Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tista Ljubljana, ki združuje

O Ljubljanskem maratonu lahko govorimo le v presežnikih; tekel sem na prvem maratonu v prestolnici, v Ljubljani sem postal državni prvak in jo zdaj lahko tečem kot rekreativec. Dobro jo poznam. Vedno znova me navduši.
Začelo se je daljnega leta 1996, ko se je v Ljubljani zgodil prvi maratonski tek. Najbolj zaslužna za to sta bila velika tekaška entuziasta Andrej in Branko, pa tudi Gojc. Med tekači je že tedaj užival prav posebno spoštovanje maraton v New Yorku. V Ljubljani so organizatorji teka želeli vsaj malo pričarati vzdušje iz New Yorka in postavili start 1. Ljubljanskega maratona na začetek Plečnikovega Tromostovja; teklo se je čez most, nato oster levi zavoj na Wolfovo ulico, ki je bila takrat še odprta za promet, do Slovenske ceste in naprej po Šubičevi proti Večni poti.
Startalo nas je 673 tekačev in tekačic, ki so bile v manjšini. Dobro pripravljeni tekači so tekli na maratonski in polmaratonski razdalji, preostali pa so se preizkusili na sedem kilometrov. Otroških tekov še ni bilo. Z maratonsko razdaljo, ki je bila speljana v dveh krogih, se je spopadlo 145 moških in osem žensk. Za tiste čase primerno veliko. Takrat še ni obstajalo množično tekaško gibanje, kar se je poznalo na udeležbi. Organizacija je bila dobra. Na trasi proge so bile organizirane okrepčevalnice, redarji, policijska spremljava, na cilju na Prešernovem trgu pa nas je pričakala godba na pihala. Cestne zapore so bile, vendar jih je le malokdo upošteval. Na podutiškem koncu nam je na lokalni ovinkasti cesti nasproti pripeljal traktor s prikolico in na njej domačin, ki je ravno v času teka pospravljal pridelke iz njive. Ni se kaj dosti zmenil za naš tek in smo se mu morali tekači umakniti z ozke ceste. Ob trasi proge ni bilo navijaškega vzdušja, tu ali tam se je našel kakšen naključni sprehajalec, ki nam je zaploskal in dal dodatno spodbudo za nadaljevanje.

Tekaške evforije, ki jo danes poznamo, takrat ni bilo. Prav tako ne afriških tekačev, brez katerih si zdaj težko predstavljamo Ljubljanski maraton. Navsezadnje tudi športnega sejma ni bilo. Na Prešercu je bil postavljen zgolj srednje velik šotor športnega opremljevalca, ki je bil sponzor prireditve.

Od 673 do 23.804

To so bili nekako zametki zgodbe o tekaškem prazniku, ki ga tekači praznujemo konec oktobra v Ljubljani. Letos je na vrsti že 22. Ljubljanski maraton. V vseh teh letih je raslo število udeležencev. V letu 2016 je bilo vseh nastopajočih na vseh razdaljah, vključno z otroškimi teki, že 23.804. Maratoncev je bilo 1596 in maratonk 398. Če primerjamo število udeležencev od prvega do enaindvajsetega teka, vidimo, v kakšne razsežnosti se je razvil Ljubljanski maraton. Tudi organizacija prireditve je bila iz leta v leto bolj zahtevna. Več tekačev pomeni tudi večje skrbi za organizatorja. Zaradi čedalje več tekačev so se spreminjale tudi lokacije startno-ciljnih prostorov. Spremljevalna ponudba je bila iz leto v leto bolj pestra in bolj zanimiva. Športni sejem je že tradicija, ki vsako leto privabi veliko ljudi, ne samo tekačev, tudi tiste, ki »še« ne tečejo, a razmišljajo o tem. Z zanimanjem si ogledajo ponudbo razstavljavcev ali pa se udeležijo zanimivih predavanj, ki potekajo med sejmom.

Spreminjanje startno-ciljnega prostora je imelo za posledico spremenjeno traso proge. V Ljubljani se je v vseh teh letih prepogosto spreminjala trasa proge, predvsem na polmaratonski in maratonski razdalji. Eden od razlogov je bil vedno večja množica tekačev, ki jim je bilo treba zagotoviti čim boljše razmere za tek. Organizator je zato moral poskrbeti za dovolj prostoren startni prostor ter za privlačen in dovolj pregleden cilj. Poleg tega je želja vsakega organizatorja tekaške prireditve, da pripravi takšno traso proge, ki bo omogočala čim lažji tek in čim boljše ciljne čase. Dober ciljni čas ni odmeven samo v domačem okolju, temveč hitro dobi mednarodno razsežnost, ki prinese še številnejšo mednarodno udeležbo v naslednjih letih. Glede na to, da teče vedno več kakovostnih tujih tekačev, pri katerih prednjačijo afriški, se v zadnjih letih pričakuje ciljne čase pod dvema urama in desetimi minutami.

V zadnjih nekaj letih je maratonska trasa speljana samo v enem krogu. Težko je reči, kaj je bolje in kako to vpliva na končni čas. Nekaterim tekačem bolj ustreza en krog, drugim dva. Pomembneje od tega je, da je trasa tekoča s čim manj ovinki, majhno višinsko razliko in gladko hitro podlago. Preveč razgibana proga z veliko vzponi in spusti ni primerna za doseganje vrhunskih časov. Danes je tako, da vsi, ne samo vrhunski tekači, tudi tisti rekreativni ljubitelji teka, želijo teči čim hitreje in da jih pri tem profil proge ne omejuje pri doseganju cilja. Ljubljana je dokaj majhno mesto in je težko speljati maratonsko progo v enem krogu, ki bo potekala v središču mesta oziroma po zanimivih urbanih predelih. Upoštevati je treba tudi zapore cest, saj je težko zagotoviti popolno zaporo, ki je za meščane pomembna oziroma toliko pomembna, da promet v prestolnici ni popolnoma ohromljen. Sponzorji si želijo biti čim bolj vidni v času tekaške prireditve. To pomeni, da mora biti trasa speljana po ožjem središču oziroma po predelih, kjer se zbere največ gledalcev. Izpolniti vse te zahteve je za organizatorja kar velik zalogaj. Še tole naj zapišem: startnina za naš maraton, zlasti v primerjavi z višino startnin nekaterih drugih tekov v Sloveniji, ni visoka. Glede na izjemno kakovost organizacije, njeno zahtevnost, servis za tekače – upam si reči, da je maraton za tekače finančno ugoden.

Slovenski tekači so malo zaspali

Zanimanje za tek v Sloveniji v zadnjih petnajstih letih stalno raste. Razlog je mogoče iskati v vedno večji ozaveščenosti ljudi o zdravem življenju, pravilni prehrani in športni aktivnosti. Poleg hoje je tek najbolj osnoven način gibanja človeka. Številke o udeležencih teka v Ljubljani gredo v tisoče. Še bolj razveseljiv podatek je, da poleg udeležencev tekaških prireditev obstaja še nekaj tisoč ljubiteljev teka, ki tečejo sami zase za zdravje in dobro počutje. Radi tečejo, vendar se ne udeležujejo organiziranih prireditev. Tudi teh bo iz leta v leto več, mogoče dobijo navdih za tek prav na letošnjem ljubljanskem tekaškem prazniku.

O Ljubljanskem maratonu lahko govorimo le v presežnikih. Nekoliko skrb vzbujajoče je le, da kljub množičnemu porastu teka v Sloveniji ni pravih domačih tekačev, ki bi lahko mešali štrene pri vrhu uvrstitve in se enakovredno borili z afriškimi tekači. Krovna atletska zveza je šele zadnjih nekaj let bolj prisotna na največji tekaški prireditvi v Sloveniji. Pred leti je bilo mišljenje, da je to zgolj rekreativna prireditev, in temu teku niso posvečali pretirane pozornosti. Nekaj deset let in več slabega sistemskega dela se zdaj pozna na rezultatih domačih tekačev. Aktualni državni rekordi na dolgih progah so stari več kot 30 let. Trenutno v Sloveniji nimamo tekača, ki bi v Ljubljani pretekel 10 kilometrov pod 30 minutami, oziroma tekača, ki bi lahko odtekel vsaj prvo polovico teka z afriškimi tekači, ki tečejo maratonsko razdaljo. To je čas okoli ene ure in pet minut. Sama udeležba slovenskih atletov seveda ni zagotovilo za uspešen tek oziroma dober rezultat. V tujini so ne glede na to, od kod prihajaš oziroma katere narodnosti si, finančni bonusi vezani na uvrstitev in seveda dosežen ciljni čas. Tek je športna panoga, v kateri je ciljni čas natančno merljiv. In le to šteje. Vse drugo je ljubiteljski pristop k teku. Pogojevanje domačih tekačev z nenastopanjem ne bi smelo biti dopustno na največji tekaški prireditvi v Sloveniji. Tako mislim kot nekdanji atlet in kot državni prvak Slovenije v maratonu, ki sem ga tekel na svoje veliko veselje v svojem mestu, Ljubljani.

Ljubljanski maraton pomika slovenski tek naprej. Z množičnostjo, iz katere bo nekoč zrasla tudi kakovost. Upajmo, da bo stroka na krovni zvezi spoznala, da je tekaški praznik, Ljubljanski maraton, odlična priložnost, da se vsej Sloveniji, ne samo Ljubljančanom, predstavi vse trenutne tekaške potenciale, kar jih imamo. Tek po ljubljanskih ulicah bi moral biti revijalen tako za atlete kot ljubiteljske tekače. Nekateri ljubitelji so to že davno spoznali in prav zato so redni udeleženci teka v Ljubljani. Tečejo redno sami ali v družbi, vendar jim je udeležba na tekaškem prazniku v oktobru postala stalnica v življenju. Mogoče ne gre toliko za visoke uvrstitve kot preizkus samega sebe in primerjavo z drugimi. Poleg tega je zanimivo primerjati čase, ki si jih dosegel v preteklih letih, s časom, ki si ga sposoben odteči danes. Mogoče bi bilo to zanimivo spoznanje tudi za naše najhitrejše tekače.

Nestrpni pred nedeljo

Verjamem, da že nestrpno čakate dan za dvig startnih številk, obisk športnega sejma in ponovno snidenje s tekaškimi prijatelji. Še več adrenalina bo v nedeljo, ko boste stali na startni črti. Pok pištole in tek se začne. S tekaškim korakom se boste pognali po ljubljanskih ulicah in drveli svojemu cilju naproti.
Želim vam uspešen tek, lahek korak, primerno vreme in čim manj neprijetnosti pred tekom, med tekom in tudi po njem.
In ne pozabimo: za vsak naš korak v maratonski Ljubljani je veliko ljudi garalo vse leto. No, natančneje, že več kot dve desetletji. Hvala, prijatelji, za to našo in vašo jesensko Ljubljano. Ljubljano, ki združuje.
 

Avtor zapisa (številka 800) teče k odličju na Ljubljanskem maratonu

 

';