Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

V rokavicah v ritmu Kube

Andraž izhaja iz Galetove šole, tam je vadil in tekmoval, pozneje tudi pri Davidu Nagodetu in pri najbolj izkušenem, pri Slobodanu Andželiću, zaradi zdravja pa je moral zelo mlad prenehati boksati. Potem je ustanovil leta 2008 klub, z željo, da bi uresničeval svojo vizijo boksa. Uvedel svoj slog.

Danes ima klub Golden Gloves Gym (ki je tudi blagovna znamka) kar 180 članov. Klub je raznolik, vadijo otroci, stari od štiri do osem, od devet do dvanajst in od dvanajst do šestnajst let. V klubu so tri ženske skupine rekreativk, dve moški rekreativni skupini, ima tudi nekaj amaterskih tekmovalk in tekmovalcev. Ja, in imajo tudi boks za upokojence. Zlata leta je ime te ekipe.

Posebnost kluba? Andraž Ciuha prisega na kubansko šolo boksa! Ta je v svetu amaterskega boksa nedosegljiv pojem. Andraž dobro ve, kaj hoče, nenehno se izobražuje, je poln idej o razvoju boksa. Boksa nasploh in rekreativnega boksa.

Golden Gloves Gym. Dve stvari sta takoj opazni. Da ste odlični na družbenih omrežjih in da prisegate na kubansko šolo boksa, kar je za naš konec Evrope zelo nenavadno?

Družbeni mediji so zelo pomembni. Ponosen sem, da sem se prvi začel ukvarjati z boksom za ženske. Pred dvema letoma sem začel uvajati kubanski pristop, se izšolal, vpeljal doktrino v klub, in, seveda, ves čas smo zelo dejavni na družbenih omrežjih.

Zakaj prav Kuba?

Kubanska šola je med amaterji pojem. To je zelo zanimiv stil, je zelo sistematičen, snovalci so šli zelo v globino veščine, v srčiko, je borben, praktičen, učinkovit, veliko je gibanja, kontriranja, na splošno mi je kubanski način zelo blizu. Bil sem na seminarju kubanske šole boksa na Gran Canariji, dobil diplomo, nato sem še štiri tedne na Tenerifih individualno vadil s kubanskim trenerjem, drugače profesorjem, ki je iz boksa doktoriral. Vadba ena na ena, se pravi individualno, mi je ogromno naučila.

Zakaj boks za rekreativce?

Morda zato, ker v eni uri porabiš 1000 kalorij. Ker je vadba za vse telo, za izboljšanje samozavesti, naučiš se discipline in kako se obvladati, izboljšaš samopodobo. To so veščine za vsa področja življenja. In naučiš se braniti. In tega, da nikoli ne odnehaš. Da pozitivno gledaš na življenje, pa naj je dobro ali slabo. In da je pomembna skupina, ekipa. Naše vodilo je »Smo več kot klub, smo ekipa«. Pri nas vadijo zelo različni ljudje, sadjarji, odvetniki, gradbeniki, peki, frizerji, menedžerji, študenti, kuharji, upokojenci.

Boks piše vedno zanimive zgodbe, tudi med rekreativci?

Deborah je mlado dekle, nekaj malega se je ukvarjala tudi z manekenstvom, prišla je bolj za hec, da bi se razgibala in da bi bila fit, po enem letu vadbe pa je prišla že v tekmovalno žensko ekipo. Želi si tekmovati. Tomi je imel hudi nesrečo, v nogah ima vijake, v obrazu titan, zdravniki so rekli, da bo dobro, če bo kdaj lepo hodil, začela sva z rehabilitacijo, danes pa zelo lepo rekreativno boksa.

Kaj bi svetovali onim, ki si ne upajo na boks, jih pa mika?

Pri nas začenjamo nekontaktno, najprej gremo skozi vso šolo boksa, skozi vse osnove, potem peljemo progam tako, kot je najbolje za rekreativce. Veliko je šole. Tehnični sparingi, se pravi lahen kontakt je, kdor si tega želi, na vrsti šele po treh mesecih.

Ženske pri nas sploh nimajo spariranja. Rade boksajo, pilijo tehniko, udarjajo po vrečah, vendar se ne udarjajo med seboj.

Pri nas, na našem treningu, možnosti za poškodbe ni. Zaščitna oprema je obvezna, zaščitna čelada je samoumevna.
 

';