Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Švic je eko?

Ste vedeli, da so vaše tekaške copate povprečno sestavljene iz 55 delov? Tudi če je slišati veliko, je to res. Pa tudi to, da so praktično vsi deli iz umetnih materialov. Ne vezalke, ne šivi, nič ni več naravnega, vse je produkt, če poenostavim, ki prihaja iz – nafte. Izdelava tekaških copat, druga športna konfekcija je praktično enako »naravna«, je proces, ki za to, da uporabniku, tekaču, ponudi izjemno udobje in končno zadovoljstvo, ustvari ogromen ogljični odtis. In to zgolj med izdelavo, pri kateri za eno copato (ne par!) sodeluje približno 200 parov rok, ki praviloma ne prihajajo iz evro-ameriškega bazena, največjega trga tovrstne opreme, ampak iz gospodarsko manj razvitih azijskih držav.

Pri tem, da copate niso niti spakirane, kaj šele odposlane, predstavljene, promovirane, prodane ... Misel, da je bilo včasih bolje oziroma manj škodljivo izdelovati copate, ne drži, saj je proces za obdelavo pripravljenega usnja nekaj najbolj ekološko oporečnega in presega škodljivost sodobne proizvodnje športnih copat in druge opreme za prosti čas (ne bi o elektronskih gadžetih, dodatni opremi za tek, kot so bidoni, trakovi ...). Opreme, ki nam prinaša toliko zadovoljstva, užitka, druženja, predvsem pa dobrega počutja, torej zdravja.

Zdravja, do katerega se prebijamo z aktivnostjo, odrekanjem, discipliniranjem lastnega telesa in uma, z različnimi načini borbe ..., s katerimi pa ustvarjamo kup »odpadkov«, zaradi katerih svet postaja manj zdrav, kot je bil kdaj prej v zgodovini. Proizvodnja umetnih izdelkov namreč sodi med bolj umazane, energetsko potrošne, predvsem pa škodljive za okolje. Sežiganje sproža izpust strupenih hlapov, reciklaža je mogoča le delno, saj material nima enakih lastnosti kakor nov, zato večina odpadkov konča zakopanih v zemljo, njihova razpolovna doba pa sega v desetine let. In vse to zato, da se imamo fajn. Paradoks je, da vsaka telesna aktivnost prinaša ugodje, to pa negativno vpliva na količino dvoma, ki se pojavlja ob nekem početju.

 

 

Vseeno ravno zaradi tega ne moremo mimo etičnega pomisleka – je to, kar je dobro zame, dobro tudi za druge, tudi za okolje? Očitno ni. Očitno je tudi, da je težko kar koli narediti, da bi se to spremenilo. Rekreativna telesna aktivnost je namreč že dolgo simbolno povezana z aktivnostjo profesionalnih športnikov. Ti so nosilci simbolnih (in konkretnih) vrednot, ki se jim nekako poskušamo približati, jim slediti in jih vsaj približno začutiti. Vmes je industrija prostega časa, ki (tek je zgolj majhna veja celotne industrije), vse to odlično uporablja za lastno korist. Šport in prosti čas sta par, ki ustvarjata milijarde, te se zlivajo v razvoj in proizvodnjo, izdelki v prodajo in tako nazaj do potrošnika. Krog je tako sklenjen, spirala pa po logiki kroženja denarja lahko postaja samo ožja oziroma hitrejša.

Pretrgati je v bistvu ni mogoče. In za to tudi ni razloga. Obstaja pa alternativa. Teči v sandalah, platnenih čevljih, ponošenih tekaških copatah. Obležati na kavču, mirovati. Biti zaležan, bolan, len in zapit. Meditacija, joga, askeza, zen ... Vse to so legitimne možnosti, vprašanje pa je, ali je ogljični odtis kaj manjši. Dejstvo je, da se z odločitvijo za eno stvar hkrati že odrečeš tudi drugi stvari. Pa tudi, da sta sreča in zadovoljstvo nekaj, kar nima cene, užitek pa najslajši, dokler te ne dobijo oziroma si ne priznaš, da si kriv. Nekaj, pri čemer cena ni pomembna. Cena kot posledica učinka na druge pa sploh ne. Rekreacija je torej oblika onesnaževanja, rekreativci pa onesnaževalci. Drži ali ne?

';