Specialka za specialca
Kolesa sem vedno kupoval zaradi njihove lepote, nikoli nisem gledal na kakovost. Prideš v prodajalno in izbereš tistega, ki ti je najbolj všeč. Ne, ne govorim o sebi kot o podmazanem palcu, ki si lahko kupi najboljšo specialko.
Bil je sejem koles v našem mestu. Enkrat in nikoli več. Firbcal sem. Do takrat nisem nikoli videl popolnoma črne specialke. Črno pomeni črno… vse razen zadnjih zobnikov in verige. CAAD 3, Cannondale, Shimano 105, črn aluminijasti okvir z zlatim napisom, temno zlatim. Kupil sem ga in vozil. Mar sem hotel povedati, da je to kolo bilo tako lepo, da me ni motilo, da je bila na njem »samo« 105ka! Če povem po pravici, je to ravno pravšnja oprema kolesarja mojega kova.
Vse narediš tako kot ti je všeč. Se usedeš na kolo in ga ne vidiš več. V garaži ga ne vidiš. V kleti ga ne vidiš. Prestari smo, da bi ga imeli v sobi. Nekateri. Imam prijatelja, ki ima svojo in ženino specialko v dnevni sobi, kot statuo, kip, okras, dodatek hišnem interierju… in prostor enostavno zaživi. Lahko je umazano, lahko je popolnoma čisto, vedno vžge… vedno gledaš svoje kolo. Imel sem to srečo, da sem kako svoje kolo prodal kolesarju, s katerim sem potem še kolesari in vedno znova sem bil navdušen. Če ga ni nič spreminjal in ponavadi ga ni, sem si vsakič rekel…prekleto lepo specialko sem imel, hudičevo lepo, enkratno.
Pokaži mi specialko in povem ti, kdo si. Oguljeno, zaguljeno, odvratno celo…
To ni res. Lepo se pa sliši kompliment, če ga doživiš seveda, ko ti nekdo reče, da bi izmed stotih, tisočih koles, prepoznal tvojega! Oh, stopim se… imam prijatelja, ki mi to vseskozi, za vsako kolo, ki mu ga pokažem in predstavim, reče ravno to. Obožujem ga!
Spet obstajajo različni tipi ljudi, kolesarjev, ki vozijo različne specialke. Razumljivo. Največ je takih, ki kupujejo kolesa iz prvih strani katalogov. Ta kolesa so naslovljena z magičnimi besedicami: Race, Road race, Racing, Road race perfomance ipd… To naj bi v prostem prevodu pomenilo, da gre za dirkalna kolesa. In kaj se zgodi? Kupijo si tako specialko, jo pripeljejo domov in…bolj ko jo gledajo, hitreje sežejo po katalogu, da bi ugotovili ali so res kupili enako kolo. To pomeni, da je sestavljeno, nastavljeno po njihovih željah in potrebah, kar je pa povsem drugače kot ga sestavijo, nastavijo za kataloško slikanje. Proizvajalec ve, da je naredil kolo, ki je za dirkanje in ne občasno dirkanje, da je narejeno za dirkanje ljudi, ki se preživljajo z… dirkanjem.
Seveda, si tega taki kupci ne priznajo, trpijo v neudobju, ki ga tako kolo ponuja in potem začnejo spreminjati, menjati komponente za tiste, ki so res udobnejše. Taki kolesarji so največkrat zbiratelji spejserjev, tistih čudotvornih obročkov pod fajfo. In ne samo to, najprej tubularje zamenjajo s klinčerji in zelo lahko sedalo zamenjajo z težjim foteljem. In potem taka specialka ni več Race ampak je Endurance, kar pomeni, da z njo ne samo da dirkate ampak ste stalno na kolesu, delate strašno dolge ture, treninge…
Potem so kolesarji, ki bodo vozili vsako specialko, samo, mora biti karbonska. Vse ostalo, ni več specialka! Karbon, karbon, vse karbon… tudi, če je slab karbon, je važno, da je karbon…pardon okvir narejen iz ogljikovih vlaken. To so največkrat začetniki, ki pridejo iz ne vem katerega športa naravnost v kolesarski svet in nekje so slišali, da so sodobne specialke vse iz karbona…to je namreč material, ki je zelo drag in zelo lahek. Taka specialka nima več kot tri kilograme!! Takemu človeku, je nemogoče prodati aluminij, titan, še najmanj pa iz jekla narejeno specialko.
Ali so se take komaj, pred kratkim rešili ali pa so nekje slišali, da so vse specialke karbonske. Skozi tako kalvarijo so šla na primer gorska kolesa s kantilever ali vebrejki…ko so se pojavili diski, kolutne zavore.
Ampak najhujši so tisti, katerim ni pomembno iz česa je specialka narejena, kakšna je in ne čigava, samo, da je, samo, da so oni dobili orodje za hitrost, za klepanje kilometrov, več kilometrov, boljša je specialka, manj servisa je, bolje so izbrali. Lahko je rumena ali zelena ali pisana ali aluminijasta, samo, da se z njo da prekolesariti več deset tisoč kilometrov na leto. Taki specialke ne spoštujejo ampak jo posiljujejo, ponižujejo, z njo ravnajo tako, kot, da bi se ne smela kvariti, kot bi bila narejena za večno. Prvič, ko se ji bo kaj zgodilo bo letela na smetišče in ne samo to, pospremljena bo z besedami, da ni bila vredna pol K… ker je njena veriga zdržala samo trideset tisoč kilometrov. Taki včasih to isto specialko dobesedno osedlajo s potovalnimi torbami, prtljažniki in strehicami in vzvratnimi ogledali in…čeprav je rojena za specialkanje in ne potovanja…ker za potovanja so narejena kolesa, ki se jim drugače reče.
Veliko je takih, ki kupijo specialko zato, ker je draga. Samo najdražje je dovolj dobro zame. To so najverjetneje tiste specialke iz čisto prvih strani katalogov, in med njimi je vedno ena taka, točno taka, kot jo vozi Froome, Sagan… Če je dobra za Valverdeja bo zame tudi. Vendar pozabljajo, da jo oni uporabljajo za dirkanje na najvišjem nivoju. Ok. Imam milijone, kupil si bom Formulo ena, da občasno bom šel na pisto, ampak v glavnem jo bom uporabljal za v trgovino, službo in nedeljske vožnje…le fino se bom vozil in vsi bodo vedeli, da si zaslužim najboljše… Največkrat so to tisti, ki so obtičali v času, ko so jim, ne vem kdo, povedali, da morajo biti najboljši, vendar ne v rezultatskem smislu. Uspešni športniki in na sploh uspešni ljudje, živijo zgolj za rezultat. Tisti, ki kupujejo, kar se v tistem momentu, da kupiti najdražje, pa so prepričani, da rezultat lahko dosežejo zgolj z najboljšo opremo. Seveda niti pomislili niso, da ima že sosed lahko vse boljše in dražje, le pokaže ne. In kar je najhuje, taki so vedno prepričani, da je najboljše le tisto, kar oni vozijo. S takimi, ne prideš do konca, razen, če si njihove branže tič in stopaš iz dražjega na dražje...
Obstajajo tudi specialkarji, ki ne glede na kako specialko vozijo,…so videti brezhibni, je videti, da je kolo ustvarjeno le zanj, da je z njim zraslo, se razraslo po njegovem značaju, načinu življenja in je specialka postala njegova okončina. Specialka je lahko stara sto let ali pa je iz leta 2022 in rekel boš, da si ga ne predstavljaš na nobeni drugačni kot ravno na tej. Tudi vozijo se tako, kot riba v vodi, ne bik na traktorju, vozijo se kot bi bili rojeni s kolesom, pri takih se vprašaš ali Darwinova teorija sploh drži…ugotoviš, da človek ni nastal iz majmuna ampak iz kolesa…
Nekaterim ženskam zadostujejo samo oprijete kavbojke in štikle, da bi delovale fantastične. Spet drugim še manj, ker je njihov nakit le par prodornih oči in ravno ta pogled nekaterim ženskam poda vso eleganco. Enako je s kolesi. Ne rabi biti zadnji top model, da bi bil brezčasen in eleganten in moderen in fantastičen obenem. Vendar taka kolesa furajo posebni kolesarji…enako kot posebni dedci furajo babe, ki so elegantne tudi v allstarkah… Taki kolesarji so mi najljubši, samo oni me še držijo na specialki, zaradi njih še vedno kolesarim. Malo jih je, vendar so. Največkrat so dolgo časa v inkubatorju in potem se kot gosenice spremenijo v metulje in taki ostanejo. To so ljudje, ki so enaki s kolesom ali brez kolesa. Niso taki, ki jih brez čelade in balance sploh ne prepoznaš. Če bi Petra Prevca videl brez tiste grozne zelene kape, na kateri piše Gorenje, bi ga sploh ne prepoznal…Tudi brez tiste črne skejtarske ne… Enako je s kolesi… večina koles ima lahko kateregakoli kolesarja na sedežu, nekatera pa ne…nekatera pa samo določene kolesarje in ko ga vidiš na kolesu, rečeš, da drugače ne more biti. Lastniki psov bodo razumeli…lastnik prej ali slej postane podoben psu…kolesar kolesu pač ne…se tega mora naučiti…
