Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Poletov potep: Povzpeti se na Karabiroš

Povzpeti se ali pa ne… na Karabiroš oz. Karabéros, to je lahko veliko vprašanje

Nikar se ne trudite z iskanjem tega krajevnega imena. Ga ni oz. splet kot velik vseved ga ne najde. Potem bo že držalo, nisem pa mogel tega preveriti, da je to ime tako rečeno pogovorno in ni uradno. Sta pa mi prijazni uslužbenki  stolpa nad Lendavo imenovanem Vinarium obe imeni, eno slovensko in drugo madžarsko, lepo izpisali na papir, tako, da doma nisem imel problemov s pravilno uporabo naziva tega srhljivega vzpona na hrib nad Lendavo v Lendavskih goricah.

Pa od začetka: tokrat sem turo naredil s kolegom Bojanom. Ker sva doma malce bolj narazen kakor z Igorjem, je bilo pač zbirno mesto v Dokležovju, vasici ob reki Muri. Sam sem krenil iz Murske Sobote dokaj zgodaj, malce po ovinkih do vasice Krog, hitro sem se povzpel na prvi hupslinček, torej nadvožnjak nad avtocesto. Prečkal sem Bakovce tako na obrobju vasi in se hitro približal naslednjemu mostu, kjer pa sem se ustavil in naredil fotografijo t. i. razbremenilnega kanala reke Ledave. Reka sicer v srednjem toku teče skozi severni del Murske Sobote, tik pred mestom pa se od nje odcepi 7,6 km dolg razbremenilni kanal (zgrajen 1948−1958), namenjen odvajanju presežkov vode naravnost v Muro. Fotografiranje je bil že kar mali podvig, s sabo sem imel samo t. i. trotl kamero in ker aparata ne poznam, saj skoraj stoprocentno uporabljam večje aparate z možnjostjo izmenjevanja objetivov, pa še skozi iskalo gledam. Tudi nekaj časa sem izgubil, tako, da sem prispel na zbirno mesto z nekaj minutami zamude.

Vinarium nad Lendavo

Hitro sva prečkala reko Muro in v Veržeju zavila proti Razkrižju. Vmes sva se ustavila v čebeljem muzeju v Krapju, kjer naju je prijazni lastnik povabil notri, vendar sva morala povabilo odkloniti, saj se nama je mudilo naprej. Obljubil pa sem, da še pridem in naredim en potopis tudi zaradi muzeja. Sama cesta proti Razkrižju gre skoraj vzporedno ob reki Muri. Po nekam načrtu sva prečkala mejo, se povzpela na hrib nad Štrigovo (mestece, katero je spadalo pod tedanjo LR Slovenijo do leta 1947, nato pa so politiki naredili, kar so naredili), se tam okrepčala in sledil je prvi resnejši vzpon na Železno goro. Dober kilometer, solidno navije, po hrvaško bi hribu lahko rekli, da je »oveći špehojed«. Sledil je takoj spust proti Termam Sveti Martin, katere obiskuje čedalje več Slovencev. Kolega sem opozoril, da bo sedaj občutil in videl nekaj, kar je pri nas prava, prava redkost. In res, od term pa vse do prve vasi pri Muri in skoraj do vasi Sveti Martin na Muri poteka ob cesti dokaj široka kolesarska steza v nivoju same ceste, od katere je ločena samo s črto. Pri nas pa… so več ali manj steze ločene od ceste, vmes polno šodra, včasih posajene rožice in še marsikaj se najde. Potrata tako prostora, kakor predvsem denarja.

Kolesarska steza pri Termah Sv. Martin na Muri

Po sami kolesarski stezi sva hitro napredovala in obrnila proti Murskemu Središču, mestecu, katero leži tik ob reki Muri. V času vojne v devetdesetih letih so tu domačini postavili barikade in preprečili vojski JLA, da bi prečkala reko in prodrla v Slovenijo. V samem Murskem Središču sva se drugič ustavila v gostilni tik ob reki in tudi samo ime gostilnice nakazuje, da se nahaja na obali.

Potrebno je bilo naprej in mejo na reki Muri sva prečkala hitro in brez nekih zapletov. Seveda je potrebno pokazati osebni dokument in to je vse. Po nekaj kilometrih po cesti proti Lendavi sva zavila proti naselju Tri mlini. Izven naselja se mi je ponudil čudoviti pogled na Lendavske in Dolgovaške gorice, kjer sta kar štrlela v nebo razgledni stolp Vinarium in cerkev Sv. Trojice na Lendavskih goricah. Obe posebnosti si zaslužita posebno zgodbo in tudi to bo prišlo prej ali slej na vrsto. V nadaljevanju kolesarjenja sva morala zaviti okoli term in nekje malce izven Lendave v smeri Čentibe, Doline… je bil smerokaz za t. i. piramido in to je bil najin prvenstveni izziv, torej povzpeti se na Karabiroš in v nadaljevanju na piramido.

Razbremenilni kanal pri Dokležovju

Mene je kar stiskalo… v prsih, saj sem na tem hribu že bil in doživel kar tri poraze ob enem uspešnem vzponu. Pa je res ta vzpon tako peklenski? Po nekaj letih, ko me tu ni bilo, sem malce že pozabil, kako zadeva izgleda. Tik pred vzponom sva se ustavila, da sem naredil eno fotografijo smerokaza, nato pa gor. Ja… do ovinka in kakšen meter dalje je meni šlo, nato pa me je vsled izgube hitrosti zaneslo v desno in sledil je neizogiben padec. Ker je bila hitrost majhna padec niti ni bil neki večji problem. Glavna zanimivost je bila, da sem zaradi velike naklonine s kolesom vred lezel oz. se »škrabal« po asfaltu navzdol. Kar nekaj metrov. Uh… vseeno se mi je uspelo ustaviti, potem pa je bil problem vstati, saj obuvalo z blokerji res ni primerno za tak teren. Nekako sem vseeno uspel kolo obrniti, se vsesti in odpeljal sem se dol na začetek vzpona. Trmast, kot sem, sem si rekel, da še enkrat poizkusim. Medtem se je Bojan uspešno povzpel do  drugega ovinka, kjer naklonina popusti in nato vse do konca oz. do prvih vikendov, vinotočev, vinskih kleti. Ker je videl, da sem padel in da grem navzdol, se je tudi sam spustil. Naredila sva neki načrt v smislu, da probam, kar bom pač probal, he, he… Sedaj mi je malce smešno, takrat pa ravno ni bilo.

Smer proti Piramidi

Drugi poizkus sem začel bolj resno, pedala sem pritiskal še močneje, prevozil prvi del in zvozil ovinek, pa tudi mesto, kjer sem prvič telebnil, rečeno po domače. Nekaj metrov višje, potem pa spet ni šlo in ponovno sem se znašel na tleh. Ponovno… nekaj zdrsa navzdol, nekako sem prilezel do roba ceste, kjer je bilo za kakšnih deset centimetrov robnika brez asfalta in jo počasi mahnil gor. Približno trideset metrov. Bojan je seveda tudi drugič prevozil Karabiroš. Zgoraj sva se vsedla na neko klopco in podebatirala, kaj je šlo narobe. Sam sem prišel nekako do spoznanja, da bi moral peljati celo vzpon stoje oz. abzicati, kakor pravimo in na 28 zobnikih. Oba poizkusa sem vozil sede in na 32 zobnikih, nekako pa sem izgubljal tudi, ker sem moral biti nagnjen kar precej naprej, saj bi se drugače zanesljivo kolo dvignilo in tisti padec bi bil čisto nekaj drugega.

Pogled proti Lendavi s Karabiroša

Sam Karabiroš je v najstrmejšem delu dolg le 90 m, vendar je povprečna naklonina preko 35%. Tako mi je ugotovil program Garmin Connect in tudi sam sem bil nekoliko skeptičen, če je podatek točen. Nikogar ne strašim, pa tudi volje ničem jemati… to so podatki, kjer neki šestdesetletnik kot sem sam, tudi pretežek za okrog deset kilogramov mora vseeno razmisliti, kako se spopasti s tem nakloninskim«predatorjem«.

Pogled proti dnu Karabiroša

Seveda se vzpon ne konča po devetdesetih metrih, ampak je potrebno do piramide prekolesariti še vsaj kilometer. Levo in desno so vinske kleti, zidanice in kot ena velika žalost… zidanica našega pisatelja Miška Kranjca, katera se bo vsled nevzdrževanosti vsak čas porušila. Pa eno čisto nasprotje v lasti enega zaprtega gospodarstvenika. Ja, če tako pod roko dobiš denar si sicer lahko nekaj zgradiš, ampak ujeti te ne smejo. Na vrhu vzpona stoji manjši kamniti stolp, katerega imenujejo Piramida. Z Bojanom sva se hitro spustila nižje in se odločila, da se ustaviva pri Vinariumu, kar sem opisal čisto na začetku. Po okrepčilu je bilo potrebno še prevoziti kakšnih tridest kilometrov do Murske Sobote.

Sklenil sem, da drugo leto ponovno poizkusim, na same gorice pa se da povzpeti še po treh drugih cestah, kjer so vzponi lažji, položnejši, tudi daljši. Vsak vzpon je lahko svoja zgodba s svojimi značilnostmi. Tudi to so lahko zgodbe, zanimive, poučne. Pa drugič!

';