Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Statika kot politika

Statično kolesarjenje je isto kot politika predsednika vlade, smo bili enakega mnenja po našem prvem letošnjem druženju v rekreacijskem centru. Miro pravi, da delajo in delajo in delajo, državljani pa ugotavljamo, da ni nič narejenega. Na statičnih kolesih poganjamo in poganjamo pedala celo uro in se ne premaknemo niti za centimeter. Torej smo na istem le, da mi nismo vsak dan na televiziji. Potem smo debatirali, da je verjetno ta vrsta vadbe pisana na kožo prav politikom. Med premikanjem in ne premikanjem je ogromna razlika. Tako velika, da naši politiki ne vidijo iz enega na drugi breg. V prepadu vmes pa smo mi, ki se prav tako ne premaknemo, čeprav nam neprestano ser… po glavi in smo iz dneva v dan zato globlje v dreku.

Prijateljica je rekla, da si je omislila sobno kolo. Postavila ga je v dnevno sobo pred televizijo in je hotela poganjati pedala v času dnevnika. Že po prvem poizkusu je bila tako jezna, da je svoje treninge prestavila med filme. Pravi, da si moraš današnje dnevnike gledati v stranišču sedeč na toaletni školjki in ne na kolesu, kaj šele v fotelju. Pravzaprav sem jo potem povabil na našo statiko v našo telovadnico, kjer je glasba in so nasmejani obrazi, ki za trenutek pozabijo na tegobe, ki jih raznašajo naši politiki.

Čeprav je naše kolesarsko društvo v soboto s številno udeležbo potrdilo, da kolesa še niso za na zimsko spanje, smo začeli z našimi vadbami na sobnih, statičnih kolesih, po domače povedano »spininigu«. Za mnoge in mene osebno  je to ena od najboljših vadb, kar si jih kolesar po duši lahko omisli v času, ko je zunaj vreme neprijazno za kolesarjenje.
Statično kolesarjenje je v praksi precej težje, kot se sliši. V petinštiridesetih minutah se izgubi kar lepo število kalorij in z nas švic teče v potokih. Največ ljudi odvrne prav misel na majhno zatohlo dvoranico, v kateri je več koles kot jih tja sodi in na katerih se potijo tako moški kot ženske. Slab zrak, vročina, utesnjenost in seveda preglasna glasba ter prezahteven vaditelj so najpogostejši razlogi, da se ljudje ne udeležujejo takih vadb. Mi, ki imamo s tem malce drugačne izkušnje, smo najprej poskrbeli za udobno dvorano, ki je dovolj velika in dovolj zračna, da se med sabo ne vonjamo kot vojaki v kasarniških sobah. Glasbo si damo na sobno jakost in vaditelji niso tako hudi tirani kot bi v resnici morali biti, a še vedno toliko, da se lahko reče, da je vadba učinkovita. In vendar kakorkoli si naredimo ne moremo mimo tega, da smo na koncu vadbe tako preznojeni in izčrpani, da sta naša prva pomoč natakar in natakarica v šanku eno nadstropje nižje.
Statično kolesarjenje je hudičevo zahtevna vadba in po moje spada med najtežje zvrsti rekreacije. Petinštirideset minut se mogoče sliši kratka časovna doba za rekreiranje, vendar mi morate verjeti, da je večina že po petnajstih minutah prepričana da ne bo zdržala na kolesu do konca vadbe! In potem sledi še pol ure… Kolesarji smo fizičnih in psihičnih naporov vajeni, zato skoraj ne bi rabili spremljevalne glasbe in dretja vaditelja a potem to ne bi bilo toliko bolj zabavno početje. Verjetno prav v tem opisu kolesarja kot vzdržljivega človeka tišči razlog, da se »statike« ne udeležujejo ljubitelji kake druge rekreacije, čeprav je primerna za prav vsakogar. Za poganjanje pedal je vseeno, če ste stari, mladi, suhi, debeli…le dovolj zagnani morate biti in za gotovo boste uživali.
 

';