Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Priprave za sezono so lahko življenjska dogodivščina

Sproščeni smo. Tisti najbolj zagnani so imeli samo še ta vikend dirko in potem je vsega konec. Zagnani so tisti, ki so v nedeljo dirkali Dirko Odpadlih Listov v Italiji, Lombardijo, ali pa tisti, ki so se jo spretno ali nespretno izognili, skratka… vsi ostali smo rekreativci, ki se veselimo indijanske jeseni, ki sem jo preimenoval v Kolesarsko Jesen. Če je jesensko vreme lepo, potem je to čas kolesarjev, kajne? Spomladi se gre na priprave, jeseni pa na prijateljsko slovo. Vsi, ki smo celo sezono vkup kolesarili, se gremo zdaj na morje poslovit s kako dobro tridnevno turo. Ne vem točno ali so mi ljubše priprave ali poslovilci?

Moje prve kolesarske priprave so seveda potekale na Pokljuki. Prvič sem bil proč od družine več kot tri dni. Prvič sem bil sam, nekje, kjer ni bilo brata, očeta, mame. Prvič sem moral sam oprati svoja športna oblačila…posteljo sem postiljal doma, v hotelu pa mi je ni bilo treba in zato sem bil že prvo jutro srečen. Zimske priprave na Pokljuki, lahko prevedemo v smučarski tek… ekstremni smučarski tek. Veste kako kolesarji tečejo na smučeh?

Neskončno…

Vstali smo ob pol sedmih, šli na tek. Sneg je škripal pod supergami, mraz je rezal ušesa in nosove, prsti so bili v žepih. Da, kolesarji na futingu  tečemo z rokami v žepih. V tistih letih je Franc Hvasti uvedel tek kot najboljša priprava kolesarja za sezono. Suhi tek. Smučarski tek je bil le priboljšek, da se ti ni zmešalo od samega suhega teka. Se še vedno reče suhi tek? Moram Dolenca vprašati? V svojih najboljših časih sem 42 kilometrov pretekel v 2:42 minutah, s tem, da je bilo vmes za tristo metrov višinske razlike! Ja, ja…če bi bila trasa Ljubljanca, bi jaz temnopoltim okostnjakom pihal za ovratnik, ja! In to s takimi supergami na katerih je pisalo TopTen Dražen Petrovič… se pravi s košarkaškimi gležnarji! Ljubi Jezus, česa vsega je zmožna mladost.

Smučarski tek je bil drugačna skrajnost. Ko smo mi imeli priprave so naši smučarji tekači imeli ful sezono. Srečali smo se po zajtrku na Rudnem polju. Skupaj smo zapenjali smuči. Ob desetih so nehali, mi smo tekli, ob enih so prišli s kosila, mi smo tekli, ob štirih so končali s popoldanskim treningom, mi smo še kar tekli, ob pol sedmih so šli na večerjo, smo mi odpenjali smuči, iz nas je puhtelo, škilili smo od lakote, kape so bile zamrznjene, glave pa staljene, v enem dnevu smo sedemkrat mazali smuči, seveda z napačno mažo… v najboljših dneh smo pretekli tudi po sto kilometrov na dan oziroma v nekaj urah…

Pionirčki smo tekli drugače. Kot bi sedeli na nevidnem stolu in se s palicami poganjali naprej. Mama mi je na zimske priprave poleg dolgih gat, zapakirala še tri metre dolg pleten šal. Babica ga je spletla v barvah Crvene Zvezde. Bil sem ponosen nanj, vendar me je močno oviral pri teku. Potem sem si ga navil kot turban čez kapo in hitro dobil niknejm: Zvezdaš!  Naslednji dan, sem ga pustil v hotelski sobi. Po prvem treningu smo vsi dobili niknejme: Zvezdaš, Cokla, Termit, Kepa, Podplat, TorniMotorni…

Cokla zato, ker se je tip zamazal tako, da se mu je ves pokljuški sneg zalepil za drsno podlago smučk. Po smučarsko tekaško, se tak pojav imenuje cokla. Termit zato, ker je fant (prav tako prvič od doma) pojedel vse, kar v jedilnici ni bilo privijačeno. Kepa zato, ker je bogi kolesarček padel že pri prvem spustu, se kotalil, kotalil, rasel iz kepice v kepo in treščil v smreko! Če se med kotaljenjem ne bi spremenil v kepo, bi bil pokojni. Med kotaljenjem si je nadel naravni airbag! Podplat (ta je bil svetovni prvak v izpadih), smo ga začeli klicati zato, ker je šele po petdesetih kilometrih smučarskega teka, trenerju priznal, da ima čez cel podplat žulj! Žulj velik kot jajce na oko, sredi levega podplata. Navadnega mladeniča bi kap od bolečine oziroma, bi bil že zdavnaj na Jesenicah v bolnici, ta tipo, je pa tekel in tekel… In ko ga je trener vprašal, kdaj je opazil, da je ožuljen, je rekel, da že takoj, v prvih petih kilometrih. In zakaj nisi prej nehal, rekel, da si ožuljen? Ja sem mislil, da bo minilo…. TorniMotorni, tekel je hitro kot švedski smučarski tekač Torgny Mogren… Vse te ne upam imenovati, ker so danes  večkrat po televiziji, odgovorne osebnosti in osebe… Ne predstavljam si, da bi na naslednjih volitvah zmagal Podplat, ali postal član uprave Petrola Termit osebno!?

 

Zimske priprave so za kolesarja ključnega pomena. Nam je Ilija Čosič lepo povedal, da, kar bomo posadili pozimi, bomo poželi poleti…in tudi spomladi. Mamice nisem pogrešal, niti je nisem klical. Čez tri dni je ona klicala v hotel, da bi zvedela ali sem še živ ali telefonske linije sploh delajo. Sporočil sem ji, da nisem ne lačen, ne žejen, ne utrujen, da pa je na Pokljuki ogromno snega. Bila je zadovoljna.

Zdaj, ko gremo na kolesarske priprave kot zreli ljudje, v najboljših letih, željnih kilometrov z družbo, katero imamo radi, je…. še vedno tako, kot je bilo takrat, ko smo bili mulci. Zajebanciji ni videti konca, nevarnosti na cesti prav tako ne, ustvarijo se prijateljstva do groba, tudi zamere in vedno se spozna novega šefa Saleta in vedno si v sobi z nekom, ki smrči ali govori v spanju.

Zimske priprave ( za kaj že ) za prihajajočo sezono so obveznosti, ki je ne gre izpustiti. Nabiranje prvih kilometrov v družbi je neprecenljivo. Kdor tega ne mara, ni kolesar, ampak zagrenjenec, nergač, ki trdi, da je sam svoj gospodar. In smo že na točki, ali postati ali ne postati član kake kolesarske družbe…kluba, društva, moštva, ženstva, tolpe, bande… V Klubu slovenskih biiklistov imamo povprečno starost enako Kreslinovi Beltinški bandi! Starejši kot smo, počasnejši smo, ampak uživamo na svoj račun. Tudi smejimo se na svoj račun. 

 

 

Brez mamic in očetov ob sebi smo tekli in tekli in tekli po Pokljuki. Gor in dol, med smrekami in borovci. Idilični mraz in pomrznjen sneg in smučarske tekačice in njihove ritke in… Da, tam nekje pri trinajstih me je prvič zanimalo, kako bi jaz zgledal v objemu kake smučarske tekačice, na primer. Do tiste zime, kar se tiče žensk, so se me dotikale samo štiri: mama, babici in frizerka. Ne. Zmotil sem se. V petem razredu, če se ne motim je v tem razredu že biologija. Mi smo pa imeli učiteljico, ki bi oživela mrtveca, če bi mu glavo poležala v svoj dekolte! No, ko sem jo zagledal, sem tako kot vsi ostali mozoljasti sošolci vedeli, da je v naše možgane nekdo odkril zid na katerem je pisalo: sex.

Veste, da navkljub temu, da smo tekli in tekli in preštanfali celo Pokljuko, je mimo mene švignila smučarska tekačica, ne da bi se s palicama odrivala. To pomeni, ogrevala se je…tako kot to delajo smučarji tekači…samo drsijo, palici pa z rokama držijo na hrbtu! Ko sem to doživel, sem si rekel, da ta šport ni zame. One so lepo drsale, jaz pa sem zabadal palici v sneg kot bi ga hotel vsega pokončati. Bolj, ko sem se odrival, dlje od mene so bile.

Jože Smole je bil verjetno najbolj nadarjen dolenjski kolesar vseh časov.

Ampak, zadke, ujete v tiste oprijete, elastične hlače, so imele pa mamljive.

In tako smo, sem lažje tekli s smučmi vred…

Potem je prišla pomlad in prva dirka in…

Milan Eržen nas je vse odšprintal kot za šalo!

Lahko sem tekel čez Pokljuko vse do Rogle in Kitzbuhela nazaj na Pokljuko, pa bi me Erženov Milan odpšprintal za šalo malo!

Jebiga…

Bil sem drugi, Škerlj pa tretji…

Dolenci niso tekli na smučeh, ker jih niso imeli. Baje so suho tekli, v gmašnih čevljih, ker tam v Novem mestu, še niso poznali športnih copat. Tako smo si mi na Gorenjskem to predstavljali.

V novem mestu sem bil prvič leta 1985, ko so gostili BAKOP, Balkansko Kolesarsko Prvenstvo. No, prej, sem se vsako leto, vsaj petkrat peljal čez to mesto, ko smo šli čez Gorjance in Karlovac na Plitvice in od tam v Bihač, točneje v vas Vrsta, še točneje na Ravne njive, kar je zneslo 264 kilometrov.

V Novo mesto na BAKOP me je peljal, oziroma še svoja dva sinova, dedek od Nejca Dežmana, ki je pred nekaj leti postal svetovni mladinski prvak v skokih. Se pravi, prvič sem šel v Novo mesto z njegovim očetom, stricem in dedkom. Bila je sobota in na ta dan so mladinci dirkali za naslov Balkanskega Prvaka. Ne vem, kje je bil start, vem, da je bil cilj v Metliki. Preden so mladinci prišli v cilj, smo pionirčki imeli svojo dirko po metliških ulicah.

Zmagal je Milan Eržen na Diani.

Bil sem drugi in Škerlj Boštjan tretji.

Ej, da ni kdo pomislil, da smo venomer dirkali samo trije. To je bilo včasih precej drugače kot danes. Vsaj kakih šestdeset mulcev je bilo vsak vikend na startu.

Tu bi rad poudaril in opomnil, da sem prvič gledal res veliko kolesarsko predstavo. Balkanijada! To je bil takrat za nas prevod za Olimpijado! Videl sem Turka na kolesu! In Romuna tudi. Nisem vedel, da imajo Bolgari tako dobra kolesa, sploh nisem vedel, da imajo kolesarje. Grki so bili podobni Italijanom…

Po naši dirki smo se usedli na robnik ceste in čakali mladince, ki so dirkali za naslov Balkanskega Prvaka…

Trener Čosič je rekel, da bo zmagal Valter Bonča, ker je pozimi največ tekel s smučmi! In čez nekaj ur, mimo nas najprej prihrumi nekaj policajev na motorjih, potem veliko avtomobilov z reklamami na vratih in pokrovih motorjev in potem še motoristi in potem… Bonča Valter v jugoslovanskem dresu, sam samcat, v solo vožnji, solo, solo… Takrat sem prvič videl, da nekdo lahko zmaga ne da bi moral sprintati za to! Porodila se mi je strašna ideja…

»No, kaj sem rekel? Bonča! A vidiš? Celo zimo je bil na smučkah ali pa v supergah! In evo, Balkanski Prvak!

Za Bončo sta čez minuto ali dve privihrala še dva kolesarja. Eden izmed njiju je bil velikan v jugo dresu in je z lahkoto dobil sprint za drugo mesto. Aleksandar Milenkovič Šuki! Moje višine, tam pri 190 centimetrih je tako močno sprintal, da smo se mulci skoraj usrali na pločnik. To pa bo novica za očeta, sem si mislil…Srb pa drugi na Balkanu. »Ma pobedio bi on, sto posto, da nije Slovenac bežo!« Je bil očetov odgovor, ko sem mu naslednji dan poročal, kaj sem videl v Metliki in Novem mestu.

 

7. julij 1985 je bil v Novem mestu dan, ki bo danes pravzaprav moral biti občinski praznik. Skoraj sem siguren, da nikoli potem ni bilo več toliko ljudi v centru mesta. Mogoče med vojno, ko so se Dolenci umikali pred JNA. Hec…

Člansko dirko balkanskega prvenstva je namreč zmagal dvajsetletni blondinec, Bojan Križaj na kolesu, mulc, nič večji od Milana Eržena, Sandi Papež! Čez Kandijski most je priletel med dvema Bolgaroma. En je imel tako košate brke, da sem najprej pomislil, kje hudiča skriva mačeto.

Petar Petrov je zgubil sprint in Sandi Papež je postal Dolenjski Bog Kolesarstva! Ne, kar slovenski bog, če sem bolj natančen! Takega navijanja sem bil vajen zgolj na fuzbalskih tekmah med Olimpijo in Crveno zvezdo! Kolesarstvo ni šport od muh! Kaka množica ljudi navija! Saj je popularnejši od nogometa… bil sem tako frapiran, da sem pozabil na kolo in en cigo, ga je že vlekel za ušesa v stransko ulico. Opazil sem ga v trenutku, ko je skočil nanj, a je pozabil, da je lastnik tega kolesa precej višji od njega in je padel po tleh. V tistem trenutku sem bil že pri njem. Z dobrim krošejem sem ga pozdravil...za las sem rešil svojega oranžnega Valya...

 

 

 

Naslovka: Marko Škorjak

';