. Letos pa mi je povabilo prijateljice Valentine omogočilo povsem novo izkušnjo, za katero sem ji iz srca hvaležna in jo vsaj kdaj priporočam tudi vam. Valentina je moja dobra, tudi tekaška prijateljica in marsikatero športno preizkušnjo sva že opravili skupaj: pred tremi leti polmaraton, kjer sva večino proge, tako kot sva načrtovali, tekli skupaj in na koncu dosegli odličen čas, pozneje pa tudi nekaj triatlonov. Vedno sva si bili v tekmovalno spodbudo, druga drugo sva potiskali čez meje svojih pričakovanj in si tako predano in z delom pomagali pri napredku obeh. Seveda sva kdaj pa kdaj našli čas tudi za klepet, a v ospredju najinega druženja je bila tekmovalna uspešnost.

Božiček prinese startnino

Pred letom in pol se je najina skupna tekmovalna pot končala. No, ni bilo tako dramatično, čeprav je bilo točno tako. Valentina in njen mož Tomaž sta dobila prečudovito hčerkico Karolino, ki je seveda postala njuna prva ljubezen. Za tek je tako zmanjkalo časa in energije in priznam, da sem Valentino zelo pogrešala. Na treningih sem ostala bolj ali manj sama, manjkal mi je tudi klepet z njo in že takrat sem sklenila, da bom, takoj ko bo Valentina za to, spet tekla z njo. Sama sem svoje treninge nadaljevala, spoznala veliko prijetnih ljudi in tudi z njimi nadaljevala svojo tekmovalno naravnanost. In tako sem še naprej na tekaških ali triatlonskih preizkušnjah nastopala s tekmovalnimi pričakovanji, z željo po dosežku, večjo sproščenost in užitek sem si dovolila le na trailih.

Lanskega decembra pa me je poklicala Valentina in mi povedala, da ji je Božiček prinesel startnino za Sežano. »Polona, zelo si želim, da bi šla z mano teč,« so bile njene besede in po tem, ko to ni bil več prvi poskus obuditve najinega druženja, sem bila v trenutku za. Z Valentino sva se dogovorili, da bova šli kar na polmaraton in da bova tokrat šli le »na klepet«. »Veš, jaz ne bi šla nekaj na čas, tudi ne vem, koliko bom zaradi Karoline lahko tekla,« je določila strategijo najinega vnovičnega skupnega sodelovanja. In prav ta strategija je pomenila začetek neke nove izkušnje.

Na Sežano sva se pripravljali vsaka zase, večkratni poskusi skupnega teka so zaradi polnih urnikov obeh vedno padli v vodo. Sama sem se držala predpisanega načrta treningov, katerega cilj je bolj letošnja triatlonska sezona kakor posamezna tekaška preizkušnja, ampak intenzivnost in hitrost sta se lepo stopnjevali prav do Sežane. Valentina je, kadar je lahko, raje odtekla dolge in počasnejše teke, pri katerih najlaže uživaš in ti je še v posebno veselje, da ne uporabljaš ure. Sežano sva vzeli zares, ampak ne v strogo tekmovalnem pomenu, ampak kar zadeva najino prijateljstvo, druženje in končno čas za naju.

Sama tako tudi treningov zadnjega tedna nisem kaj posebej prilagajala tekmi. Privoščila sem si vse, kar sem si želela in kar mi je omogočalo vreme. Tako sem dva dni pred Sežano odpeljala še kolesarsko rundo v moški družbi, popoldne pa s prijateljico odtekla še trening traila po Rožniku. Če bi se Sežane lotila strogo tekmovalno, bi mi vsakdo seveda to odsvetoval, tako pa mi je to, da sem si dovolila uživati, omogočilo še dodaten užitek, pravzaprav celo dva.

Na dan tekme sva seveda obe z Valentino iskali možnosti, da bi čim več časa preživeli skupaj, in tako sem se na pot v Sežano že v Ljubljani pridružila mladi družinici. V avtu se je že začela najina pot »za nazaj«, govorili sva, kot da morava nadomestiti stoletje in ne le enega leta, in teme so se vrstile kot tekaški kilometri. V tem smislu bi bila gotovo boljša kakšna tekma v tujini, ne preblizu, da bi svojo dozo babjega čveka ujeli že na poti. Morda si je vredno zapomniti za prihodnjič. Je pa res, da v moji družbi ni tako uživala mala Karolina, ki je s pritajenim jamranjem ves čas spraševala: »Le s kom se pogovarja moja mamica, ona se lahko pogovarja samo z mano …!« Ampak tudi Karolina je čez čas začutila prijetnost tonov prijateljskega pogovora in kar vidim jo, kako bomo kmalu čvekale v troje.

Moč življenja

Prehitro je minila pot in z Valentino sva bili že pripravljeni na start. Glede na najino tekmovalno preteklost sva se seveda pogovarjali tudi o hitrosti teka, čeprav je bila najina osnovna strategija še vedno ista: tekli bova za užitek in ne za čas. Kljub temu pa sva se dogovorili, da bova poskusili tempo okrog 5:20, 5:30 min na kilometer, za katerega se je Valentini še zdelo, da ga bo zmogla brez večjih težav. Pred leti je z lahkoto tekla tempo krepko pod pet minut.

Razmere v Sežani, temperatura nekje 12 stopinj in brezvetrje so napovedovali odličen dan za tek. Veselje se je tako začelo že pred začetkom, toliko bolj, ker nisem občutila prav nobene skrbi, prav nobene misli na čas in končni izid, občutila sem samo srečo, da sem na startu s prijateljico.

Pok pištole me je povabil na tekmovanje, na progo Malega kraškega maratona in med številne sotekače, ki so prišli po svojo zgodbo. Občutki množičnosti, sobivanja ob največji možni izvedbi družabnosti športa so naju obe z Valentino preplavili, da sva se jim samo prepustili, kot da bi lebdeli. Da tečeva, tisti trenutek sploh nisva občutili. In tudi zato, verjetno pa tudi zaradi prijetnosti družbe, je Valentina, ki je vso zimo zaradi lažje organiziranosti življenja tekla sama, rekla, da morava tak tek ponoviti. Ne vem, ali sva v tistem trenutku že bili na drugem kilometru preizkušnje …

Tekli sva z drugimi, tekli sva druga z drugo, tekli sva tudi vsaka zase. Nekaj časa sva lovili tisti občutek, tokrat ne popolne hitrosti, ampak občutek popolnega ugodja, občutek, ki ti še dovoljuje kanček naprezanja, a te hkrati pušča skoraj v območju udobja. Občutek, ki ga pravzaprav doslej še nisva poznali in sva si ga morda ravno zaradi tega tako želeli. Valentina je vendarle pogledovala na uro in potrdila najin tempo teka, tako da se je užitek lahko začel.

In potem je užitek začutilo telo, očitno ga je začutila tudi najina duša, srce. Pri teku nama je omogočil občutek popolne sproščenosti, občutek udobja in prijetnosti. Verjetno je to nekaj podobnega kakor takrat, ko se po zelo napornem dnevu končno izogneš vsem obveznostim in se z najboljšim prijateljem usedeš na kavo?! Ko si vzameš čas le drug za drugega in ko si si v eni redkih situacij življenja sposoben prisluhniti?! In ko se po nenehnem hitenju končno umiriš?! No, nekaj takega se je nama z Valentino zgodilo tudi na asfaltni cesti nekje za Sežano med Lipico in Italijo, v prelepi naravi – med tekom. Pogovor je tekel in tekel, ni nama zmanjkalo ne besed ne tem, ni nama zmanjkalo ne dodatnih vprašanj ne razlag. Uspeli so nama celo bolj življenjski pogovori. In čeprav načeloma velja, da v prijetnem okolju s prijetnimi ljudmi raje ne načenjaš neprijetnih tem, so nama tokrat te teme stekle brez težav. Iz naju je lilo življenje zadnjega leta in pol, vse spremembe, novosti, nova spoznanja in nove sreče. Tako kot sva nizali kilometer za kilometrom teka, sva z besedami nizali tudi najin mozaik prijateljstva, ki je bil iz trenutka v trenutek trdnejši.

Moč življenja, ki sva jo tako hlastavo delili in ki ji je očitno sledila tudi mimika najinih teles, je bila opazna daleč naokoli. Ob progi v Sežani je bilo že tradicionalno veliko ljudi, ki so nama praviloma namenili spodbudne besede, misli pa smo si izmenjavali tudi s sotrpini. Enega od sotekačev sva kar malo ujezili, češ kako lahko ob tako hitrem teku še govoriva?! On da se muči že brez (po)govora. Pa sva mu rekli, da sva šli raje na tek kakor na kavo, ker bi kava trajala gotovo le slabo uro, za tek pa veva, da bo trajal skoraj dve ... Najina sproščenost je bila opazna daleč naokrog in marsikdo nama jo je tudi zavidal.

Plačilo za klepet

Očitno naju je občutek uživanja in zadovoljstva tako prevzel, da sva iz kilometra v kilometer ne le še kar govorili, ampak sva postajali tudi hitrejši. To, da sva prehitevali druge, naju je še bolj opogumilo in nekje pri 16. kilometru je Valentina ob pogledu na uro rekla, da imava čas za pod 1:50. Ob taki sproščenosti sem se seveda začudila, a tekmovalne priložnosti vseeno ni bilo vredno izpustiti in dogovorili sva se, da bova stisnili vse od sebe. Nekje od 18. kilometra naprej sva se začeli truditi tudi za čas, začutili sva tisti tekmovalni občutek izpred nekaj let, občutek sproščenosti in z njim tudi besede pa so nama za tistih nekaj minut ušli. Vso svojo energijo sva usmerili v noge, v delo telesa in čim hitrejši tek do cilja.

V cilj sva prišli kot pravi sprinterki, z roko v roki in z nasmeškom do ušes. Najino prijateljstvo je poletelo v višave in to na krilih tekaške preizkušnje, ki nama je uspela tudi rezultatsko, 1:48 je namreč le dve minuti slabše od mojega lanskega časa v Sežani in štiri oziroma pet od najinega najboljšega sploh. A se teh minut sploh ne da primerjati z na tisoče in tisoče besedami, izrazi naklonjenosti, pogledi, občutki sprejemanja in novih spoznanj, ki sva si jih med tekom izmenjali.

V cilju je bilo veliko tekačev in prav vsi so bili zadovoljni. Sežana je vsem ponudila izjemno priložnost za novo športno doživetje, hkrati pa tudi nov, povsem bel list papirja, na katerega je vsak od nas lahko napisal svojo zgodbo.

***

Sama tako lepega teka še nisem doživela. Spomnil me je, kako polno se lahko imamo med seboj, koliko lahko damo drug drugemu in kako je tudi teči lepše v družbi, hkrati pa me ni oddaljil niti od športnega uspeha. Družabnost in šport sta po moje izbiri, ki nas že sami po sebi najbolj osrečujeta, skupaj pa nam osmislita življenje.

Saj vam pravim: namesto na kavo pojdite raje na tek v Sežano!
 

';