Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Smučarski skoki niso za rekreacijo

Navaden športno aktiven slehernik se za rekreacijske užitke ne bo podal na kakšno priročno 90 ali 120 metersko šanco, sploh pa ne letalnico, si natvezil na betico čelado, vpel smuči in odrinil. Neizpodbitno dejstvo: Messija, Ronalda ali kakšnega podobnega žogobrcarja lahko vsakdo oponaša brez konkretnih tveganj za lastno zdravje. Tudi Duranta, Hardena ali Griffina ter morda Marca Gasola, mlajšega od bratov iz Barcelone se s košarkarskim metanjem v tablo in obroč z mrežico da uporabljati za rekreacijski navdih. Če se bi nemara lotili uganjati poteze Ovečkina, Kuznjecova, Crosbya ali nemara Anžeta Kopitarja, tvegate, da jih dobite čez gobec med rekreiranjem. Da bi bili kot Bolt, Kipchoge ali Mutai med vadbenim tekanjem, ni nevarno, čeprav se vzornikom ne boste približali za spodobno atletsko časovno merjeno valuto, pa če se razpočite na tekaški stezi. Pač imajo fantje in tudi dekleta iz kenijskega hribovja ali etiopijskih ravnic že gensko zasnovo superiornejšo od vas, da o šprinterskem bogu z Jamajke ne govorim. Ampak tiste gor naštete vsaj lahko oponašate, čeprav ob tem izgledate kot kilavo dete najbolj kilave matere. Petra Prevca pač ne morete posnemati, z njegovim športom se ne da rekreirati! Ne da in amen!

Podpisani je v letih, ko so bili športni idoli še v črno-beli neposredno prenosni tehniki s komentarjem Marka Rožmana, skušal izvajati takrat edini smučarsko skakalni paralelni slog z mize. Pa ne naletne, ampak kuhinjske. In ne s smučmi, temveč s copati. Tako sem si predstavil vso čarobnost popolnega padca, saj sem bil v zraku komaj sedem desetink sekunde. Pravzaprav je bila dvojna doza skakalnih občutenj! Najprej sem usekal z glavo mimo lestenca v strop in spoznal, da se moram za skoke opremiti s čelado. Potem je sledil pristanek, kakopak v telemark.

Podrsavanje s copati po z delavsko plačo kupljenem toplem podu in razprtimi rokami se je zaustavilo pod stoli, od koder smo nosili družinski člani obroke v usta. Razen enega so vsi padli name. Ne družinski člani! Stoli. Bolelo je pa prav tako. Za moj prvi smučarski skok je bil kriv tisti brkati mož, ki je leta 1977 na poletih v Planici šel čez napravo kot predskakalec, ob kateri sem stal skupaj z očetom in pokojnim starim očetom. Pa so se takratni Walterji Hoferji in Mirani Tepeši malček zajebali. Bogdana Norčiča so spustili z dovolj zaletne višine in je letel in letel in doletel nov svetovni rekord - 181 metrov!

Na fotografiji: Bogdan Norčič

Fant, ki je svoji mami, ko je šel na prvo tekmo v pionirski konkurenci v Adergas, gručasto naselje v Občini Cerklje na Gorenjskem, naročil, naj mu uredi potni list, saj je sodeč po imenu tekmovališča upal, da gre v samo gasterbajtarjem obljubljeno Nemčijo, je letel kot nihče pred njim! Ko se le, krajših šanc vajeni Bogdan, ne bi med letom proti dnu ustrašil. Pod njim ni bilo več klanca, ampak je grozila že ravnina, ki se je z vsako stotinko vratolomno bližala njegovemu letečemu telesu.

Zalepil bi se nanjo kot palačinka, ki med obračanjem zgreši ponev in seveda z nepopečeno stranjo pade na tla. Tako je pri pristanku Norčič podrsal. Rekord svetovni mu ni bil priznan. Brskal sem po podatkih in spoznal, da če se bi obdržal na nogah, bi takrat Jugoslovana Bogdana rekord izenačil šele Poljski Pavel Ploc čez dve leti. Ploc ni imel brkov. Ampak rekord je pa skočil v Planici, to pa! Ko sem že odrastel, imel prvorojenko v naročju, smo se obiskovali s kolegico, ki je imela dva. Otroka namreč. Dvojčka. Eden je umetniško popeval priljubljeno Malo teraso sredi Ljubljane, čeprav sta bila tako mama kot ata čistorodna Jeseničana. Plavžarja, ki žabarskih popevov že zaradi sosedov in ostalega okoli živečega domorodnega plemena ne bi smela matrati. Drugi od dvojčkov, ime mu je bilo takrat in je še danes Gaj, je lezel na kuhinjsko mizo, odrival tja nekam pod štedilnik, včasih ga je neslo v pomivalni stroj, parkrat pa je telemark zategnil skozi vrata kuhinjske omare med lonce. Preden se je zabil v kakšen kos kuhinjskega pohištva, se je med odrivom na vsa pljučka nižjeosnovnošolnika drl: »Fraaanciii Peeeteeek!« Se mi zdi, da so mu morali namesto pravljice za lahkonočkanje domači prebirati najnovejše rezultate smučarskih skokov s teleteksta. Pobič je potem šel med orle.


Foto: Igor Modic

Tale Stane Baloh, ki ima letos s Primožem Peterko na skrbi najbolj prikupno letečo eskadriljo naših skakalnih deklic, je tisto časovno obdobje postal njegov trener. Učil ga je abecede skokov kot najbolj nežna prvošolska učiteljica. Njega in ostale kompanjone. Ob pripravah tistega malega, drobnega Gaja na plastični skakalnici v Zabreznici se je Baloh vsakič pokrižal. Tako, kot legendarni poljski elektrikar, svetovni rekorder iz Planice s 194 metri iz leta 1987 Piotr Fijas, le da je omenjeni po pokrižanju vedno, ampak res vsakič, še iz sebe spravil dva obilno mastna pljunka, preden se je podrsal po naletni smučini. Stana Baloha varovanec Gaj ni skakal. Hotel je leteti! Posnemal ni več Petka, ampak Kazujošija Funakija, ki je ob spremembi sloga iz paralelnega na odprti današnji stil, dal glavo daleč pred smuči. Mali je prav tako kot Japonec želel jadrati. Samo so ga malček zajebali. Ne Japonca! Gaja. Namesto na letalnice, ker je bil pač premlad, so ga spuščali le po skakalnicah.

Večkrat, ob prekratkem doskočišču za njegove letalne pojme, je pozabil smuči potegniti skupaj. Potem je bil nosek rdeč, ustnica razbita in lička podrsana, pa kakšen sklep je bolel, vezi so bile nategnjene zaradi pristanka brez izvlečenja koles, kot bi to opisali piloti jumbo jetov. Poti so se nam razšle, meni z mojo prvo družino, izgubil sem kontakt s kolegico bivše soproge. Malega, ki je postal že pravi mladenič, sem čez desetletje zagledal v Planici. Pokrižal sem sem, pokrižal dvakrat in bi Očenaš odžebral, če bi ga le znal! Bedak! Jaz namreč! Brez potrebe bi se mučil. Ker sem ga videl leteti. Švignil je z odskočne mize kot najbolj eleganten Boeing z letališča v Los Angelesu in letel. Rezal je zrak kot škarje zarežejo papir, ko so najbolj nabrušene.

Potem sem ga videl pristati. Dvigniti roke. 193 metrov. Otroške sanje je leta 2008 kot predskakalec, kot desetletja pred njim Bogdan Norčič, otipljivo odsanjal. Za hip se je dotaknil svojega koščka nebes. Mi sleherniki se ga ne bomo nikoli, vsaj v časovnem obdobju, ki je okvalificiran kot življenje, nam ne bo uspelo. Danes imam svojega drugega juniorja, ki se je naučil smučati pred dnevi. Kapo, da mu sneg ne pokrije laske, ima od Petra Prevca. Originalno, tisto strupeno zelene barve. Iz Bišenshofna jo je ati prinesel. Da bi se lotil osnov smučarskih skokov, torej odrivanja s kuhinjske mize, mu še ni padlo na pamet, čeprav dela salte po kavču, kadar so na sporedu smučarski skoki. Pač percepcija otroških oči na skoke, morda se mu zdi potrebno, da bi Prevc, medtem, ko se naslaja ob zmagoslavju nad tekmeci, lahko potegnil tudi kakšno dvojno salto z vijakom. Half in - half out. Otroče pač. Sem pa prepričan, da ga bom nekega dne v bližnji prihodnosti gledal, ko bo porinil stran krožnike in pribor sredi nedeljskega kosila, se zbasal mimo radiča z bučnim oljem in krompirjem v pravilen počep in odrinil proti dnu kuhinje v telemark. Ob tem pa sanjal, sanjal svoje drobne otroške sanje, čeprav bo čez sekundo ali dve z bučo butnil v predal, kjer shranjujemo manjše lonce. Smučarski skoki podarijo čarobnost uresničenja otroških sanj o letenju. Ta trenutek, teh nekaj kratkih hipcev življenja se prigara. Fizično in psihično. Dobesedno.

Zato smučarski skoki ne morejo in nikoli ne bodo postali rekreacijska vadba za navadne smrtnike. Z naletne rampe je dovoljeno odriniti le posebnim izbrancem.

';