Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Telovadbo sem vedno povezovala z naporom, mučenjem

Barbara Volčič Lombergar
Zgodba z nasmehom

Nekdaj televizijka in nasprotnica športa in rekreacije, danes pa zaprisežena obiskovalka ljubljanskega Rožnika, hribov in zasneženih planot. In željna učenja in spoznavanja tudi drugih športov.

Kot otroci smo se lovili, skrivali, kotalkali in v rodnem Kopru plavali, čeprav z morjem zaradi mojega strahu nisva bila prijatelja. Starši me v šport niso usmerjali, spominjam pa se, da sem hodila na urice telovadbe.

Pozneje sem deset let plesala balet in pri tem neizmerno uživala. Nisem ga doživljala kot šport in se mi ni zdel naporen. Sem pa v osnovni šoli in še posebno v gimnaziji sovražila telovadbo in kljub odlični baletni kondiciji zanjo iskala sto in en izgovor. Žal sem morala balet opustiti zaradi sklepne revme.

Telovadbo sem vedno povezovala z naporom, mučenjem. Bila sem fizično šibka, suha in enostavno nisem zmogla. Že vonj v telovadnicah mi je bil odvraten. In nikogar nisem imela okoli sebe, ki bi me k športu spodbujal.

Ko so prišli otroci, sem živela med službo in domom. Spominjam se, da smo kot družina pozimi smučali teden in morda še dvakrat na sezono, poleti šli za nekaj dni v hribe in to je bilo to. Sama sem šele zaradi otrok začela smučati, pri 33 letih. Otroci so hodili na košarko, rokomet, atletiko, dekleti sta veliko let plesali. Starši pa nič!

Okoli mene so s športom vsi predvsem hujšali. Sama tega nisem potrebovala. Ob treh otrocih in zahtevni službi se mi ni zdelo, da bi potrebovala šport. Roko na srce: sploh ni pomenil nobene točke v mojem življenju in sem ga razumela kot izgubo časa. Posvečanje sebi? Ljubše mi je bilo speči torto za svoje ljudi. Mislim, da je bil ves koncept družbe včasih tak. In zaradi tega sem mogoče zanemarila klice na pomoč, ki sta mi jih sprožala telo ali duša.

Sem tip človeka, ki ga urejeno okolje, urejen dom pomirja. Družina in služba, včasih tudi v obratnem vrstnem redu, sta bili zame prioriteti: kako naj bi šla na Rožnik, če pa je bilo treba skuhati, pospraviti! Da bi se po športni aktivnosti vrnila v kaos, ne bi nič naredila zase, in delno to še vedno drži.

Z leti človek glede gibanja postane malo bolj ozaveščen. Začela sem iskati možnosti za aktivnost, a sem hitro ugotovila, da fitnes ni zame: zaprt prostor, različne vonjave, od parfumov do potu – ni šlo. Potem sem našla jogo. Ampak pri jogi sem na uri vedno – zaspala. Joga sprošča, a pri meni je bilo to očitno preveč ekstremno.

Potem se je zgodil infarkt. Pred petimi leti. Rehabilitacija na Polikliniki v Ljubljani je bila zelo spodbudna, brez pritiska in grožnje, samo jasno sporočilo o perspektivi. Fizioterapevti in kardiologi so mi prijazno, a tehtno vzbudili željo po gibanju. In to je ključno: da nekdo v tebi spodbudi željo po nečem.

Na začetku je bilo zelo težko. Iz pritličja v tretje nadstropje sem hodila dvajset minut. Ko sem šla prvič na Rožnik, sem prišla le do tretjine poti, iz središča Ljubljane in nazaj sem porabila dve uri.

Kmalu sem odkrila hribe, kamor grem s prijateljicami ali hčerjo. Ali pa tudi sama. Težava je v tem, da v svojem krogu nimam toliko športnih prijateljev. Če bi jih imela več, bi gotovo šla še večkrat.

Lani mi je hči Ivana za rojstni dan podarila učenje smučarskega teka z vaditeljem. Prej se mi je zdel to zelo dolgočasen šport, nikoli ne bi bil moja izbira. Vendar sem po petnajstih minutah ugotovila, kako je smučarski tek dober. Tako sem lani veliko tekla na smučeh, tudi športno opremo sem si kupila. Letos sem zaradi zloma zapestja tekla manj, se pa že veselim prihodnje zime.

Nikoli si nisem predstavljala, da bom športna. To pač ni bilo zame. Če sem iskrena, sem postrani gledala ljudi, ki so to preveč poudarjali. Nisem jih razumela in nisem razumela, da grešim jaz in da le ne znam poiskati rekreacije, primerne zase.

Mama in srednja hči sta moji vzornici. Moja mama je pri 84 čedalje bolj fit, saj vsak dan prehodi nekaj kilometrov, čeprav je redno začela hoditi šele, ko je bila že nekaj let v penziji: z vsakim letom je bolj vztrajna in več zmore. Ravno te dni je prehodila osem kilometrov in bila navdušena. No, morda sem nad tem bolj kakor ona navdušena jaz. Moj navdih so tudi otroci, ki pa so jim zdaj, ko so odrasli, izziv bolj adrenalinski športi. Zlasti eni od hčera.

Šport ne le da je koristen za telo, redno treniranje ima v sebi tisto, kar se mi zdi zelo pomembno za življenje: vztrajnost in disciplino. Danes smo ljudje premalo vztrajni in moramo takoj doseči cilj. Šport pa uči vztrajnosti in strpnosti. Morda bi bila morala otroke, ko so bili majhni, bolj usmerjati v šport.

Vztrajnost prinese tudi zmago. Zdaj grem skoraj vsak dan na Rožnik, gotovo pa trikrat, štirikrat na teden. To je moj »must do«. Hoja je odlična oblika rekreacije in v naravi se dobro počutim. Pozimi tečem na smučeh, vmes pa grem na kakšen ne previsok hrib. Razmišljam, da bi začela teči, bi pa gotovo pod strokovnim nadzorom. Že od nekdaj si želim, da bi šla peš iz Ljubljane do Kopra.

Žal mi je, da si v preteklosti nisem vzela časa zase. Uro na dan. Vedno se mi je zdelo, da bi s tem kradla družini. Res je, da so otroci zdaj odrasli in da sta dva že zdavnaj odšla iz gnezda, vendar je tudi res, da mi danes prav čas, ki ga namenjam sebi, daje energijo, zagon za delo in veselje do življenja. Za harmonijo v življenju je pomembna tudi rekreacija, za zdravje pa tako ali tako! Zato čas zase absolutno priporočam.

 

';