Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Pot na Franjo je lahko Prijateljska dirka

Kolesarji rečemo nova sezona in ne novo leto! Da. V novi sezoni smo, globoko, in že smo v polnem zagonu. Če bolje premislimo, bi naziv nova sezona morali odpraviti, ker se za klene kolesarje kolesarska sezona sploh nikoli ne konča. Postali smo celoletneži, kolesarimo v vseh štirih letnih časih.

Torej, pripravljeni smo …

Pred nami je najboljša sezona v življenju, ni res!? Zakaj ne bi bila? Nenehen trening oziroma vadba se je tako nakopičila, da mora biti leto 2016 najhitrejše leto doslej. Najhitrejše? Tudi. Vendar bi nas morala zanimati tudi varnost. Katerega kolesarja pa zanima varnost? Saj imamo vsi čelade na glavi! Že že, in nadaljevanje članka že ni več zanimivo? Spet nakladanje o varnosti in nevarnosti, namesto predstavljanja novosti pri opremi in vadbi, ki bi nam bile dobrodošle, da bi postali še hitrejši, boljši, nepremagljivi! Vse to smo v Poletu že pisali, zato smo se odločili – posvetiti tudi varnosti.

Ne boste zamerili, kajne?

Varnost zanima le tiste, ki imajo za sabo kako hudo srečanje z asfaltom. In če pravijo, da so padci sestavni del kolesarstva, potem je zelo malo takih, ki hudega srečanja z asfaltom še niso doživeli. Mimogrede, sam se ne strinjam, da bi bili padci sestavni del kolesarjenja. Nepotrebni so.

Varnost me briga

Tema, ki v naslovu omenja varnost, ni nikoli zanimiva. Ubogi tisti, ki so to celo študirali. Ni zanimiva, je pa nujna, sploh v teh časih, ki so, ne boste verjeli, nevarni. Okoli nas je sama nevarnost in samo vprašanje dneva je, kdaj bomo v to nevarnost neposredno vpleteni.

Morda je res videti tako ... Leta in leta smo brezbrižno kolesarili po najlepših cestah, sami ali z najboljšimi prijatelji, v manjših ali večjih skupinah, dva po dva v štric, tudi v gosjem redu, neobremenjeni, kot bi bil ves svet, vse ceste samo naše. Bili smo vladarji cest in vsakega toliko časa smo se bili pripravljeni tudi stepsti z vozniki avtomobilov, če so nam hoteli dokazati, da vozimo … nevarno. Vendar ... Prišel je čas, ko si moramo priznati, da avtomobilisti ne popuščajo, da jih je vsako sezono več, in če bo šlo tako naprej, bodo poplavili vse ceste in nas odplaknili v odtok, ki ga bo nekdo tesno zamašil, in kolesarji bomo obstajali samo še na poligonih, v rezervatih. No, o tem odtoku bi rad spregovoril.

Iz prve roke. Moje

Kot vaditelj ene večjih kolesarskih skupin sem prišel do točke, ko je treba priznati, da tako ne gre več naprej. Za mnenja sem povprašal tudi nekaj drugih kolesarjev, ki imajo enake izkušnje in vadijo približno enako število ljudi. Vsi so priznali, da je to prevelika odgovornost za »neplačano« delo oziroma da nas naša rekreacija lahko spravi celo v zapor. Posvetoval sem se tudi z organi, kot je naša Policija, na primer, in slišal sem, da ni nujno, da kršimo cestnoprometne predpise, da bi bili varni ali nevarni na cesti. Dejali so, da si precej upamo! Kar naj bi pomenilo, da smo v bistvu pogumni, da si v tako velikih skupinah upamo v tako gost promet – in ta bo še bolj gost v prihodnje. To mi je dalo precej misliti.

Ko sem natančno začel opazovati večje kolesarske skupine, sem se zgrozil. Nič čudnega ni, da nas vozniki ne marajo. Roko na balanco, res moraš biti strpen in dobre volje, ko srečaš večjo skupino kolesarjev na cesti. Dejstvo je tudi, da so se zadnja leta začele dogajati hujše prometne nesreče. Hujše pomeni tudi tiste s smrtnim izidom. Zadnjih pet let ima skoraj vsaka večja kolesarska skupina tudi tragično nesrečo. Pred leti tega ni bilo. Trideset let sem na specialki in pred letom 2010 komaj vem za kako smrt na kolesu. Zadnjih šest let pa za kar sedem, vse je ubil avto. Seveda ni treba biti pameten, da bi ugotovil, da je vsako leto kolesarjenje manj varen šport.

In zato je treba nekaj narediti. Pri Poletu O2 bo to naše letošnje vodilo!

Kolesarske druščine vse dežele, bodite razumne!

Vaditelji kolesarskih skupin (ne vsi) smo enotnega mnenja, da je skupine nujno treba zmanjšati. To ne pomeni, da moramo zapreti društva in ukiniti druščine, le skupine moramo zmanjšati. Odločili smo se, da bomo v letošnji sezoni poskusili s skupinami šestih kolesarjev. To pomeni, da na točko x, naše staro zbirališče, še vedno pridejo vsi člani društva, tudi če jih je petdeset, vendar je pomembno, da iz te točke odkolesarijo skupine s po šestimi kolesarji. Nič več. Šest. Zakaj šest? Skupina šestih kolesarjev še omogoča obvladovanje in preglednost. To pomeni, da imamo občutek, da se vozimo v večji skupini, hkrati pa tudi, da je skupina toliko velika, da ne moti prometa. Če bi bili štirje, bi hitro dobili občutek, da nismo v skupini, ker bi bili ves čas »na firngi« oziroma na čelu, če bi nas bilo, pet pa ne bi bilo para, ko bi zašli na tako cesto, kjer je še mogoče kolesariti vštric, čeprav se to ne sme, ampak vemo, kako je to v praksi. Tam, kjer so avtomobili redkost, si upamo privoščiti za kilometer, dva prekršiti zakon. Skupina osmih se že razvleče na dvajset metrov in mora biti voznik že precej izkušen, da mu jo uspe prehiteti.

Šest je varno število

Torej: predlog je tak, zdaj pa sami presodite, ali ga je pametno upoštevati. S takimi skupinami se ravno tako da dirkati. V tujini temu pravijo »gentlemen's race«, kar naj bi v prevodu pomenilo prijateljska dirka. Pravzaprav je to postal že močan trend dirkanja med prijatelji. Skupni imenovalec takih dirk je varnost. Tudi mi smo to že preizkusili in gotovo lahko potrdim, da so bili vsi udeleženci zelo navdušeni. Med kolesarji take skupine zelo dobro delujejo, to vam lahko potrdim iz lastnih izkušenj. Dobimo se na istem kraju pred rundo, se razdelimo in se dobimo spet na istem kraju po rundi, kjer potem vsi pijemo zasluženo osvežilno pijačo. Seveda je glavna tema pogovora, kako nam je šlo na rundi.

In med takimi debatami se je porodila tudi ideja o Franji, ker brez Franje ne gre. In smo se zamislili, ko smo ugotovili, da bi jo razdelili na dva dela. Franja je sicer razdeljena na tri dele, a mi potrebujemo dva, ker na družinski Franji ne tekmujemo, ampak se le vozimo. Letos bomo poskušali navdušiti kolesarje, ljubitelje Franje, da bi se je lotili malce drugače. Vem, da gre večina na Franjo zaradi izboljšanja časa in ne druženja, vem pa tudi, da je to zelo narobe. Bistvo Franje je pomoč sotrpinu, zato je vrli organizator podal genialno možnost tistim, ki radi tekmujejo s sabo in tudi z drugimi, ter ustvaril kronometer, posamično vožnjo na čas, uro resnice! In kaj se je zgodilo? Ure resnice se kolesarji izogibajo zato, da bi dirkali tam, kjer to ni namenjeno. Na legendarnem maratonu.

Kaos na dveh kolesih! Ne zaradi Franje, le zaradi tistega, kar imamo kolesarji v glavi!

Predlog na koncu

Polet na kisiku vam bo do Franje v vsaki številki postopoma predstavil, kako si je zamislil kolesarja, ki bi na njej doživel največje možne kolesarske užitke. Verjamem, da nam boste sledili, prav tako vam lahko že zdaj zagotovim, da boste rekli, da je končno čas za spremembo. Naše vodilo je Varnost na kolesu, zato bomo na vse pretege delali v tej smeri. Čelada ne zadostuje, pamet pomaga!

Srečno kolesarsko sezono vam želim! In pri Poletu O2 se veselimo, ker bomo imeli poleg našpičene, klasične, tekmovalne Franje z vsem, kar ti pridevniki pomenijo, tudi drugo možnost, da jo hitro, a varno prevozimo tudi na Prijateljski dirki. Ste kdaj pomislili, da je lahko svojevrstna zmaga na rekreativnem maratonu tudi to, da daste vse od sebe za najšibkejšega prijatelja v skupini?

Pri nas mislimo, da je svet okoli nas tak, da je vredno poskusiti, zaradi varnosti in še kaj bi se našlo.

';