Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tekli so, tekli, in pisali zgodovino, ko je še ni bilo

Dobro znano je, da je maraton, najdaljša olimpijska tekaška discipli­na, novodoben izum. Ima pa, tako kot zamisel za moderne olimpijske igre, svoje korenine v antiki. Vendar ne v olimpijskih igrah, ki so jih stari Grki prirejali med letoma 776 pr. n. št. in 393 n. št. ‒ najdaljša tekaška disciplina, v kateri so tekmovali, je bila krajša od pet kilometrov. Pierre de Coubertin, »oče« modernih olimpijskih iger, je za maraton našel navdih v antični legendi. V času priprav na prve igre, ki so bile pred 120 leti v Atenah, je prisluhnil svojemu francoskemu rojaku Michelu Bréalu. Bréal, jezikoslovec in tako kot Coubertin tudi on ljubitelj starih Grkov, je predlagal, da bi na spored iger uvrstili maraton. Ta naj bi obudil slavo starogrških junakov in pripomogel k popularizaciji iger. To zamisel so močno podprli tudi Grki.

Bréal se je naslonil na legendo o Filipidesu, ki je bila tedaj na evropskem zahodu zelo priljubljena. Po njeni naj­bolj znani različici je leta 490 pr. n. št. poklicni tekač sel Filipides v dveh dneh najprej pretekel okoli 240 kilometrov dolgo razdaljo med atensko Akropolo in Šparto, da bi poročal o izkrcanju sovražnih Perzijcev, pozneje pa je z Maratonskega polja tekel v Atene, poročal o zmagi nad Perzijci, nato pa od izčrpanosti izdihnil.

Louis, veliki zmagovalec

Udeleženci prvega olimpijskega ma­ratona, 13 Grkov in še štirje drugi te­kači, so morali preteči razdaljo med Maratonskim poljem in stadionom Pa­nathinaiko v Atenah. Najkrajša mo­žna pot, speljana po zahtevnem hri­bovitem terenu, bi bila dolga okoli 34 kilometrov, a se organizatorji za­njo niso odločili. Izbrali so daljšo, a lažjo različico, za katero je zmagova­lec potreboval dobro minuto manj ka­kor tri ure. A razdalja, ki so jo pretekli prvi olimpijski maratonci, je bila krajša od sedanje, znašala je le okoli 40 kilometrov. Tudi v naslednjih letih dolžina maratona še ni bila natančno predpisana. Sedanja dolžina, 42.195 metrov, je bila standardizirana leta 1921. To je razdalja, ki so jo pretekli maratonci na olimpijskih igrah v Londonu leta 1908. Tu so najprej načrtovano razdaljo podaljšali za 385 jardov (okoli 350 metrov), tako da so si start lahko ogledali otroci v windsorskem kraljevem vrtcu.

Grkom se je podpora zamisli o uvr­stitvi maratona na prve olimpijske igre obrestovala. Prvi olimpijski zmagovalec je 10. aprila 1896 postal njihov rojak Spiridon Louis. Zmaga tedaj 23-letnega Louisa je bila zelo dobrodošla ‒ na nobenem od tekaških tekmovanj, ki so bila na sporedu pred maratonom, ni zmagal Grk. Še posebno boleče so gostitelji iger doživljali poraz v metu diska, klasični starogrški atletski disciplini, v kateri je zmagal Američan Robert Garrett. Če bi Louis tekel na prej omenjeni razdalji, ki se je uveljavila kot edina prava maratonska, bi njegov čas znašal okoli tri ure in osem minut.

Na prvem olimpijskem maratonu je nastopilo tudi nekaj tekačev, ki so pred tem dogodkom tekmovali na krajših razdaljah. Med njimi je bil Edwin Flack, zmagovalec tekov na 800 in 1500 metrov. A Avstralec, ki ni prej nikoli tekmoval na razdalji, daljši od 10 milj (16 kilometrov), je na 35. kilometru doživel kolaps. Pozneje se je izkazalo, da se, kot pravijo, tam maraton šele začne. No, za vse se ni začel ‒ vsaj ne za Grka Spiridona Belokasa, ki je v cilj pritekel tretji. Ker so ugotovili, da se je del poti raje peljal s kočijo kakor tekel, so ga diskvalificirali.

Prvi maraton pa je bil pravzaprav že nekaj tednov prej, ko so Grki izbrali svojo olimpijsko reprezentanco. Najhitrejši je bil Charilaos Vasilakos. Ta je olimpijski nastop končal na drugem mestu z dobrimi sedmimi minutami zaostanka za Louisom. Louis, ki se je preživljal kot prenašalec in pro­dajalec vode, je bil na kvalifika­cijskem maratonu peti. Med svojim olimpijskim nastopom pa Louis v vodi ni videl pravega sredstva za os­vežitev: menda se je med tekom ustavil v obcestni krčmi in raje popil ko­zarec vina. Njegov vnuk je pozneje to zanikal, rekoč, da je njegov ded po­pil kozarec pomarančnega soka, ki mu ga je dalo njegovo dekle, malo po tem pa je od svojega bodočega tasta dobil še kozarec konjaka. Ko je izvedel za prednost, ki so jo imeli njegovi tekmeci, je samozavestno dejal, da bo ujel drugega za drugim. Besedo je držal, s tem pa se je doba Grkov na olimpijskih maratonih tudi končala ‒ olimpijske kolajne ni nikoli več osvojil noben Grk.

Ženske in maraton

Dobro znano je tudi, da je bil de Coubertin oster nasprotnik ženskih prizadevanj za sodelovanje na olimpijskih igrah – to je imel za neestetsko, nezanimivo, nepraktično, nepotrebno. Na prvih ni nastopila nobena ženska, nato pa so se začele stvari, pa čeprav v nasprotju z de Coubertinovo voljo, le spreminjati. Da so ženske na olimpijskim igrah lahko pomerile tudi v maratonu, je moralo preteči še veliko vode. Ker Mednarodni olimpijski komite ženske atletike ni uvrstil na olimpijski program, so med letoma 1922 in 1934 štirikrat potekale celo ženske svetovne igre (prve, leta 1922 v Parizu, so poimenovali kar ženske olimpijske igre), kar pa je danes malokomu znano. Ženske so na olimpijskih igrah v Amsterdamu leta 1928 v okviru atletskega sporeda lahko nastopile v teku na 800 metrov, ki je bil najdaljša ženska tekaška disciplina. Stvari so se v olimpijskem gibanju počasi le rahljale in leta 1984 so se v Los Angelesu lahko končno pomerile tudi v maratonu. Zmagala je Američanka Joan Benoit.

A ženske so si začele pot v maraton utirati že veliko prej. Že v Atenah leta 1896 je bojda po trditvah prič dan za moškimi maratonsko progo v približno petih urah in pol pretekla Grkinja Stamata Revithi. Ali je s tem dosegla želeno pozornost, ki bi ji pomagala iz revščine, ni znano. Prva pa je menda pravo maratonsko razdaljo, 42.195 metrov, na maratonu v Parizu leta 1918 pretekla Marie-Louise Ledru, in sicer v petih urah in 40 minutah. Mednarodna atletska zveza IAAF kot prvo svetovno rekorderko vodi Angležinjo Violet Piercy, ta je leta 1926 na maratonu, ki je potekal med Windsorjem in Londonom, dosegla čas 3:40:25. Ta rekord se je obdržal vse do leta 1963. Američanka Merry Lepper, ki jo je tedaj nasledila, je skrivoma neuradno startala skupaj z moškimi na maratonu v Culver Cityju v Kaliforniji. Ko jo je eden od organizatorjev poskušal ustaviti, je zavpila, da ima pravico teči na javni površini, in tekla naprej. Leta 1967 se je podobno zgodilo tudi novinarki Kathrine V. Switzer, ki se je na bostonski maraton prijavila kot K. V. Switzer, tako da iz prijave ni bilo mogoče razbrati njenega imena in spola. Ko je to opazil eden od organizatorjev ob progi, ji je poskušal strgati startno številko, a ga je njen fant odrinil. Fotografija, ki je nastala ob tem, je obšla svet. Pozneje je Switzerjeva postala zmagovalka maratona v New Yorku.

Leta 1972 so v Bostonu, kjer mara­ton poteka že od leta 1897, ženske lahko prvič nastopile tudi uradno. Leta 1975 je bila Switzerjeva s časom 2:51:37 druga. Leta 1996, ob 100. bostonskem maratonu, so organizatorji priznali tri zmage Bobbi Gibb, tekačici, ki je neuradno tekmovala in zmagovala v letih 1966–68. Od tedaj je ženski maraton doživel nesluten razvoj. Število maratonk se je skokovito povečevalo, k napredku v izidih pa je pripomoglo zlasti množično vključevanje vzhodnoafriških tekačic od 90. let minulega stoletja naprej.

Velika imena, posebne zgodbe

Zgodbe velikih maratoncev navdi­hu­jejo generacije tekačev, nekatere vzbujajo zanimanje tudi zunaj kroga navdušencev. Nekatere so spodbud­ne, druge manj. Tako je denimo na igrah v Amsterdamu leta 1928 šla zmaga v Francijo, dosegel jo prebivalec njene kolonije, Alžirec Boughera El Ouafi. Ker je po tej presenetljivi zmagi v ZDA nastopal za denar, so mu zaradi tedaj veljavnega načela ama­terizma nastop na olimpijskih igrah dosmrtno prepovedali. Leta 1956 je v Melbournu olimpijski maraton osvojil pred nekaj leti preminuli Alain Mimoun, še en Francoz al­žirskega rodu. Mimoun, francoski vojak, je bil leta 1944 hudo ranjen, a je zavrnil predlagano amputacijo noge in postal eno velikih imen teka na dolge proge. Ob njegovi zmagi so francoski mediji poiskali svojega prvega zmagovalca, Boughero. In ga našli med berači. Tri leta potem so ga ubili pripadniki alžirske Nacionalne osvobodilne fronte, ki je ni želel podpreti.

Tudi zmagovalec na igrah v Berlinu leta 1936 Son Ki Čung je nastopal pod tujo zastavo. Študiral je Tokiu in moral uporabljati japonsko ime Son Kitei. Nastopal je za Japonsko, kamor je tedaj spadala današnja Severna Koreja, od koder je bil doma.

Na igrah v Oslu leta 1952 je še nepo­novljen dosežek uspel Čehu Emilu Zatopku. Zatopek, zaradi nenavadnega načina teka in grimas imenovan češka lokomotiva, se je po zmagah v tekih na 5000 in 10.000 metrov odločil še za svoj prvi nastop v maratonu – in zmagal. Leta 2013 ga je revija Runner’s World imenovala za največjega tekača vseh časov. Zatopek, poznan kot izjemno ljubezniv človek, je bil pozneje vidni član češke komunistične partije, a ker je leta 1968 podprl njeno demokratično krilo, so ga povsem izločili. Preživljal se je s težaškimi in ponižujočimi deli, med drugim v rudniku urana. Leta 1990 ga je Vaclav Havel rehabilitiral. Zatopek se je v zgodovino teka na dolge proge vpisal tudi zaradi nekega drugega dejanja. Na obisk v Prago je leta 1968 povabil Avstralca Rona Clarka, ki je nanizal 17 svetovnih rekordov v tekih na dolge proge, a ni nikoli osvojil zlate olimpijske kolajne. Dobil jo je od Zatopka, ta je darilo pospremil z be­sedami: »Ne dajem ti je zaradi prijateljstva, ampak zato, ker si jo zaslužiš.«

Leta 1960 je v Rimu prvega od dveh olimpijskih naslovov, pri čemer je oba­krat izboljšal svetovni rekord, os­vojil Etiopijec Abebe Bikila. Mesto v reprezentanci, ki je nastopila v Rimu, je dobil v zadnjem trenutku, potem ko si je eden od članov ekipe pri nogometu zlomil gleženj. Nastopil je bos, saj se v Adidasovih copatah, ki so mu bile na voljo, ni dobro počutil. Njegov rojak Mamo Wolde, zmagal je v Ciudadu de Mexico leta 1968, je menil, da bi Bikila, če ne bi bil tedaj poškodovan, osvojil še tretji olimpijski naslov. Bikila je umrl leta 1973 zaradi posledic prometne nesreče, ki jo je doživel leta 1969 in ki ga je prikovala na invalidski voziček. Šved Onni Niskanen, najeti trener etiopskih tekačev, je Bikilo prepričal, da je nastopal v lokostrelstvu za invalide, ta pa se je šalil, da bi v tej disciplini lahko osvojil še tretje olimpijsko zlato. Cesar Haile Selassie je ob njegovi smrti razglasil dan žalovanja.

Med ženskami ima posebno mesto Paula Radcliffe. Britanka, ki je javnosti postala znana tudi zaradi načina teka, pri katerem je opletala z glavo, ima v lasti tri najboljše dosežke vseh časov. Njen rekord 2:15:25, dosežen v Londonu leta 2003, je več kot tri minute boljši od časa druge najboljše maratonke. Radcliffova pa ni nikoli osvojila naslova maratonske olimpijske prvakinje; ostala je celo brez katerega koli olimpijskega odličja. Mnogi poznavalci to pripisujejo njeni visoki postavi (173 cm), zaradi katere v vročem vremenu, v katerem se pogosto odvijajo olimpijski maratoni, ni enakovredna veliko manjšim tekmicam, ki imajo manj težav s pregrevanjem.

Za eno največjih imen ženskega maratona velja Norvežanka Grete Waitz (1953–2011). Ta je v letih 1979–88 kar devetkrat zmagala v New Yorku. Tudi njena rojakinja Ingrid Kristiansen je zmagovala na največjih maratonih: v Chicagu, Bostonu, New Yorku in Londonu, postavila je tudi svetovni rekord. Izjemne uspehe sta pozneje dosegli Kenijki Edna Kiplagat in Catherine Ndereba ter med drugim osvojili po dva naslova svetovne prvakinje.

';