Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Roman Pezdir

V osnovni šoli sem treniral gimnastiko. Petkrat na teden sem imel treninge. Uvrstil sem se v slovensko pionirsko reprezentanco.

V srednji šoli sem hodil le na telovadbo v šoli, ker sem moral več delati za šolo. Vendar sem telovadil z užitkom, vsi v razredu smo delali z veseljem in brez izgovorov. Mislim, da smo imeli odnos do športa včasih drugačen, kot ga imajo mladi danes.

Ko sem si ustvaril družino, sem se zelo zredil: imel sem 92,5 kilograma in pivski trebuh. Enostavno ni bilo časa za ukvarjanje s športom. V nekem trenutku se skoraj nisem mogel več skloniti in takrat sem se malo zamislil. Kupil sem si gorsko kolo in začel hoditi na maratone. Svojo prvo Franjo sem odpeljal na gorskem kolesu, s povprečjem 30 kilometrov na uro.

Pozneje sem si kupil še cestno kolo in tako začel svojo 15-letno kolesarsko zgodbo. Prva dirka je bila vzpon na Šentjošt. Po treh letih sem se udeležil kolesarskega praznika v osrčju Dolomitov Maratona dles Dolomites, ki sem ga vozil dvakrat. Nastopal sem na tekmah za Pokal Slovenije in vozil v klubih Peklenk in BVG Gulč.

Sicer sem zelo mirna oseba. Ko pa je treba dirkati, poskušam iztisniti vse iz sebe. Zdi se mi, da je vsaka tekma nova izkušnja, le gnati se moraš naprej. Morda ne do skrajnih razsežnosti, lahko pa tudi. Na daljših razdaljah pa se moraš toliko poslušati in se kontrolirati, da prideš do konca.

Vsako leto po dirki Vipava–Nanos sredi septembra sem začel tudi teči. Vedno sem se udeležil polmaratona v Ljubljani. Leta 2011 in 2012 pa sem odtekel svoja prva dva maratona. Drugi je bil zaradi sneženja posebej težak. Sicer pa je vsak maraton, kot vsaka tekma, zgodba zase. In klasični maraton je povsem neprimerljiv z maratonom kot zadnjo disciplino na triatlonu Ironman.

S triatlonom se nisem začel ukvarjati zaradi ironmana, hotel sem spoznati nekaj več. Pomenil mi je oseben izziv, sploh potem ko sem se kolesarskih dirk zasitil. Zanimalo me je, kako se bom odzval, ne toliko fizično, bolj psihično. Toliko bolj, ker se malo ljudi odloči za daljše triatlone.

Od začetka triatlona pa do ironmana sem prišel v dveh letih. Leta 2012 sem brez posebnega triatlonskega treninga nastopil na olimpiku na Bledu. Jeseni sem kolesu in teku dodal tudi plavanje. Leta 2013 sem naredil dva polovična iromana v Murecku in Zell am Seeju, leta 2014 pa je polovički v Murecku že sledil ironman v Celovcu. To zaporedje sem ponovil še naslednje leto, lani pa sem imel malo odmora glede dolgih triatlonov.

Veliko dam na svojo družino in nikoli je nisem postavil pod vprašaj; vedno je in bo prva. Smo se pa doma pogovorili in poskušal sem jim predstaviti, kaj pomeni ironman ter kdaj in kje se bodo morda oni morali prilagajati. Nekatere treninge sem prilagodil tako, da družina ni trpela: plaval sem na primer zvečer ali zjutraj, tekel tako, da je šla žena s kolesom zraven in sva vmes klepetala.

Šport mi daje tudi prave poslovne odločitve. Ko sem moral premisliti o čem posebnem za službo, sem šel vedno na trening in šele tam sem našel prave rešitve. In po treningih nisem bil nikoli slabe volje.

Moj tretji ironman prvo julijsko nedeljo letos v Celovcu je bil od vseh najbolj prigaran. Zaradi spleta okoliščin sem moral v »penalty box«, kjer sem dobil kazen dodatnih pet minut. Po odsluženi kazni in peripetijah s timingom kazni v »penalty boxu« mi je nato še predrta guma na kolesu vzela skoraj vso motivacijo, trmast, kakršen sem, pa sem grizel do konca. Na teku mi je do 30. kilometra sicer šlo odlično, potem pa sem imel velike težave z želodcem. Telo je zavračalo vsako hrano in do 40. kilometra je bil tek boj za preživetje. Na srečo pa te dobro ozračje in evforija zadnja dva kilometra dobesedno poneseta. Spoznal sem, da se je treba boriti do konca, čeprav ne gre vse, kot bi si želel.

Letošnji ironman sem posvetil starejši hčeri Špeli, ki se je v času mojih priprav bojevala z zahrbtno boleznijo. Drug drugemu sva bila najbolj srčna in tehtna spodbuda: njeno stanje mi ob napornih treningih ni dovoljevalo nobenega stokanja in jamranja, Špelo pa je zanimal vsak moj trening, z velikim veseljem je spremljala moje priprave.

Za nas je ironman družinska zgodba, v cilju so me pričakale žena ter hčeri Špela in Katja. Vsakemu rečem, da brez podpore družine to ni prava zgodba. Na žalost se je že marsikatera družina razdrla prav zaradi pretiranega ukvarjanja s športom in to se mi ne zdi prav. Dejstvo je, da če hočeš na ironmanu uspešno nastopiti, to pomeni, da prideš kot človek na cilj, pač moraš narediti določeno količino treninga. In zato se mora družina s tem strinjati. Tudi s tem, da v devetih mesecih priprav doma ne moreš vsega narediti, ker si včasih enostavno preutrujen.

Ničesar ne bi spremenil v svojem 25-letnem ukvarjanju s športom, ni mi žal niti za minuto. Šport mi je dal samozavest, nepopustljivost, trezno razmišljanje, spoznal sem veliko novih in prijetnih ljudi. Počutim se, kot da imam privilegij, da lahko ustvarjam vse te športne zgodbe. Mnogi bi jih, a žal ne morejo. Tisti pa, ki bi jih lahko, a tega ne izkoristijo, pa veliko zamujajo: ne vedo, kako je lep občutek, ko prideš čez ciljno črto …

Človek vse življenje sestavlja svoj mozaik, in več kot je kamenčkov, večji je mozaik. Kamenčkov pa je na voljo, kolikor jih hočeš sam pobrati. Moja tiha, razumna želja je udeležba na svetovnem prvenstvu v ironmanu na Havajih. Vendar ne za vsako ceno. Za take zgodbe moraš zrasti. Upam, da bom z vsako novo športno zgodbo nekaj pridobil, pa čeprav je to le en kamenček v mozaiku življenja.
 

';