Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tudi po 50 letu se lahko spremeni življenjski slog

Poškodba kolena me je res stala ene smučarske sezone, a me je spodbudila k resnemu  razmišljanju in namenu najti vadbo,  ki bi me pritegnila za več kot dva meseca pred začetkom smučarske sezone.

No, ni bilo samo koleno, stara sem bila 47 let in kar naenkrat sem ugotovila, da ni nič več tako, kot se mi je še pred kratkim zdelo, spremembe niso bile prijetne, opazila sem, da sem na sestankih vedno med starejšimi ali celo najstarejša. Nikoli me niso leta obremenjevala, zato me je  to razmišljanje resnično prestrašilo.

Bil je neprijazen, mrčast oktobrski dan, razveseljivo je bilo povabilo prijatelja na rojstnodnevno zabavo.  Slavljenec mi je predstavil  svojega osebnega trenerja Primoža, lastnika bio-fita s Koritnega, ki mu je pomagal k želeni postavi in zavidljivo dobri kondiciji, do katere pa ni priti kar tako. Trener Primož nam je nekaj damam okoli sebe razlagal, kakšne metode uporablja in da so edino proste uteži prava stvar. Z njimi pridobiš pravo moč, kar je pomembno za  ohranjanje oziroma pridobivanje  kostne in mišične mase ne glede na starost, uravnavanje hormonov, zmanjšanje možnosti poškodb in  spremembo metabolizma. Pomembna je  za krepitev živčnega sistema, proti inkontinenci, artritisu, omili oziroma lahko upočasni napredovanje parkinsonove bolezeni, proti depresiji … Glede na moje nič kaj dobro razpoloženje, me najprej te zadeve niso zanimale, a ker sem lepo vzgojena, sem  prijazno poslušala, navdušeno kimala in se čudila. A njegovi  suvereni argumenti so bili logični, prepričljivi  in tema me je začela zanimati, saj so mi všeč stvari, ki niso običajne, s katerimi se ne ukvarja vsak in lahko pomenijo izziv. Pa še nekaj mi je odzvanjalo  v ušesih, kratki treningi in primerna lokacija, saj bi trening lahko opravila spotoma, na poti domov. Dovolj argumentov, da sem se dogovorila za termin.

 

Nisem si predstavljala sebe s težkimi  ročkami in palicami, ki jih vihtim nad glavo in pri tem  še uživam. To se vendar ne spodobi za gospo v zrelih letih, in da postanem še taka kot Schwarzeneger. Le v kaj se spuščam? Takoj sem opazila, da obstajajo tudi majhne uteži in da se trening prilagodi posameznici, upoštevajoč starost, sposobnost in sem  začela  trenirati.  Seveda sem takoj povedala, da si želim le nabrati kondicije za smučanje, potem pa do naslednje smučarske sezone ne mislim hoditi na to mučenje. Trener  Primož se je samo nasmihal in si mislil svoje.

Kupila sem prvi blok ur.  Dvakrat tedensko, včasih tudi trikrat. In veste kaj? Uživala sem. Primož je vedno vedel, kakšen trening potrebujem, kajti  včasih so bile potrebne res težke ročke in bolj naporen trening, da sem pozabila na zoprnije, ki so se nabrale tekom dneva. Všeč so mi bili pogoji za trening: malo ljudi, le nekaj hkrati, s katerimi sem hitro navezala stik in smo bili na enaki valovni dolžini, nobenih glasnih navodil in glasbe iz zvočnikov, treningi so bili kratki in po njih sem se dobro počutila.

Pojavili so se tudi prvi pozitivni učinki, ki jih samokritično žensko oko najraje opazi: preoblikovanje telesa - kakšne hlače ali krilo me je manj tiščalo, vse je bilo bolj čvrsto, korak samozavestnejši, predvsem pa sem se po vsakem treningu imela občutek, da sem dobila čez dan izgubljeno energijo.

Prvi resni test nabiranja kondicije na ta način je bilo smučanje na visokogorskem smučišču, kjer sem dan za dnem vijugala s 3800m nadmorske višine do doline v enem zamahu, do popoldneva, in to brez jamranja, celo z nasmeškom na obrazu. Prej sem vedno jamrala in pričakovala več postankov in odmorov na sončku.  Drugi izziv, ki mi je bil dolgoletna želja,  je bil uspešno opravljen vzpon na Kilimanjaro.  Vse je bilo lažje – tenis, kolesarjenje, hribolazenje, tudi vsakodnevni napori. Okolica se je precej čudila mojemu novemu hobiju, nekateri so se celo zgražali, a potem so očitno ugotovili, da kar počnem ni neumno in nekoristno.

Po dobrih 3 letih rednega  treninga  za lastno sprostitev sem ugotovila, da radovedno opazujem Primoža pri delu in tudi  obiskovalce z različnimi cilji in željami ter rezultate njihovega truda, ki so bili fantastični. Kako je to mogoče brez modernih naprav, "fancy zgodbic", dolgih napornih treningov in brez muskelfibra, s samo nekaj osnovnimi elementi  dvigovalske tehnike? Je, dokazano!

Vedela sem, da moram nekaj narediti, a ker sem precej neodločno bitje, me mora kaj močno brcniti, da odreagiram.  Močan impulz iz tedanjega delovnega okolja, pisarna, kjer mi ni bilo živeti ter še nekaj neprijetnih spoznanj me je prepričalo, da je skrajni čas za akcijo.  Prva ideja, ki me je prešinila je bila, da prenesem izkušnje iz Koritnega v Ljubljano, saj je gotovo še kje kdo, ki razmišlja podobno meni in ima enake želje in cilje.

In se je začelo. Ni bilo enostavno, kajti imam še en problem: želim hitre rezultate. Zadnja 3 leta pred osamosvojitvijo so potekala v znamenju prebiranja strokovne literature, študija, obiskovanja seminarjev in predavanj. Najdragocenejše pa je bilo, da sem lahko teorijo preizkušala v praksi. Zelo sem hvaležna Primožu, da znanja, ki ga je sam nabiral več kot 20 let, ni skrival, ampak ga je radodarno prenašal name in to z  neizmernim potrpljenjem, kajti zavedam se, da nisem bila enostavna učenka. No, tudi njega sem kdaj uspela spraviti ob živce … A je kar dobro obvladoval komunikacijo z menoj, pa naj sem imela dobre in včasih malo manj (milo rečeno) dobre trenutke.

Seveda sem na začetku mislila, da itak vse vem, saj sem poznala in obvladala tehniko. Posebej samozavestno sem nastopila, ko sem naučila nekega aktivnega športnika potegov in to precej hitro. A vloga učitelja le ni tako enostavna, kot se zdi.

Počasi mi je Primož zaupal prvo stranko, me opazoval, popravljal, pomagal. Kmalu mi je zaupal še eno in še eno. Ja, vsako posebej ni bilo težko obvladovati, vse tri hkrati pa je nekaj čisto drugega. In zopet sem začutila dvom ali bom  to zmogla.

Ne morete si predstavljati kako dober občutek je bil, ko mi je mi je Primož povedal, da je kakšna stranka vprašala po meni in želela izvedeti, kdaj bom tam, ali pa, ko so mi po vadbi povedale, da je hitro minilo in da se res dobro počutijo. V takih trenutkih sem lebdela 10 cm nad tlemi, a strogi učitelj me je hitro postavil na trdna tla in mi dal vedeti, da še nisem spila vsega znanja. Je že našel kakšno malenkost, na katero nisem bila pozorna. A bilo jih je vedno manj.

Končno je prišel trenutek, ko sem morala naprej sama. Iskala sem  primeren prostor, pa je bilo tudi to odkljukano, ko so me v Konex centru prijazno sprejeli medse. Sledil je nakup opreme, ki je razmeroma enostavna, saj so le uteži, palice in stojalo ter še nekaj malenkosti, ki sodijo poleg, kar pa ne pomeni, da ni drago …

Manjkalo je le še ime. Moja pobožna želja je bila, da poimenujem svoj studio bio-fit2. A bolj ko sem razmišljala, bolj me je bilo strah s tem predlogom priti pred  Primoža. Sem pa res predrzna, da pomislim, kako bi on svoje ime in izkušnje delil z neko ekonomistko, ki se je vse življenje ukvarjala z vodenjem podjetij in prodajo, potem pa se je odločila korenito spremeniti smer. Preden sem prišla s tem predlogom, sem hodila kot mačka okoli vrele kaše, čeprav je bilo Primožu takoj jasno, zakaj gre, a me je pustil, da sem sama  izdavila, kaj želim. In je rekel ja. Strinjal se je.  Bravo, Irena! Zame je bil to najpomembnejši certifikat. Priznanje mojstra!

Po zaključeni prvi fazi je nastopil čas za drugo. Samostojno delovanje, pridobivanje strank … Začela sem z nič strankami in na dan otvoritve so mi prisotnost obljubile prijateljice, da ne bi bila  sama v studiu. Ja, res v takih časih spoznaš prijatelja, če imaš srečo, lahko to napišeš v množini. In so se potrdili in marsikdo me je presenetil. Še sedaj mi stojijo ob strani in me spodbujajo, saj je normalno, kot pri vsakem poslu, da  so boljša in slabša obdobja, nikoli pa ni vse zaključeno, a o tem kdaj drugič.

K meni hodijo gospe in gospodje, mladinke in mladinci v starosti od 21 do 79 let. Razlogi so različni,  ne bom ponovno naštevala. Veseli me, da so ljudje, ki resnično razumejo pomen besede MOČ.

Fizična moč je poleg podlage za vsak drug šport, tudi podlaga za  psihično stabilnost,  saj je dokazana povezava med telesom in psiho! In v današnjih razmerah je še kako pomembno, da je naš stresni prag čim višji.

In, ja, tudi po 50 letu se lahko spremeni življenjski slog, mogoče je najti poklic, v katerem uživaš, in še marsikaj tega, kar je omenil Primož Kališnik v članku Telovadba za dame

';