Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Trinajst korakov do zmagovalnega starševstva

Zmagovalno športno starševstvo je vse prej kot to, da vaš potomec na tekmah zmaguje. Če bi radi dosegli, da bi se vaš otrok po ukvarjanju s športom v mladosti počutil zmagovalca, torej da bi se dobro počutil in bi razvil zdrav odnos do športa, mu boste morali pomagati. In ob tem paziti, da ne izapadete kot - nekdo, kateri nočete biti!

Vsi, ki imamo otroke in svet vidimo nekoliko širše, si želimo, da bi se naš otrok čim več ukvarjal s športom, marsikdo pa si tudi želi, da bi bil naš otrok med vrstniki šampion. Velikokrat je tako, da staši, ki nismo dosegli športnih ciljev, ki smo si jih zadali, svojega otoka uporabimo kot svoje nadomestilo, kot predmet, ki naj namesto nas doseže tisto, kar nam ni uspelo. Ne samo, da je to neumno in včasih celo hinavsko, saj otroku pravimo, da vse to počnemo zaradi njega, v resnici pa zaradi sebe, stvar je še veliko hujša: tako lahko otrokovo osebnost poškodujemo in iz njega naredimo nekoga, ki bo vse prej kot zadovoljen otrok in pozneje vse prej kot zadovoljen odrasel človek. Članek, ki smo ga povzeli po Competitive Advantage, bi moral po naše prebrati vsak starš, ki svojemu otroku želi najboljše – pa če bo ta v športu zmagoval ali pa bo vedno zadnji.

Otrok vas potrebuje v svojem moštvu, a ...

Če bi radi dosegli, da bi se vaš otrok po ukvarjanju s športom v mladosti počutil zmagovalca, torej da bi se dobro počutil in razvil zdrav odnos do športa, mu boste morali pomagati.

Ste namreč nujno potreben in pomemben sestavni del moštva, ki ga sestavljajo trener, športnik in njegovi starši. Če boste dobro opravili svoje delo, se bo otrok hitreje učil športnih veščin, postajal boljši, se resnično zabaval in krepil svojo samopodobo. Njegove športne izkušnje bodo postale dragocen model, ki ga bo upošteval pozneje, ko se bo spoprijemal z drugimi izzivi in ovirami v svojem življenju. Če boste »napačno zadeli žogo« ali stekli v napačno smer z njo, se bo otrok nehal učiti, bo slabše igral in zasovražil šport, s katerim se ukvarja. In to so pravzaprav še dobre novice! Kajti vaš odnos z njim se bo verjetno močno poslabšal. Otroka bo bremenil občutek, da mu ni uspelo in da mu nekaj manjka, zato se bo poslabšala tudi njegova samopodoba, takšne občutke pa bo začutil tudi na drugih področjih svojega življenja. Vaš otrok in njegov trener vas potrebujeta v svojem moštvu, saj ne moreta zmagovati brez vas. V nadaljevanju bomo predstavili seznam koristnih pristopov, smernic in strategij, s katerimi se boste bolje znašli v športu, s katerim se ukvarja vaš otrok. Ne pozabite, nihče ne zmaga, če niso vsi zmagovalci. Potrebujemo vas v našem moštvu!

 

Trinajst korakov do zmagovalnega starševstva – vredno je prebrati.

1. Vedeti morate, da je tekmovalnost vašega otroka njegov najpomembnejši partner pri treningu.

Če tekmovalnost v športu med otroki pravilno opredelite, je lahko koristna in nauči otroka več pomembnih življenjskih veščin. »Tekmovati« (v la­tinščini »competere«) pravzaprav po­meni »skupaj si prizadevati«. Pravi pomen tekmovanja je skupaj si pri­zade­vati za nekaj, tvoj tekmec pa je pravzaprav tvoj partner, ne sovražnik. Čim boljši je tekmec, toliko več mož­no­­sti imaš, da boš dosegel svoj najboljši rezultat. Pri športu se je treba naučiti spoprijemati se z izzivi in ovira­mi. Brez dobrega tekmeca in brez izziva šport ne more biti zabaven. Čim večji je izziv, več možnosti imaš, da boš presegel svoje meje. Športniki ne­nehno presegajo svetovne rekorde na olimpijskih igrah, ker si najboljši športniki na svetu »skupaj prizadevajo« in spodbujajo drug drugega k boljšemu rezultatu. Svojega otroka nikoli ne smete učiti, da je njegov tekmec »slab«, sovražnik ali nekdo, ki ga je tre­ba sovra­žiti in »uničiti«. Ne spodbu­jajte otrok k takšnemu vedenju! Namesto tega se pogovarjajte s starši tekmeca vaše­ga otroka in se poskušajte z njimi spo­prijateljiti. Spodbujajte otroke, da se bo­do bolj potrudili in dobro igrali, ne pa samo zato, da bodo zmagali.

2. Spodbujajte otroka, da tekmuje sam s seboj.

Najpomembnejši cilj pri športnem udej­stvovanju je spodbujati sebe in nenehno izboljševati svoje rezultate. Če sodimo napredek samo po tem, ali smo zmagali ali izgubili, ravnamo nepošteno in napačno merimo napredek. Zmagovati v športu pomeni narediti vse, kar zmoremo ne glede na to, kako dober je bil tekmec. Otroke je treba spodbujati k tekmovanju s samim seboj. Če se otrok posveti samo temu cilju in igra zato, da bi postal boljši, namesto da bi premagal nekoga drugega, bo bolj sproščen, se bo bolj zabaval in zato dosegal boljše rezultate.

3. Uspeha in neuspeha ne opredeljujte z zmago in porazom.

Kot dodatek k drugemu koraku lahko dodamo, da je eden najpomembnejših ciljev pri ukvarjanju otrok s športom ta, da pridobijo nove spretnosti in znanje. Kadar otrok izkoristi vse svoje sposobnosti in izgubi, se nikakor ne smemo posvetiti rezultatu in ga kritizirati. Če je otrok igral tako dobro, kakor zmore, in izgubil, mu morate pomagati, da se bo počutil zmagovalca! In kadar otrok ali moštvo igra precej slabše, kakor zmore, in zmaga, to še ne pomeni, da se mora počutiti kot zmagovalec. Otroku pomagajte razlikovati med uspehom in neuspehom ter zmago in porazom. Ne pozabite: če uspeh in neuspeh opredelite z zmago in porazom, boste izgubili vi in vaš otrok!

4. Otroka podpirajte in ga ne poskušajte trenirati!

V moštvu staršev, trenerja in športnika je vaša naloga predvsem podpirati otroka! Postati morate največji in brezpogojni oboževalec vašega otroka. Treniranje in nasvete prepustite trenerju. Otroka opogumljajte, podpirajte, sočustvujte z njim, ga prevažajte, finančno podpirajte, pomagajte zbirati finančna sredstva itd. Nikakor pa ga ne poskušajte trenirati! Večina staršev, ki se začnejo prepirati s svojimi otroki, to storijo zato, ker pozabijo, kako pomembno vlogo igrajo v skupnem moštvu. Treniranje škodi vaši vlogi podpornika in oboževalca. Otrok po slabem športnem rezultatu ali porazu res ne potrebuje vaših nasvetov o tem, kakšno tehnično ali strateško napako je naredil. Vlogo staršev v skupnem moštvu ločite od vloge trenerja, in če se po sili razmer znajdete v nehvaležnem položaju, ko morate trenirati otroka, poskušajte ločevati ti dve vlogi (na igrišču, denimo, recite: »Zdaj ti svetujem kot trener,« doma pa povejte: »Zdaj ti govorim kot eden od staršev.«) Ne poskušajte biti eden od staršev, kadar trenirate otroka, in ne trenirajte otroka doma, kjer bi morali imeti starševsko vlogo.

5. Pomagajte narediti šport zabaven za otroka.

Neštetokrat preskušeno načelo dobrega športnega udejstvovanja pravi, da se bo tisti športnik, ki se zabava, hitreje učil in dosegal boljše rezultate. Za dober športni rezultat se moramo zabavati na vseh ravneh športa, od mladosti do najzahtevnejših športnih dogodkov na svetu! Ko se otrok neha zabavati in se začne bati treninga ali tekmovanj, vas mora kot starše zaskrbeti. Če šport ali igra postaneta preresna, športniki pregorijo in pojavijo se številne težave pri športnem udejstvovanju. Zapomnite si preprosto pravilo: če se otrok ne zabava pri dejavnosti, s katero se ukvarja, se pozanimajte, kaj je narobe. Kaj mu preprečuje, da bi se zabaval? Je vzrok trening? Pritisk? Ste morda krivi vi? Vedeti morate, da sodelovanje pri zelo tekmovalnem programu še ne pomeni, da se otrok ne more zabavati. Otrok, ki se še naprej ukvarja s športom, čeprav se že zdavnaj več ne zabava, se bo kmalu nehal ukvarjati s tem športom.

6. Čigav cilj poskušate uresničiti? Gre namreč za šport, s katerim se ukvarja otrok, ne vi!

Šesti korak nas prisili, da si zastavimo zelo pomembno vprašanje. Zakaj se otrok ukvarja s športom? Ali to počne zato, ker ga veseli, ali to počne zaradi vas? Kadar se pojavijo težave v športu, s katerim se ukvarja, se vprašajte, ali se o njih pogovarjate kot o skupnih težavah, in rečete, denimo, »naš skok ni dovolj visok«, »težave imamo z obratom« itd. Ali se ukvarjajo s športom, ker vas nočejo razočarati, saj se zavedajo, kako pomemben se vam zdi šport? Se ukvarjajo s športom zaradi vaših nagrad in pohval? So njihovi cilji in stremljenja res njihovi ali so vaši? Kako močno vas zanima otrokov uspeh ali neuspeh? Če otrok tekmuje zato, da bi vam ustregel in vam omogočil vašo nastopaško zmagoslavje, se ukvarja s športom zaradi napačnih razlogov. In če še naprej vztraja samo zaradi vas, boste nazadnje vsi nekaj izgubili. Seveda je nekaj običajnega, da si želite, da bi bil otrok čim boljši in uspešnejši. Vendar tega ne smete početi tako, da pritiskate nanj s svojimi pričakovanji, mu vzbujate slabo vest ali ga poskušate podkupiti, samo da bi se še naprej ukvarjal s športom. Če se ukvarja s športom, ker ima za to lastne razloge in cilje, si bo precej bolj želel postati dober športnik in bo zato tudi precej uspešnejši.

7. Otrok ni enak svojemu rezultatu – radi ga morate imeti brezpogojno!

Otrokov športni rezultat ne sme vplivati na to, kako dober se vam zdi in kako radi ga imate. Najbolj tragična in uničujoča napaka, ki jo starši lahko storijo, je ta, da se odločijo kaznovati otroka za slab rezultat tako, da se čustveno oddaljijo od njega. Otrok izgubi tekmo ali zgreši lahek strel na gol, starši pa se odzovejo z zaničevanjem, jezo in odtegovanjem ljubezni in potrditve. Bodite previdni: za takšen pristop se odločite, samo če bi radi čustveno škodili svojemu otroku in uničili svoj odnos z njim. Ko je olimpijski tekmovalec v skokih v vodo Greg Louganis potreboval popolno oceno 10, da bi prehitel kitajskega tekmovalca in osvojil zlato medaljo, je pred zadnjim skokom v vodo pomislil: »Tudi če mi ne uspe, me bo mama še vedno imela rada.«

8. Pri medsebojnem sporazumevanju morate otroku vedno pomagati utrjevati dobro samopodobo.

Uspešnost športnikov vseh starosti in na vseh ravneh je neposredno povezana s tem, kako dobro mnenje imajo o samem sebi. Če otrok deluje v športnem okolju, ki spodbuja njegovo dobro samopodobo, se bo hitreje učil, bolj užival pri športu in dosegal boljše rezultate pod tekmovalnim pritiskom. Kot otroci si vedno želimo biti ljubljeni in sprejeti ter si tega nikoli ne nehamo želeti, poleg tega bi radi, da bi bilo našim staršem všeč to, kar počnemo. Tako tudi utrjujemo svojo samopodobo. Če pri medsebojnem sporazumevanju otroku omogočate, da se dobro počuti, se bo tako vedel tudi sam do sebe. To ne pomeni, da morate pretirano hvaliti otroka, kako dobro se je odrezal, če je ravnokar dosegel izjemno slab rezultat. V takšnih primerih morate biti sočutni in pokazati, da razumete njegove občutke. Dobra samopodoba lahko stori marsikaj. Poskrbite, da se bo otrok dobro počutil, in podarili mu boste darilo, ki bo trajalo vse življenje. Z otrokom se ne sporazumevajte tako, da napadate njegov samopodobo, ga sramotite, spravljate v zadrego ali ga ponižujete. Če nenehno napadate otroka ali zmanjšujete vrednost njegovih dosežkov, se bo navadil to početi sebi vse življenje, vašo napako pa bo ponavljal pri svojih otrocih!

9. Otroka naučite sprejeti darilo neuspeha.

Če bi res radi dosegli, da bo otrok čim srečnejši in uspešnejši pri vseh stvareh, s katerimi se bo ukvarjal, ga naučite sprejeti neuspeh! Najuspešnejši ljudje v športu in na drugih področjih počnejo dve stvari drugače kakor vsi drugi. Prvič, bolj so pripravljeni tvegati in zato tudi večkrat doživijo neuspeh. Drugič, svoje neuspehe izkoristijo tako, da jih uporabijo za spodbudo, hkrati se iz njih naučijo, kako izboljšati rezultat. Naša družba je na splošno negativna in nas uči, da je neuspeh nekaj slabega; nekaj, zaradi česar bi se morali počutiti ponižane in bi morali biti v zadregi, zato bi se neuspeha morali izogibati. Zaradi strahu pred neuspehom ali ponižanjem smo previdnejši in manj dejavni. Pravzaprav je za večino težav in slabih športnih rezultatov neposredno vzrok to, da se športnik preveč boji neuspeha in tega, da bo naredil napako. Ne morete se naučiti hoditi, ne da bi prej večkrat padli. Vsakič ko padete, vaše telo pridobi dragocene informacije o tem, kako biti drugič boljši. Ne morete biti uspešni ali doseči svojega najboljšega rezultata, če vas preveč skrbi poraz ali neuspeh. Svojega otroka naučite, kako se lotiti ovir, napak in tveganih poskusov čim bolj pozitivno, saj mu boste tako izročili ključ do skrivnosti, kako biti uspešen vse življenje. Neuspeh je popolna odskočna deska do uspeha.

10. Otroku ponudite izziv in mu ne grozite.

Številni starši poskušajo neposredno ali posredno vzbujati občutek krivde otroku ali mu groziti, da bi ga »spodbudili« k boljšim rezultatom. Raziskave jasno kažejo, da z grožnjami sicer lahko dosežemo kratkoročne rezultate, vendar so dolgoročne rezultatske in psihološke posledice uničujoče. Grožnje so verjetno najslabši pristop, za katerega se lahko odločite pri športni vzgoji otroka. Zaradi groženj šport ni več zabaven, to pa neposredno škodi športnim rezultatom otroka. Z grožnjami (narediti moraš to, sicer ...!) dajete posredno vedeti, da ne verjamete, da je otrok nekaj zmožen storiti. S pomanjkanjem zaupanja v otroka – čeprav mu to dajete vedeti samo posredno – dodatno škodite športnim rezultatom otroka. Če pa športniku ponudite izziv in mu ne uspe doseči nekega rezultata, še ne pomeni, da je nekaj izgubil ali da si zasluži kazen. Poleg tega je sestavni del izziva tudi pozitivno prepričanje, ki pravi: »Mislim, da to zmoreš.«

11. Poudarite pomen procesa, ne rezultata.

Kadar športniki popustijo pod pritiskom in dosežejo rezultat, ki je precej slabši od njihovega najboljšega dosežka, to pogosto storijo zato, ker so se posvetili samo rezultatu nastopa (tj. zmagi ali porazu, namesto da bi se posvetili procesu). Pri vseh najboljših dosežkih športnik popolnoma pozabi na rezultat in se popolnoma posveti trenutku dejanskega nastopa. Zaradi posvečanja rezultatu se bo športnik skoraj vedno znašel pod prevelikim pritiskom in slabo opravil svoj nastop. Če se bo posvetil samo rezultatu, ki ga športnik nikoli ne more obvladovati, se bo zaradi občutka tesnobe odrezal precej slabše, kot bi se sicer. Če bi torej res radi, da bi otrok zmagal, ga poskušajte prepričati, da tekmovanje ni najpomembnejše in da se je precej pomembneje posvetiti nalogi, ki jo mora izvesti. Starši, ki znajo podpirati svoje otroke, poudarjajo, da zmaga ni najpomembnejša, ampak se je pomembneje posvetiti učenju veščin in sami igri.

12. Ne primerjajte otroka z drugimi in upoštevajte razlike v razvoju.

Starši, ki znajo podpirati svoje otroke, ne primerjajo otroka z drugimi tekmeci, proti katerim tekmuje, in z njimi ne vrednotijo otrokovega napredka. Primerjave so neuporabne, napačne in uničujoče. Vsak otrok se razvija drugače in s primerjavami zanemarjamo pomembne razvojne razlike. Dva dvanajstletnika, denimo, sta morda primerljiva samo po svojih letih. Eden od njiju ima morda fizične sposobnosti šestnajstletnika, zato tudi dosega takšne rezultate, drugi otrok, ki se razvija počasneje, pa ima morda fizične sposobnosti devetletnika in zato dosega rezultate, primerljive z rezultati devetletnika. S primerjavo rezultatov lahko prehitro odvrnemo sicer nadarjene športnike od njihovega športa. Primerjave so koristne, samo če z njimi otroka nekaj naučimo. Če neki otrok prikaže pravilno tehniko, ga lahko uporabimo za primerjavo, vendar samo kot model, s katerim prikažemo pravilno tehniko! Vsak otrok bo dosegal najboljše rezultate, če se bo primerjal sam s sabo. Če ga bo skrbelo, kako dober je drug športnik, mu bo takšno razmišljanje samo škodilo.

13. Otroka naučite pravilno ovrednotiti svoj šport.

Športni mediji bi vas radi prepričali, da so šport, zmaga ali poraz pomembnejši od življenja. Pogosto popolnoma prezrejo, da gre pravzaprav samo za igro. Takšna nepopolna podoba športa pogosto vpliva na šport pri mladostnikih, zato mladi športniki pogosto prihajajo s tekmovanj z izkrivljeno samopodobo in napačnim mnenjem o tem, kako dobro so se odrezali. Starši morajo otrokom pomagati razviti realistična pričakovanja o sebi, o svojih sposobnostih in o tem, kako dobri so bili na tekmovanjih, ne da bi otroke oropali njihovih sanj. Če otrok pri plavanju doseže svoj najboljši rezultat v življenju in kljub temu zasede zadnje mesto, to pomeni, da je treba rezultat proslaviti, ne pa žalovati. Tudi poraz v finalu regionalnega prvenstva ne pomeni, da jutri sonce ne bo spet vzšlo.
 

';